Katoliška cerkev je največja zagovornica ohranjanja in spoštovanja naravnega okolja. Cerkev v Sloveniji je bila prva civilnodružbena organizacija v državi, ki si je dejavno prizadevala za ohranjanje narave in čisto okolje.

Katoličani razumemo naravno okolje, ohranjanje narave in vprašanje ekologije v povezavi s stvariteljskim delom Boga, ki je Stvarnik sveta, zato okolju rečemo »stvarstvo«. Jezus Kristus je na veliko noč s svojim vstajenjem premagal smrt in greh ter s tem odrešil človeka in celoten svet. Ker sta človek in okolje, ki ga obdaja, nerazdružljivo povezana, je Kristus tudi odrešenik sveta in stvarstva.

Svetopisemski izvor prizadevanja kristjanov za stvarstvo

Ob stvarjenju sveta Bog Stvarnik izroči svet in naravno okolje človeku v upravljanje in ne v last (prim. 1 Mz 1,28-30), zato mora človek Bogu odgovarjati za svoja dejanja. 

Svet rastlin in živali predstavlja vidni del stvarstva, ki čaka na osvoboditev in končno preobrazbo. Narava ima svojo zgodovino. V Božjih očeh je dragoceno vse, kar je ustvarjeno. Jezus je v svojem nauku rad uporabljal primerjave iz sveta cvetov, dreves in ptic. Učencem je velel, naj oznanjajo »evangelij vsemu stvarstvu« (Mr 16,15). Svetopisemska modrost nas uči odkrivati posvečenost narave in slehernega življenja, ki ima svoj izvor v Bogu. Občutljivost na čudež življenja poglablja spoštovanje in čaščenje sveta okrog nas. Svet narave, rastlin in živali skupaj z ljudmi tvori veliko skupnost, ki Bogu poje večno pesem stvarstva, kozmično himno hvaležnosti in oboževanja.

Družbeni nauk Cerkve izpostavlja, da se »odgovornost za okolje, skupno dediščino človeškega rodu, ne razteza samo na sedanje potrebe, marveč tudi na prihodnje«.[1]

Človeštvo brez duhovnih temeljev bo zaradi sodobnega znanstveno-tehničnega razvoja težko našlo izhod iz akutne ekološke krize. Duhovna ozaveščenost se lahko uresničuje le ob duhovno ozaveščenih nosilcih, ki iz svojega verskega prepričanja in odprtosti črpajo moč za uresničevanje sprememb pri zahtevnih in akutnih ekoloških problemih.[2]

Morda se zdi pretirano trditi, da je sprememba ekološke zavesti bistveno povezana ravno z duhovno versko držo. Tega ni mogoče doseči z nobeno, še tako pretanjeno zakonodajo, kajti starozavezni pojem zedaka (pravičnost) »vključuje Božjo ljubezen, ki je vedno tukaj in spremlja pravo in pravičnost«, kot pravi Stanislav Slatinek (1996, 144). Samo v celostnem pristopu – z vidika Božje ljubezni in pravičnosti – je mogoče ustrezno reševati zadeve, ker je šele veren človek sposoben urejati svojo identičnost v odnosu do sebe, narave in svojega izvora. Soočati se s temi problemi pomeni stvarno, pogumno pogledati v oči sebi in biti pravičen oziroma pošten do drugih (tudi prihodnjih rodov) ter odprt za svoj izvorni temelj. Ne glede na to, kako ta temelj kdo razume, je nujno, da gre pri taki duhovni drži za presežnost, ki vidi onkraj zemeljskih omejenosti.[3]

Papež sv. Janez Pavel II. (1978–2005) je v svoji prvi okrožnici Redemptor hominis/Človekov odrešenik leta 1979 izpostavil, da izkoriščanje zemlje in planeta, na katerem živimo, zahteva pravično in pošteno načrtovanje. Opozoril je, da izkoriščanje surovin v vojaške in industrijske namene prinaša grožnjo okolju in celotnemu človeštvu, ki ga odtujujejo od odnosa z naravo.[4]

