V teh dneh agencije poročajo o številnih nastopih kardinala Bergoglia, ki je bil od leta 1998 nadškof mesta Buenos Aires v Argentini. Katoliška agencija AICA je objavila čudovite posnetke. Pravkar sem si ogledal posnetek, ko je kardinal nagovoril sodelavce Karitas; njegov govor je podoba njegovih prepričanj in načina življenja.
Že od prevzema nadškofije je vse spodbujal k misijonu – povabil nas je, naj odpremo vrata Cerkve in se ne oziramo samo navznoter. Naj gremo ven, da bi hodili, iskali in se srečali s preprostim človekom ulice in mu oznanili Jezusa. Sredi vsakovrstne razdeljenosti je vzpodbujal kulturo srečevanj.
Želel se je približati vsem, predvsem ubogim. Bližina je ena od značilnosti njegovega pastirskega poslanstva. Bil je blizu duhovnikom; poznal je vse duhovnike v nadškofiji; sprejemal jih je in obiskoval. Nas, pomožne škofe, je spodbujal, naj bomo blizu ljudem. Tega smo se učili od njega. Podobno je govoril laikom, katehistom, prostovoljcem, animatorjem v občestvih ter Bogu posvečenim. Biti blizu ljudem. Pristopiti, da bi tako ustvarili domačnost, zaupanje, spoštovanje, dialog ter spoznali in vstopili v srce bližnjega in mu nato oznanili Jezusa. Biti blizu, da bi oznanili Jezusa brez vsiljevanja. Ponuditi brez nasilnega osvajanja ob spoštovanju svobode. Tako bi se s to držo odpirali tudi neverujočim. Svaril je pred obsodbami in predsodki in vabil, da bi šli na obrobje, ne samo geografsko, ampak predvsem bivanjsko: k trpečim, osamljenim, tistim, ki bivajo po ulicah, obupanim in utrujenim. Z usmiljenim in sočutnim srcem. Rad je govoril o krotkosti tako kot sveti Frančišek Saleški – politikom, uradnikom, podjetnikom in vse do zadnjega človeka dobre volje v mestu. Krotkost in potrpežljivost namreč zmanjšujeta razdalje, da se tako lažje oznanja evangelij.
Vabil nas je, naj stopimo na trge, železniške postaje, na univerze ter ulice, da bi oznanjali Jezusa, ki je za nas umrl in vstal od mrtvih. Tako so nastali misijonarski šotori, misijonarski shodi v mestu ter misijonski dogodki (na primer na cvetno nedeljo ter na telovo). Vabil je, naj zapustimo varnost, ki jo daje župnija, in se z misijonarskim srcem po vzoru Jezusa Kristusa potopimo v težaven svet.
Njegovo misijonarsko srce se je izkazalo, ko je kak duhovnik iz nadškofije prosil za premestitev v revno škofijo, kjer je primanjkovalo duhovnikov: sprejemal je prošnje in razvrščal duhovnike. Skoraj 25 duhovnikov deluje v drugih škofijah kot misijonarji v sodelovanju s krajevnimi Cerkvami.
Bil je pobudnik celinskega misijona, ki je bil razglašen ob sklepu Konference škofov Južne Amerike in Karibov v Aparecidi (v Braziliji) maja leta 2007. Glede evangelizacije lahko rečemo, da je dokument, ki je nastal v Aparecidi, njegov. Bil je eden od osrednjih oblikovalcev dokumenta. Pri tem sta mu pomagala izvedenca duhovnika in sicer sedanji rektor Katoliške univerze v Buenos Airesu Victor Fernandez ter Carlos Galli, ki je bil več let dekan teološke fakultete omenjene univerze. V Aparecidi je navzoče učiteljstvo poslednjih papežev: Pavla VI., Janeza Pavla II. in Benedikta XVI. Podobno kot Benedikt XVI. s svojim dvoriščem poganov je tudi kardinal Bergoglio spodbujal dialog z neverujočimi. To skrb je vzbudil pri duhovnikih in laikih.
Bil je spodbujevalec pastorale velemest, kar se je oblikovalo na konferenci v Aparecidi. Za področje metropolije Buenos Aires je bilo tako pripravljenih več kongresov na temo mestne pastorale. V metropliji je 11 škofij ter 15 milijonov vernikov. Na teh kongresih je sedanji papež dejavno sodeloval. V misijonski drži je spodbujal k iskanju novih poti, da ne bi ponavljali utečenega. Pri tem je bilo čutiti ustvarjalnost, globino, preprostost in veselje.
Novega papeža odlikuje tudi središčnost Jezusovega sporočila. Menim, da je ena njegovih velikih značilnosti ta, da je oznanjevalec Evangelija. Njegova sporočila so evangeljske pridige.
Občasno je pripravil daljše razprave za posebna področja: vsako leto je daroval sveto mašo za vzgojitelje, pripravil srečanje za sodelavce Karitas ter občasno za voditelje raznih institucij. Bergoglio je pastoralni teolog z globoko duhovnostjo, zaznamovano z ignacijansko duhovnostjo. Obiskal je vse župnije. Rad se je udeležil praznovanj župnijskih zavetnikov in obletnic ter birmovanj. Stalno je obiskoval občestva.
Do ubogih je gojil posebno pozornost: obiskoval je barakarska naselja, oddaljena naselja ter ljudi na robu družbe. Ljudje so se nanj lahko obračali osebno. V Buenos Airesu je malo ljudi, ki se z njim niso srečali.
