Rimska kurija

Rimski papež je kot naslednik apostola Petra Kristusov namestnik na Zemlji. Svetemu očetu pri izvrševanju najvišje, polne in neposredne oblasti v vesoljni Cerkvi, ki obsega pristojnosti glede vprašanj vere, apostolskega nasledstva škofov, zakramentalnega življenja, liturgične dejavnosti, življenja in službe duhovnikov, Bogu posvečenega življenja v redovnih in drugih podobnih skupnostih, katoliške vzgoje, misijonske dejavnosti ter sodstva, pomagajo uradi rimske kurije, med katere sodijo: Državno tajništvo, kongregacije, sveti, sodišča in nekatere druge ustanove.

V zgodovini Cerkve si je papež pri opravljanju petrinske službe izbiral razne pomočnike. Sprva so bili njegovi najožji sodelavci rimski kleriki in bližnji škofje, ki so se zbirali na sinodah in koncilih. Sčasoma so dobili naziv kardinali.

Kongregacije so se oblikovale od 16. stoletja dalje zaradi naraščajočih potreb papeža in njegovih sodelavcev pri komunikaciji z drugimi delnimi Cerkvami. Prvo kongregacijo, znano pod imenom Sv. inkvizicija (S. Congregatio Inquisitionis), je leta 1542 ustanovil papež Pavel III. (1534–1549), papež Sikst V. (1585–1590) pa je kot prvi z apostolsko konstitucijo Immensa aeterni Dei (1588) sistematično uredil rimsko kurijo ter svoje administrativne posle zaupal petnajstim dikasterijem (uradom).

Rimska kurija je bila nekajkrat reformirana, in sicer v času pontifikata papeža Klemena VIII. (1592–1605), Gregorja XV. (1621–1623), Urbana VIII. (1623–1644), Klemena IX. (1667–1669), Pija VII. (1800–1823), Pija X. (1903–1914) ter Pavla VI. (1963–1978). Zadnje reforme kurije so se zgodile leta 1988 z apostolsko konstitucijo Pastor Bonus, ki jo je objavil papež Janez Pavel II. (1978–2005).

Kongregacije vodijo prefekti, ki so praviloma kardinali. Člani kongregacij so drugi kardinali, nadškofje in škofje. Naloge posameznih kongregacij določajo Zakonik cerkvenega prava (ZCP), apostolska konstitucija Pastor Bonus in drugi predpisi.

Rimskih kongregacij je 9, papeških svetov pa 12. Kongregacije so naslednje: Kongregacija za nauk vere, Kongregacija za vzhodne Cerkve, Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov, Kongregacija za zadeve svetnikov, Kongregacija za škofe, Kongregacija za evangelizacijo narodov, Kongregacija za kler, Kongregacija za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja ter Kongregacija za katoliško vzgojo.

Papeškim svetom v večini primerov predsedujejo kardinali ali (nad)škofje. Papeški sveti so: Papeški svet za laike, Papeški svet za edinost kristjanov, Papeški svet za družino, Papeški svet Pravičnost in mir, Papeški svet Cor Unum, Papeški svet za pastoralo migrantov in itinerantov, Papeški svet za zdravje, Papeški svet za razlago pravnih besedil, Papeški svet za medverski dialog, Papeški svet za kulturo, Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije in Papeški svet za sredstva družbenega obveščanja.

Rimsko kurijo poleg kongregacij in papeških svetov sestavljajo tudi tri sodišča: Apostolska penitencieria, Apostolska signatura in Rimska rota ter nekateri drugi uradi: Camera apostolica (Apostolska kamera), Uprava premoženja Apostolskega sedeža, Prefektura ekonomskih zadev Apostolskega sedeža, Prefektura apostolske palače ter Urad za papeževa liturgična slavja.

Predstavitev nekaterih kongregacij in svetov[1]

Kongregacija za nauk vere (Congregatio de Doctrina Fidei)

Zametki Kongregacije za nauk vere segajo v 16. stoletje. Sprva so bila komisiji, sestavljeni iz kardinalov, ki je predstavljala sodišče, v presojo zaupana vprašanja glede krivoverstev in odpadništva od Cerkve, papež Pavel IV. (1555–1559) pa je pristojnosti dikasterija razširil še na področje moralnih in drugih teoloških vprašanj. Papež Pij X. (1903–1914) je leta 1908 urad preimenoval v Sv. kongregacijo sv. oficija. Proti koncu drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962–1965) je papež Pavel VI. (1963–1978) z motu proprijem Integrae servandae reformiral strukturo in naloge kongregacije ter ji dal današnje ime. Pred letom 1965 sta bili glavni nalogi kongregacije nadzorovanje cerkvenega življenja, reforma pa je izpostavila pozitivni vidik delovanja te ustanove, in sicer poglobitev, ohranjanje in pospeševanje vere.

Apostolska konstitucija Pastor Bonus (1988) med naloge Kongregacije za nauk vere prišteva pospeševanje in varovanje verskega nauka in verskih običajev po vsem katoliškem svetu. Od leta 1997 Kongregacija deluje tudi kot sodišče in presoja kazniva dejanja proti veri in morali (npr. zlorabo zakramentov), od 2001 pa sodišče presoja tudi težka kazniva dejanja, npr. spolne zlorabe.

