Velika prisrčnost in skrbna gostoljubnost: tako kardinal Kurt Koch, predsednik Papeškega sveta za pospeševanje edinosti med kristjani, povzema zadnje mednarodno apostolsko potovanje papeža Frančiška, namenjeno dvema kavkaškima državama Gruziji in Azerbajdžanu. In sicer v pogovoru za vatikanski časopis L'Osservatore Romano.

Srečanje patriarha Elije II. in papeža Frančiška

Kardinal Koch izpostavlja, da je patriarh vse Gruzije Elija II. večkrat poudaril pomen papeževega obiska. Poleg srečanj na sedežu patriarhata in v pravoslavni katedrali v Tbilisiju, je patriarh tudi osebno prišel na letališče, da bi papeža pozdravil tako ob njegovem prihodu kakor odhodu. Nanj se je obrnil kot na voditelja Cerkve v Rimu, kar je izraz, ki ga ne sprejemajo vsi gruzijski pravoslavni škofje. Tudi sveti oče je med povratnim letom izrazil zadovoljstvo nad svojim obiskom, patriarha pa je opredelil kot Božjega človeka. Dejstvi, da se delegacija pravoslavne Cerkve v Gruziji ni udeležila svete maše in da je prišlo do obrobnih dejanj protesta, ne zmanjšujeta velikega pomena papeževega obiska za Gruzijo. »Prepričan sem, da je le-ta poglobil obstoječe prijateljske odnose med katoliško in pravoslavno Cerkvijo,« še dodaja kardinal Koch.

Obstaja več oblik ekumenskega prizadevanja

Nato nadaljuje, da je teološki dialog, ki poskuša razrešiti vprašanja, ki še vedno ločujejo naše Cerkve, nedvomno pomemben. Vendar pa ni edina oblika ekumenskega prizadevanja. Med drugim obstajajo tudi duhovni ekumenizem oziroma vez, ki nas združuje v molitvi; ekumenizem dejavne ljubezni, kar pomeni neposredno srečanje kristjanov iz različnih Cerkva in cerkvenih skupnosti z namenom, da bi se bolje spoznali in bi poglobili prijateljske odnose; kulturni ekumenizem, ki temelji v medsebojnem zbliževanju preko kulturnih tradicij in religiozne umetnosti; ter še praktični ekumenizem, to je sodelovanje Cerkva na socialnem in humanitarnem področju.

Papež Frančišek se po kardinalovih besedah zaveda težav teološkega dialoga s pravoslavnimi Cerkvami; zelo pri srcu mu je praktični ekumenizem. Ve tudi, da se je v zgodovini Cerkev na vzhodu in zahodu ločila ne toliko zaradi doktrinalnih teoloških vprašanj, temveč predvsem zaradi postopnega oddaljevanja na ravneh mentalitete in kulture. In če so se Cerkve ločile zaradi različnih načinov življenja, potem je jasno, da se morajo danes ponovno naučiti živeti skupaj.

Ekumenizem je na dobri točki le, če je na poti

Tekoče leto zaznamujejo številne papeževe ekumenske iniciative. Med njimi sta zgodovinsko srečanje z ruskim pravoslavnim patriarhom Kirilom v Havani in obisk na otoku Lesbos skupaj z ekumenskim patriarhom Bartolomejem in pravoslavnim nadškofom Aten Hieronimom. Gre za dogodke, ki kažejo, kako zelo je papežu pri srcu ekumensko prizadevanje. Kristjane pa želijo opogumiti, da bi še naprej hodili po poti enosti, v prepričanju, da do enosti ne bo prišlo na koncu, kakor da bi bila čudež. Kot poudarja sveti oče, do enosti pride na poti, med potjo jo ustvarja Sveti Duh. Zato lahko rečemo, da je »ekumenizem na dobri točki le, če je na poti. Biti na poti skupaj pomeni že uresničevati enost.«

Vir: Radio Vatikan.