Ljubil je svetišča. V narodno svetišče v mestu Luján je šel vsako leto, predvsem prvo soboto v oktobru na peš romanje mladih. Takrat je noč prebil v spovednici, zjutraj pa je na trgu pred baziliko maševal. Pridiga pri tej sveti maši je bila kratka, a z globoko vsebino. Občutiti je bilo, da goji globoko marijansko pobožnost.
Bergoglio je človek dialoga. Še preden izreče besedo, posluša in posluša. Takšen je do vsakega: je zelo spoštljiv v poslušanju. V njegovem odgovoru je moč čutiti modrost, molitev in izkušnjo Boga. Kot dober jezuit je znal razločevati. Rad se je pogovarjal s tistimi, ki so razmišljali drugače, pa tudi s predstavniki drugih verstev.
Katoliški televizijski kanal 21 je imel vsako nedeljsko popoldne program, kjer se je kardinal Bergoglio pogovarjal s protestantskim pastorjem ter judovskim rabinom. Dotaknili so se različnih tem: družine, vzgoje, verstev, izkušnje Boga in vere, nevarnosti v mestu, nasilja, odnosov med starši in otroki in še marsičesa. V tem dialogu so vsi trije izhajali iz svoje izkušnje vere in življenja.
Redno je obiskoval sinagoge ter srečanja z muslimani in drugimi veroizpovedmi. Posebno znana so bila srečevanja s pravoslavnimi.
T. i. Tedeum molitev ob 25. maju, državnem prazniku, je bila zadnja leta vedno ekumenska. Bergoglio je obiskoval in sprejemal osebnosti drugih veroizpovedi in verovanj. Bil je odprt do drugačnih in neverujočih. Je človek odprtega in iskateljskega prepričanja; skupaj z drugimi je želel iskati resnico in sožitje.
Bil je spodbujevalec dialoga s političnimi oblastmi. Sedanja predsednica in vlada ga ni nista sprejela in razumela, toda Bergoglio je ostajal odprt in ni odgovarjal na žalitve, laži in polemike, v katere so ga želeli potegniti. Ni človek medijev; skoraj nikoli se ni pojavil v sredstvih družbenega obveščanja, razen v kakšni reportaži, ko se je pri njem oglasil novinar. Prva tako ni imel tiskovnih konferenc. Za časnike ni pisal, je pa včasih v kakšni specializirani reviji objavil članek. Ni se družil s pomembnimi ljudmi, ohranjal je nizek status.
Do ubogih je gojil posebno ljubezen. Ni jim na veliko govoril, pač pa jim je namenjal konkretna dejanja. Obiskoval je zavetišča, bolnišnice, zapore, barakarska naselja (za ta naselja je v svoji nadškofiji ustanovil posebno vikarijo, v kateri je delovalo 22 duhovnikov; redno jih je obiskoval). Tja je odšel in se vrnil z avtobusom; ni se bal. S temi duhovniki se je srečeval najmanj vsaka dva meseca ter z njimi delil pastoralne izkušnje in življenje. Nadškofija ekonomsko vzdržuje te duhovnike in številne dejavnosti: zavetišča za zasvojence, šole, obednice, domove za ostarele in kapele. Nekatere dejavnosti prejemajo tudi uradno podporo. Bergoglio je osnoval postno nabirko kretnja solidarnosti in vse katoličane Buenos Airesa pozval, naj v postu darujejo za dejavnosti promocije in pomoči.
Znan je po svojem osebnem odnosu do ubogih; pa naj si bo na vratih nadškofije, na majskem trgu v središču Buenos Airesa, kjer že leta spijo in živijo številni ljudje. Spodbujal je noči krščanske ljubezni za ljudi na ulici; teh je v mestu precej. Krščanski laiki gredo ponoči po ulicah župnije ter pomagajo revežem; z njimi delijo hrano, čas in spodbudne besede. Okrog 25 župnij že ima organizirane ekipe, ki hodijo vse leto na trge, železniške postaje in v nakupovalna središča, kjer se ustavljajo ljudje. Število teh ekip se v zimskem času pomnoži. Kardinal je to držo spodbujal med verniki in posebno med duhovniki. Stalno je pridigal o skrbi za uboge ter o spodbujanju teh, ki so že v službi ubogih. Prav vse bolnišnice v mestu imajo kaplane; kardinal je skrbno pazil, da so vsi dobro opravljali svoje poslanstvo, zato je bil v velikem tednu in za božič vedno navzoč – pri bogoslužju in na srečanju.
V Buenos Airesu so znana njegova srečanja na trgu Constitución v podporo vsem, ki so postali žrtve trgovine z ljudmi (moderna ali stara suženjstva, prostitucija, zasvojenost z drogo, delom ali igrami, vse do modernih ilegalnih delavnic, kjer brezpravni delavci delajo v nemogočih razmerah …). Posebno trde besede je na teh srečanjih namenil politikom in drugim, odgovornim za družbeni razkroj. Boril se je proti drogi in podpiral programe Cerkve in drugih ustanov. V delo za odvajanje od drog je vključil tudi duhovnike.
Naštel sem le nekaj stvari. Bergoglio je pastir, človek, ki zna odločiti in voditi, človek velike sposobnosti, nasvetov. Z nami, pomožnimi škofi, se je srečeval vsakih 14 dni. Na teh srečanjih je veliko poslušal in šele nato pridal svoje zamisli. Odločitve premoli, saj jih je mnogo in zato ga imam za človeka močnih odločitev. Med duhovniki in verniki ima veliko moralno avtoriteto. Je človek molitve, branja, duhovnosti in dejanja.
msgr. Vinko Bokalič Iglič CM
pomožni škof nadškofije Buenos Aires v Argentini
