Sveti oče je med splošno avdienco , 28. decembra, razmišljal o božiču ter povabil, naj gledamo Jezusa v jaslih, saj so jasli Jezusov prestol. Naznanil je, da je danes, ob 400-letnici smrti sv. Frančiška Saleškega, izšlo apostolsko pismo »Vse pripada ljubezni«. Zato je katehezo navezal na misli tega velikega svetnika, ki je veliko pisal o božiču.
Svetopisemski odlomek: Lk 2,15-16
Ko so angeli šli od njih v nebo, so pastirji govorili drug drugemu: »Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod!« Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli.
Kateheza: Božič s sv. Frančiškom Saleškim
Dragi bratje in sestre, dober dan in še vedno blagoslovljen božič!
Ta bogoslužni čas nas vabi, naj se ustavimo in razmišljamo o božični skrivnosti. Ker ravno danes mineva 400 let od smrti sv. Frančiška Saleškega, škofa in cerkvenega učitelja, lahko izhajamo iz nekaterih njegovih misli. Veliko je pisal o božiču. V zvezi s tem lahko z veseljem razglasim, da bo danes objavljeno apostolsko pismo, ki se spominja te obletnice. Naslovljeno je »Vse pripada ljubezni«, in povzema značilen izraz sv. Frančiška Saleškega. Takole je namreč zapisal v Razpravi o Božji ljubezni: »V sveti Cerkvi vse pripada ljubezni, živi v ljubezni, se dela iz ljubezni in izhaja iz ljubezni« (Ed. Paoline, Milano 1989, str. 80). Morda bi vsi lahki šli po tej poti ljubezni, ki je zelo lepa.
Skušajmo sedaj nekoliko poglobiti skrivnost Jezusovega rojstva »v družbi« sv. Frančiška Saleškega in tako povezati obe obletnici.
Sv. Frančišek Saleški je v enem od številnih pisem, naslovljenih na sv. Ivano Frančiško Šantalsko, zapisal: »Zdi se mi, da vidim Salomona na njegovem velikem prestolu iz slonovine, pozlačenem in izrezljanem, ki mu ni bilo enakega v nobenem kraljestvu, kakor pravi Sveto pismo (1 Kr 10,18-20); da vidim skratka tistega kralja, ki mu ni bilo enakega v slavi in veličastnosti (1 Kr 10,23). Toda jaz bi stokrat raje videl dragega malega Otroka v jaslih, kot vse kralje na njihovih prestolih.«[1]Jezus, kralj vesoljstva, ni nikdar sedel na prestolu: rojen je bil v hlevu, povit v plenice položen v jasli; in na koncu je umrl na križu, bil povit v mrtvaški prt in položen v grob. Ko namreč evangelist Luka pripoveduje o Jezusovem rojstvu, zelo vztraja pri podrobnosti jasli. To pomeni, da so zelo pomembne ne samo kot logistična podrobnost, ampak kot simbolična prvina za razumevanje kakšen Mesija je Tisti, ki je bil rojen v Betlehemu, kakšne vrste Kralj je, skratka kdo je Jezus. Ko gledamo jasli, ko gledamo križ, ko gledamo njegovo preprosto življenje, lahko razumemo, kdo je Jezus. Jezus je Božji Sin, ki nas rešuje s tem, da je postal človek kot mi, odložil svojo slavo in se ponižal (prim. Flp 2,7-8). To skrivnost konkretno vidimo v središčni točki jaslic, v Detetu, ki leži v jaslih. To je »znamenje«, ki nam ga Bog daje za božič: tako je bilo za betlehemske pastirje (prim. Lk 2,12), to je danes in tako bo vedno. Ko angeli oznanijo Jezusovo rojstvo: »Pojdite ga obiskat«, je znamenje: »Našli boste otroka v jaslih.« To je znamenje. Jezusov prestol so jasli ali cesta, ko je pridigal, ali križ ob koncu življenja. To je prestol našega Kralja.
To znamenje nam kaže Božji »stil«. In kaj je Božji stil? Nikoli ga ne pozabimo. Božji stil je bližina, sočutje in nežnost. Naš Bog je blizu, sočuten in nežen. S tem svojim stilom nas Bog priteguje k sebi. Ne zgrabi nas s silo, ne vsiljuje nam svoje resnice in svoje pravičnosti. Želi nas pritegniti z ljubeznijo, z nežnostjo, s sočutjem. V nekem drugem pismu sv. Frančišek Saleški piše: »Magnet privlači železo, jantar pa privlači slamo in seno. Najsi bomo železo po svoji trdoti, najsi bomo slama po svoji slabotnosti, se moramo pustiti pritegniti temu majhnemu nebeškemu Detetu.[2]Naše moči, naše slabosti se razrešijo samo pred jaslicami, pred Jezusom, ali pa pred križem: slečen Jezus, ubog Jezus. A vedno v slogu bližine, sočutja in nežnosti. Bog je našel sredstvo, da nas pritegne, kakršni smo: z ljubeznijo. Ne s posesivno in sebično ljubeznijo, kakršna je žal tako pogosto človeška ljubezen. Njegova ljubezen je čisti dar, čista milost, je vsa in samo za nas, v naše dobro. In tako nas privlači, s to razoroženo in tudi razorožujočo ljubeznijo. Ko vidimo to Jezusovo preproščino, tudi mi odvrženo orožje prevzetnosti in gremo ponižno prosit rešitev, prosit odpuščanje, prosit luč za naše življenje, da bi mogli hoditi naprej. Ne pozabite Jezusovega prestola: jasli in križ – to je Jezusov prestol.