Zadnji trije papeži so v svojih pontifikatih večkrat opozorili na skrb za »skupni dom« in povabili tako katoličane kakor politike, naj ukrepajo za ohranjanje stvarstva. Poleg že omenjene okrožnice papeža sv. Janeza Pavla II.izpostavljamo tudi njegovo okrožnico Sollicitudo Rei Socialis (1987), poslanico za 23. svetovni dan miru leta 1990 in okrožnico Centesimus Annus (1991). Papež Benedikt XVI. je o tem vprašanju spregovoril ob sprejemu diplomatov, akreditiranih pri Svetem sedežu leta 2007, v okrožnici Caritas in Veritate (2009) ter v govoru ob obisku nemškega bundestaga (2011). Sveti oče Frančišek je že ob začetku svojega pontifikata opozoril na nepravično razdelitev dobrin in izkoriščanje okolja v apostolski spodbudi Evangelii Gaudium (2013), v okrožnici Laudato si' (2015) pa je pozornost sveta osredotočil na pomen ohranjanja stvarstva kot celostnega pristopa vsakega človeka, ki vključuje skrb za najbolj ranljive in za naravo.

Poziv krščanskih Cerkva k ohranitvi Božjega stvarstva se je oblikoval v času VI. ekumenskega sveta Cerkva v Vancouvru (leta 1983). Geslo Pravičnost, mir in neokrnjenost stvarstva, ki je močno odmevalo v posameznih Cerkvah, je težnjo po pravičnosti in trajnem miru povezalo s skrbjo za usodo narave. Še danes določa programe ekumenske refleksije in skupnega delovanja. Charta Oecumenica,[5] ki so jo leta 2001 sprejele evropske Cerkve, posebej poudarja: »V veri v ljubezen Boga Stvarnika smo hvaležni za dar stvarjenja, dragocenost in lepoto narave. Zgroženi pa opažamo, da se naravna bogastva izkoriščajo brez upoštevanja njihove resnične vrednosti in omejene količine, pa tudi dobrobiti zanamcev. S skupnimi močmi želimo ustvariti dostojne življenjske pogoje za celotno stvarstvo. /…/ Predlagamo, da se v evropskih Cerkvah uvede ekumenski dan molitve za ohranitev stvarstva.«[6]

Dejavnosti Cerkve v Sloveniji

Slovenci že stoletja izražamo svojo skrb do stvarstva na različne načine, ki so povezani z našimi ljudskimi običaji in navadami ter izhajajo iz verskih praznovanj. V mnogih šegah in navadah se ustvarjalno prepletajo narodna kultura, krščansko sporočilo ter skrb za skupni dom.

Po skoraj tisočletnem običaju v Sloveniji vsako leto potekata blagoslova, ki nas spominjata na skrb za stvarstvo: na slovesni praznik Marijinega vnebovzetja ali veliki šmaren (15. avgusta) poteka blagoslov cvetja in zelišč; na praznik sv. Frančiška Asiškega (4. oktobra) pa blagoslov živali. Že od 10. stoletja se je ponekod ohranil običaj, da verniki v cerkev prinašajo šopke različnih rož in zelišč, ki jih duhovnik blagoslovi. Večinoma so vanje dodali žitni klas, rastline pa doma shranili, da bi jih varovale pred ognjem in strelo. Ponekod so jih dali tudi na njive in v hleve, med semensko žito in krmo za živino. Običaj je verjetno povezan s tem, da je Marija poimenovana tudi »roža na polju« in »lilija dolin«, v litanijah pa jo imenujemo »roža duhovna«. Zelenje in zelišča so po raznih državah blagoslovaljali tudi na praznik sv. Petra, na predvečer praznika sv. Janeza Krstnika in ob godu sv. Tilna. Ne smemo pozabiti na še vedno zelo priljubljen in množično obiskan blagoslov zelenja, butar ali oljčnih vejic na cvetno nedeljo.[7]

Profesorji na Teološki fakulteti UL že tri desetletja s svojim znanstvenim prispevkom, raziskovalno dejavnostjo in publikacijami opozarjajo na pomen ohranjanja naravnega okolja. Tako je že leta 1991 redni profesor za filozofijo na Teološki fakulteti v Ljubljani dr. Anton Stres v knjigi Človek in družba opozarjal, da moramo najprej pomisliti »na ogroženost našega okolja, na ekološka vprašanja. Ta so se pojavila zaradi pospešenega izkoriščanja zemeljskih olj in premoga. Ob tem je treba poudariti, da so ekološka vprašanja neposredno povezana tudi z vprašanji pravičnosti in miru. Zato danes vprašanja ohranjanja stvarstva in vprašanja pravičnega svetovnega ekonomskega reda, dolžniške krize in oboroževanja ni mogoče reševati ločeno.«[8]

Katoliška cerkev v Sloveniji od leta 2010 podpira evropski projekt LIFE+, ki se ukvarja z zmanjšanjem vpliva razsvetljave objektov kulturne dediščine na nočne metulje in netopirje. V Sloveniji smo podprli delovanje društva Temno nebo Slovenije.

