Vprašanje o uporabi cepiv na splošno je pogosto v središču vztrajnih razprav v javnem mnenju. Zadnje mesece so prišle na to Kongregacijo več prošenj za mnenje o uporabi cepiv proti virusu SARS-CoV-2, ki povzroča COVID-19, ki so bila v procesu raziskovanja in proizvodnje razvita z uporabo celičnih linij, ki izhajajo iz tkiv, pridobljenih iz dveh splavov, ki sta bila narejena v preteklem stoletju. Hkrati se v množičnih medijih pojavljajo različne izjave škofov, katoliških združenj in strokovnjakov, ki se med seboj razlikujejo in si včasih nasprotujejo, kar je povzročilo tudi dvome o moralnosti uporabe teh cepiv.

O tej temi že obstaja pomembna izjava Papeške akademije za življenje z naslovom „Moralna razmišljanja o cepivih, pripravljenih iz celic splavljenih človeških fetusov“ (5. junija 2005). Potem se je o tej zadevi izrazila ta Kongregacija z navodilom Dignitas Personae (8. septembra 2008) prim. št. 34 in 35). Leta 2017 se je k tej temi z noto vrnila Papeška akademija za življenje. Ti dokumenti že nudijo nekatera splošna pojasnjevalna načela.

Ker so prva cepiva proti COVID-19 in z njimi povezano cepljenje že na voljo v različnih državah, želi ta Kongregacija ponuditi nekaj pojasnil za razjasnitev te teme. Nimamo namena presojati varnosti in učinkovitosti teh cepiv, čeprav je to etično pomembno in potrebno, saj so za njihovo oceno pristojni biomedicinski raziskovalci in agencije za zdravila, ampak zgolj razmišljati o moralnem vidiku teh cepiv proti COVID-19, ki so bila razvita na celičnih linijah, ki so bile pridobljene iz dveh namerno splavljenih fetusov.

1. Navodilo Dignitatis Personae pravi, da v primerih uporabe celic splavljenih fetusov za ustvarjanje celičnih linij za uporabo v znanstvenem raziskovanju „obstaja različna odgovornost“[1] sodelovanja pri zlu. Na primer „v podjetjih, ki uporabljajo celične linije nedovoljenega izvora, odgovornost tistih, ki odločajo usmeritev proizvodnje ni enaka odgovornosti tistih, ki nimajo nobene moči odločanja.“[2]

2. V tem smislu, kadar ni na voljo etično neoporečnih cepiv proti COVID-19 (na primer v državah, kjer zdravniki in bolniki nimajo na voljo etično neproblematičnih cepiv, ali v katerih je njihovo razdeljevanje oteženo zaradi posebniih pogojev konzerviranja in transporta, ali kadar se v isti državi razdeljujejo različne vrste cepiv, pa zdravstvene oblasti državljanom ne dovoljujejo izbire cepiva za cepljenje), je moralno sprejemljivo uporabiti cepivo proti COVID-19, pri katerih so v procesu raziskovanja in proizvodnje uporabili celične linije splavljenih fetusov.

3. Temeljni razlog, da se uporaba teh cepiv šteje za moralno dopustno, je v tem, da je sodelovanje pri zlu (materialno pasivno sodelovanje) povzročenega splava s strani tistega, ki cepiva uporablja, daljno. Moralna dolžnost izogibanja takšnega pasivnega materialnega sodelovanja ni zavezujoča, če obstaja huda nevarnost, kot je sicer nezadržno širjenje hudo patogenega agensa:[3] v tem primeru pandemično širjenje virusa SARS-CoV-2, ki povzroča COVID-19. Zato je potrebno upoštevati, da se lahko uporabljajo vsa cepiva, ki so priznana kot klinično varna in učinkovita v trdni sodbi vesti, da uporaba teh cepiv ne pomeni formalnega sodelovanja pri splavu, iz katerega izvirajo celice, s katerimi so bila proizvedena cepiva. Vseeno pa moramo poudariti, da moralno dopustna uporaba teh vrst cepiv zardi posebnih pogojev, zaradi katerih so taka, sama po sebi ne more predstavljati pozakonitve, čeprav posredne, prakse splava, in predpostavlja nasprotovanje takšni praksi s strani tistih, ki ta cepiva uporabljajo.

4. Dopustno uporaba takih cepiv namreč na noben način ne vključuje in ne sme vključevati moralne odobritve uporabe celičnih linij, ki izvirajo iz splavljenih fetusov.[4] Zato se od farmacevtskih podjetij kot od vladnih zdravstvenih agencij zahteva, da proizvajajo, potrjujejo, razdeljujejo in nudijo cepiva, ki so etično sprejemljiva in ne povzročajo problemov vesti ne pri zdravstvenih delavcih in ne pri tistih, ki se cepijo.

5. Istočasno je iz praktičnega razloga očitno, da cepljenje praviloma ni moralna obveznost in mora zato biti prostovoljno. V vsakem primeru pa z etičnega vidika moralnost cepljenja ni odvisna samo od dolžnosti varovanja lastnega zdravja, ampak tudi od prizadevanja za skupno dobro. Dobro, ki v odsotnosti drugih sredstev za zaustavitev ali samo za preprečevanja epidemije, lahko priporoča cepljenje, zlasti za zaščito najbolj šibkih in izpostavljenih. Tisti pa, ki zaradi vesti zavračajo cepiva, proizvedena s celičnimi linijami, izvirajočimi iz splavljenih fetusov, se morajo potruditi, da se bodo z drugimi preprečevalnimi sredstvi in primernim obnašanjem izognili temu, da bi postali prenašalci nalezljivega agensa. Zlasti se morajo izogibati vsakemu tveganju za zdravje tistih, ki ne morejo biti cepljeni zaradi kliničnih ali drugačnih razlogov in so najbolj ranljivi.

6. Končno obstaja tudi moralni imperativ za farmacevtsko industrijo, za vlade in mednarodne organizacije, da zagotovijo, da bodo cepiva, varna in učinkovita z zdravstvenega vidika, kakor tudi etično sprejemljiva, dostopna tudi najrevnejšim državam sveta in to na način, ki zanje ne bo pretežaven. Sicer bi pomanjkanje dostopa do cepiv postala še en razlog za diskriminacijo in krivico, ki revne države obsoja, da še naprej živijo v zdravstvenem, ekonomskem in socialnem pomanjkanju.[5]

Papež Frančišek je na avdienci 17. decembra 2020 za podpisanega prefekta Kongregacije za nauk vere to Noto preučil in odobril njeno objavo.

V Rimu, na sedežu Kongregacije za nauk vere, 21. decembra 2020, liturgični spomin sv. Petra Kanizija.

Luis F. kard. Ladaria, S.I.
prefekt

+ S.E. Mons. Giacomo Morandi
Naslovni nadškof Cerveterija
tajnik