Drugi vidik, ki izstopa v jaslicah, je uboštvo, razumljeno kot odpoved vsaki posvetni nečimrnosti. Ko vidimo, koliko denarja se troši za nečimrnost, toliko denarja za posvetno nečimrnost, toliko truda in iskanja nečimrnosti, medtem ko nam Jezus kaže ponižnost. Sv. Frančišek Saleški piše: »Moj Bog! Koliko svetih čustev vzbuja to rojstvo v naših srcih! Predvsem pa nas uči popolne odpovedi vsem dobrinam, vsej bahavosti […] tega sveta. Ne vem, vendar ne najdem druge skrivnosti, v kateri bi se tako prijetno mešali nežnost in strogost, ljubezen in ostrost, milina in grenkoba.«[3] Vse to vidimo v jaslicah. Da, bodimo pozorni, da ne bi zdrsnili v posvetno karikaturo božiča. To je problem, kar je postal božič. Danes vidimo, da obstaja »neki drugi božič«, v narekovajih, ki je posvetna karikatura božiča, ki božič skrči na potrošniški in osladen praznik. Treba je praznovati, a naj to ne bo božič; božič je nekaj drugega. Božja ljubezen ni sladkobna, to nam dokazujejo Jezusove jasli. Božja ljubezen ni hinavska dobrodušnost, ki prikriva iskanje užitkov in ugodja. Naši stari, ki so poznali vojno in tudi lakoto, so to dobro vedeli: božič je veselje in praznik, gotovo, vendar v preprostosti in resnosti.
Sklenimo z mislijo sv. Frančiška Saleškega, ki sem jo povzel tudi v Apostolskem pismu. Narekoval jo je sestram vizitatinkam – pomislite – dva dni pred smrtjo. Dejal je: »Vidite Dete Jezusa v jaslih? Sprejema vse vremenske nevšečnosti, mraz in vse, kar Oče dopusti, da se mu zgodi. Ne odklanja majhnih gest tolažbe, ki mu jih nudi mati, ni zapisano, da je kdaj stegnil roke po Materinih prsih, ampak vse prepušča njeni skrbi in previdnosti; zato si ne smemo ničesar želeti in ničesar zavračati ter sprejemati vse, kar nam bo Bog poslal, mraz in vremenske nevšečnosti.«[4] V tem je, dragi bratje in sestre, veliki nauk, ki nam ga daje Dete Jezus po modrosti sv. Frančiška Saleškega: nič ne želimo in ničesar ne zavračamo, sprejemamo vse, kar nam Bog pošilja. Toda pozor! Vedno in samo iz ljubezni, ker nas Bog ljubi ter vedno hoče samo naše dobro.
Glejmo jasli, ki so Jezusov prestol. Glejmo Jezusa na poteh Judeje, Galileje, ko oznanja Očetovo sporočilo. In glejmo Jezusa na prestolu, na križu. To nam ponuja Jezus: pot. To je pot sreče.
Vsem vam in vašim družinam vesel božični čas in uspešen začetek novega leta!
[1] Chantaini materil, Annecy, 25. decembra 1613, v Tutte le lettere, vol. II (1619-1622), urednik L. Rolfo, Paoline, Roma 1967, 402-403 (Œuvres de Saint François de Sales, édition complète, Annecy, Tome XVI, 120-121).
[2] Redovnici, Pariz, okoli 6. januarja 1619, v Tutte le lettere, vol. III (1619-1622), uredil L. Rolfo, Paoline, Roma 1967, 10 (Œuvres de Saint François de Sales, édition complète, Annecy, Tome XVIII, 334-335).
[3] Redovnici v opatiji Svete Katarine, Annecy, 25. ali 26. decembra 1621, v Tutte le lettere, vol. III (1619-1622), uredil L. Rolfo, Paoline, Roma 1967, 615 (Œuvres de Saint François de Sales, édition complète, Annecy, Tome XX, 212).
[4] Trattenimenti spirituali, Paoline, Milano 2000, 463 (F. De Sales, Entretiens spirituels, Œuvres. Textes présentés et annotés par A. Ravier avec la collaboration de R. Devos, Bibliothèque de la Pléiade, Gallimard, Paris 1969, 1319).