Prav tako varovanje narave poudarjamo s svojo pastoralno, izobraževalno in vzgojno dejavnostjo. SŠK je vprašanje skrbi za naravo in trajnostni razvoj neposredno predstavila leta 2011 v odmevni publikaciji z naslovom Odgovorni za življenje in prihodnost Slovenije,[9] v kateri je zapisala: »Stvarstvo je Božji dar ki je namenjen vsemu človeštvu in vsem bitjem v vseh časih, zato je ohranjanje narave odgovornost vsakega posameznika in celotne skupnosti kakor tudi vsega človeštva. Vsi smo poklicani k odgovornemu ravnanju z odpadki in odgovornemu ravnanju z naravnimi viri. Gospodarski in tehnološki razvoj je treba načrtovati dolgoročno, da bo zagotovljeno dostojno in zdravo življenje prihodnjih generacij. Ekološka zavest se prične pri posameznikih. V javnem življenju je treba dvigniti stopnjo zavesti in kulture do hrane, odpadkov, uporabe okolju prijaznejših prometnih sredstev in spoštovanju narave, ki je v Sloveniji poseben dar. Posebno pozornost bi morali nameniti vodnim virom, saj voda vedno bolj postaja vir skupnega bogastva in temelj prihodnosti.« Obenem je SŠK pozvala volivce, da kandidatom političnih strank pred volitvami zastavijo vprašanje, kakšno stališče imajo do varovanja okolja.

SŠK je dejavno podprla različne okoljevarstvene projekte, na primer akcijo Očistimo Slovenijo leta 2012 in 2018.[10]

Številni primeri dobrih praks se odvijajo v slovenskih župnijah, samostanih in vzgojno-izobraževalnih ustanovah, saj so mnogi prešli na ogrevalne sisteme, prijazne okolju (npr. toplotne črpalke, biomaso itd.). Eden največji ekoloških kmetov v Sloveniji je katoliški duhovnik Dejan Horvat, ki deluje v Prekmurju.[11] Kmetuje na 102 hektarjih, največji del predstavljajo ekološki trajni travniki in pašniki. Skrbi za približno 40 hektarjev gozda. Za zgledno vzdrževanje si je prislužil naziv »naj lastnik gozda«. Leta 2014 je postal »Pomurec leta«, saj je v gasilski uniformi in z motorno žago v rokah, vešč podiranja, odšel na pomoč na Notranjsko, kjer je gozdove opustošil žled.[12]

Leta 2018 so se slovenski škofje v okviru obiska ad limina na zasebni avdienci srečali s svetim očetom Frančiškom. Ob tej priložnosti so mu podarili simbolično darilo: med in svečo iz čebeljega voska. Odločitev za darilo izvira iz dejstva, da Slovenci že stoletja na poseben način cenimo čebele, saj predstavljajo krepost, skromnost in marljivost. Obenem odražajo naš odnos do Božjega stvarstva in spoštovanje do ohranjanja neokrnjene narave. Čebele so v slovenski kulturi znamenje delavnosti, poštenja in preprostosti. Zato si je Slovenija prizadevala in tudi dosegla, da je Organizacija združenih narodov določila 20. maj za svetovni dan čebel. Gre za povabilo in opozorilo vsemu svetu, da moramo ohranjanje stvarstva začeti pri najmanjših in najbolj ranljivih. Čebelarstvo je neločljivo povezano z delom slovenskih duhovnikov, saj so si že v 18. stoletju prizadevali, da je dobilo ustrezno strokovno podlago, znanstvena književna dela in se je razširilo med ljudstvom. Na poseben način izstopa delo duhovnika Petra Pavla Glavarja, ki je za slovenske otroke odprl šolo, kjer so se lahko učili čebelarjenja. Leta 1776 je v slovenščino prevedel prvi priročnik za čebelarje v tedanjem habsburškem cesarstvu, ki ga je Anton Janša napisal v nemškem jeziku. Mnogi slovenski župniki so bili tudi sami čebelarji: npr. župnik v Grižah Janez Goličnik (1737–1809), kočevski župnik Jurij Jonke (1777–1864), Janez Sumper (1827–1888) in župnik na Vrhniki Franc Laekmayer (1863–1946). Slednji je pri Celjski Mohorjevi družbi izdal strokovni knjigi o čebelarstvu, ki sta dosegli rekordno naklado 84.389 izvodov.

