S katehezo med sredino splošno avdienco je papež Frančišek sklenil razlago desetih Božjih zapovedi. Povzel je vsebino do sedaj povedanega o Dekalogu, pri tem pa kot vodilno nit uporabil želje. Naslov kateheze je bil Nova postava v Kristusu in želje v skladu z Duhom.
Kateheze o Božjih zapovedih je papež Frančišek začel z razlago hvaležnosti, ki je osnova za zaupen in poslušen odnos. Bog ničesar ne zahteva, ne da bi prej dal mnogo več. Vabi nas k poslušnosti, da bi nas odkupil od prevare idolatrij, ki imajo nad nami veliko moč. Iskanje lastne uresničitve v idolih tega sveta nas namreč izpraznjuje in zasužnjuje, medtem ko nam rast in trdnost daje odnos z Njim, ki nas je v Kristusu naredil za otroke, začenši s svojim očetovstvom (glej Ef 3,14-16). To vključuje proces blagoslova in osvoboditve, ki predstavljata pristen počitek. Kakor beremo v Psalmu: »Le v Bogu se spočije moja duša, od njega prihaja moja rešitev«(Ps 62,2).
Takšno osvobojeno življenje nam omogoči sprejeti svojo osebno zgodovino in nas spravi z vsem, kar smo živeli od otroštva do sedanjosti. Tako postanemo odrasli in sposobni dati pravo težo realnosti in osebam v svojem življenju. Po tej poti vstopimo v odnos z bližnjim, ki je klic k lepoti zvestobe, velikodušnosti in pristnosti, pri tem pa izhajamo iz ljubezni, ki jo Bog kaže v Jezusu Kristusu.
»A da bi živeli v lepoti zvestobe, velikodušnosti in pristnosti, potrebujemo novo srce, v katerem prebiva Sveti Duh,« je dejal papež. Vprašanje je, kako narediti to »presaditev srca«, kako preiti s starega na novo srce. Odgovor se glasi: preko daru novih želja (glej Rim 8,6), ki jih v nas seje Božja milost, in sicer preko desetih zapovedi, ki jih je dopolnil Jezus s svojim govorom na gori (gej Mt 5,17-48). Ko namreč premišljujemo o življenju, ki ga opisuje Dekalog, oziroma o življenju, ki je hvaležno, svobodno, pristno, blagoslovljeno, odraslo, ki varuje in ljubi življenje, je zvesto, velikodušno in iskreno, se skoraj vedno zavemo, da smo se znašli pred Kristusom. Dekalog je njegova »radiografija«, opisuje ga kot fotografski negativ, kjer vidimo njegov obraz kot na svetem mrtvaškem prtu. »Sveti Duh tako daje rodovitnost našemu srcu in v njega polaga želje, ki so njegov dar, so želje Duha. Želeti v skladu z Duhom, želeti v ritmu Duha, želeti z glasbo Duha,«je izpostavil papež.
Ko gledamo Kristusa, vidimo lepoto, dobroto, resnico. Duh pa ustvarja življenje, ki s sprejemanjem njegovih želja v nas nastavlja upanje, vero in ljubezen. Tako bolje odkrijemo, kaj pomeni, da Gospod Jezus ni prišel, da bi odpravil postavo, ampak da bi jo dopolnil, ji dal rast. Medtem ko je postava mesa bila vrsta predpisov in prepovedi, po Duhu ta ista postava postane življenje (glej Jn 6,63; Ef 2,15), kajti ni več neka norma, ampak je meso samega Kristusa, ki nas ljubi, nas išče, nam odpušča, nas tolaži in v svojem Telesu vzpostavi občestvo z Očetom, ki je bilo izgubljeno zaradi nepokorščine greha. Papež je pripomnil, da se na ta način besedna negativnost izrazov »ne kradi«, »ne ubijaj« spremeni v pozitivnost: »ljubi«, »daj drugemu prostor v svojem srcu«.To je izpolnjenost postave, ki nam jo je prinesel Jezus.
V Kristusu, samo v Njem, Dekalog neha biti obsodba (glej Rim 8,1) in postane pristna resnica človeškega življenja, to je želja po ljubezni, želja po veselju, miru, velikodušnosti, dobrohotnosti, dobroti, zvestobi, krotkosti, samoobvladovanju. Iz tistih »ne«preidemo na ta »da«. »To je pozitivna drža srca, ki se odpre za moč Svetega Duha.«
Iskati Kristusa v Dekalogu je torej pomembno, da lahko damo rodovitnost našemu srcu, ki tako postane polno ljubezni in se odpre za Božje delo. Ko človek sledi želji, da bi živel v skladu s Kristusom, odpira vrata zveličanju, ki ne more, da ne bi prišlo, kajti Bog Oče je velikodušen in kakor pravi Katekizem katoliške Cerkve, ga žeja po naši žeji po njem (glej KKC 2560).
Če hudobne želje uničujejo človeka (glej Mr 15,18-20), Duh polaga v naše srce svoje svete želje, ki so klica novega življenja (glej 1 Jn 3,9). Novo življenje namreč ni orjaški napor, da bi bili dosledni nekemu pravilu. Novo življenje je Duh samega Boga, ki nas vodi do svojih sadov v uspešni skladnosti med našim veseljem, da smo ljubljeni, in njegovim veseljem, da nas ljubi. »Srečata se dve veselji: veselje Boga, ker nas ljubi, in naše veselje, ker smo ljubljeni.« Za nas kristjane Dekalog torej pomeni »motriti Kristusa, da bi se odprli in sprejeli njegovo srce, njegove želje, njegovega Svetega Duha«.