Leta 2020 smo v izrednih razmerah zaradi pandemije koronavirusa teden Laudato si' obhajali v omejenem obsegu, brez javnih dogodkov, značilnih za predhodna leta (npr. duhovne vaje, srečanja, simpoziji itd.). V tednu Laudato si’ 2020 smo Slovenke in Slovence povabili k podpisu Deklaracije za življenje,[13] saj sveti oče Frančišek v okrožnici o varovanju okolja opozarja, kako »vzbuja skrb dejstvo, da nekatera naravovarstvena gibanja branijo celovitost okolja in upravičeno zahtevajo omejevanje znanstvenih raziskav, vendar pa teh načel ne upoštevajo, ko gre za človeško življenje. Pri poskusih na živih človeških zarodkih se velikokrat opravičuje prekoračitev vseh meja. Pozablja se, da neodtujljiva vrednota človekovega življenja močno presega stopnjo njegovega razvoja. Podobno se dogaja, ko ima tehnika, kadar ne prizna velikih nravstvenih načel, nazadnje za zakonit (upravičen) vsak poseg. V tem poglavju smo videli, da bo tehnika, ločena od etike, težko sposobna samoomejevati svojo moč« (Laudato si', 136). Geslo tedna Laudato si’ 2020 je bilo Vse je povezano, saj smoskupaj s papežem Frančiškom prepričani, da brez spoštovanja človeškega življenja od spočetja do naravne smrti ne moremo spoštovati naravnega okolja, ki nas obdaja.

Vsako leto v Sloveniji potekajo različne pobude, dogodki in srečanja ob dnevu molitve za ohranjanje stvarstva, ki ga skupaj s pravoslavnimi verniki od leta 2015 obhajamo 1. septembra.

Varovanje stvarstva – primeri iz slovenskih škofij

Papež Frančišek nas v okrožnici Laudato si' vabi k ohranjanju stvarstva in poziva k skrbi za Zemljo, naš skupni dom, ki je »kakor sestra, s katero si delimo življenje, in dobra kakor mati, ki nas sprejema v svoje naročje«.[14]Vprašanje ohranjanja stvarstva za kristjane ni samo ekologija ali ločevanje odpadkov, ampak zahteva celosten in vključujoč pristop, saj sveti oče Frančišek opozarja, da je »vse povezano«. Zato je teološko vprašanje zla povezano s spoštovanjem stvarstva, ki vključuje spoštovanje dobrin, s katerimi nas je obdaril Bog.[15]

V poglavju o ohranjanju stvarstva želimo izpostaviti nekaj primerov dobre prakse, ki jih redovne skupnosti, župnije, škofije ali druge katoliške ustanove v Sloveniji že dlje časa izvajajo in so lahko tudi drugim v spodbudo in navdih. Med primere dobre prakse smo, upoštevajoč okrožnico Laudato si'i, uvrstili tudi spoštovanje človekovega življenja od spočetja do naravne smrti. Papež Frančišek nas opominja, da »ker je vse povezano, tudi ne gresta skupaj varstvo narave in opravičevanje splava«.[16] Svojo odločitev utemeljuje s tem, da »vzgoja za sprejemanje slabotnih bitij, ki nas obkrožajo in so včasih nadležna in neprijetna, ni verodostojna, če ne zaščitimo človeškega zarodka, čeprav nas njegov prihod spravlja v stisko in težave. Ko izgubimo osebni in družbeni občutek za sprejemanje novega življenja, zakrnijo tudi druge oblike sprejemanja, koristne za družbeno življenje.«[17]

V nadaljevanju predstavljamo primere dobre prakse po škofijah v Sloveniji, razdeljene na štiri temeljna področja okrožnice Laudato si': varovanje človeškega življenja od spočetja do naravne smrti; rabo obnovljivih virov; spodbujanje lokalne skupnosti in lokalne oskrbe; zmanjševanje odpadkov. Letos smo pridobili podatke iz celjske in koprske škofije.