Kongregacije za nauk vere ima tri urade:

Doktrinalni urad je pristojen za pospeševane in ohranjanje morale in verskega nauka ter za pripravo dokumentov doktrinalne narave. Odziva se v primerih napačnega učenja in proučuje spise ter mnenja, ki niso v skladu z učenjem cerkvenega učiteljstva. Poleg tega z doktrinalnega vidika preučuje tudi druge dokumente dikasterijev Svetega sedeža ter podaja mnenje o primernosti kandidatov za imenovanja in odlikovanja.

Disciplinski urad obravnava kazniva dejanja proti veri in težka kazniva dejanja proti morali ter zlorabe zakramentov. Ukvarja se tudi z drugimi vprašanji, povezanimi z disciplino vere, npr. s primeri prikazovanj, videnj, nadnaravnih sporočil in magije. Na osnovi predlogov Disciplinskega urada so v Katoliško Cerkev lahko sprejeti nekatoliški duhovniki, lahko so podeljeni spregledi od iregularnosti in zadržkov za prejem sv. reda ali odveza od cerkvenih kazni, ki so pridržane Svetemu sedežu. Urad podaja mnenje o primernosti začetka postopka za beatifikacijo oz. kanonizacijo ter po predhodni odobritvi prefekta izda privolitev za ustanovitev redovnih skupnosti.

Urad za zadeve zakramenta sv. zakona obravnava vprašanja, povezana z zakramentom sv. zakona; med njimi je tudi t. i. privilegij vere, pri katerem gre za razvezo nezakramentalnega zakona v korist vere.

Od leta 2012 Kongregacijo za nauk vere vodi nadškof Gerhard Ludwig Müller.

Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov (Congregatio de Culto Divino)

Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov je neposredna naslednica Sv. kongregacije za disciplino zakramentov, ki je delovala med leti 1908 in 1969. Leta 1975 je bila preimenovana v Sv. kongregacijo za zakramente in bogoslužje, saj so se njene pristojnost razširile tudi na področja, o katerih je prej odločala Sv. kongregacija za bogoslužje. Kongregacija je današnje ime dobila leta 1988 z apostolsko konstitucijo Pastor Bonus, ki je tudi natančneje določila njene pristojnosti.

Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov pospešuje liturgično pastoralo: odgovorna je za pripravo na obhajanje evharistije in drugih zakramentov ter zakramentalov, ter za liturgično obhajanje nedelje in praznikov v liturgičnem letu. Skrbi za molitveno bogoslužje, pripravlja študije za poglobitev liturgije in boljše razumevanje bogoslužnih besedil ter pospešuje pobude za liturgično vzgojo in permanentno izobraževanje duhovnikov in laikov na omenjenem področju.

Kongregacija ureja liturgično in kanonskopravno disciplino zakramentov (med drugim odloča o veljavnem in dopustnem obhajanju evharistije), skrbi za liturgični koledar, praznike, godove, molitve ter duhovne vaje. Potrjuje liturgična besedila in knjige ter liturgične koledarje. V njeni pristojnosti so tudi vprašanja, povezana s češčenjem relikvij svetnikov, podeljevanje in potrjevanje zavetnikov posameznih ustanov, podeljevanje naslova basilica minore posameznim cerkvam (pri nas npr. baziliki Marije Pomagaj na Brezjah ali na Ptujski Gori), pregledovanje prevodov liturgičnih knjig posameznih škofovskih konferenc ter presojanje v primerih neveljavnega prejema sv. reda.

Od leta 2008 Kongregacijo za bogoslužje in disciplino zakramentov vodi prefekt kardinal Antonio Cañizares Llovera.

Kongregacija za zadeve svetnikov (Congregatio de Causis Sanctorum)

Kongregacija za zadeve svetnikov, ki ji od leta 2008 predseduje kardinal Angelo Amato, je pristojna za vodenje postopkov za razglasitev blaženih in svetnikov, ki so na izjemen način živeli vero ali zaradi vere darovali svoje življenje.

Postopek beatifikacije oz. kanonizacije se običajno začne v domači škofiji na pobudo vernikov. Škof, v čigar škofiji je Božji služabnik živel domnevno svetništvo, je pristojen za začetek postopka in za imenovanje postulatorja – osebe, ki zbira dokaze, ki potrjujejo posameznikovo svetništvo in jih nato posreduje Kongregaciji.

Če je postopek na škofijski ravni uspešno zaključen, ga v obravnavo prevzame Kongregacija za zadeve svetnikov. Na osnovi njenih zaključkov papež ali njegov pooblaščenec razglasi novega blaženega oz. (na naslednji in zadnji stopnji) novega svetnika. Papež Janez Pavel II. je 19. septembra 1999 v Mariboru slovesno razglasil prvega slovenskega blaženega, mariborskega škofa Antona Martina Slomška (1800–1862), kardinal Bertone pa je na slovenskem evharističnem kongresu v Celju leta 2010 razglasil prvega slovenskega mučenca bl. Alojzija Grozdeta. Kardinal Amato je leta 2011 v Sarajevu za blažene razglasil drinske mučenke, med katerimi sta tudi Slovenki, Marija Krizina Bojanc in Marija Antonija Fabjan. V Cerkvi na Slovenskem so bili zaključeni škofijski postopki za beatifikacijo škofa Janeza Frančiška Gnidovca (1873–1939) in nadškofa Antona Vovka (1900–1963), medtem ko postopki za škofa Ireneja Friderika Barago (1797–1868),[2] za mistikinjo Cvetano Priol (1922–1973) in mučenca Danijela Halasa (1908–1945) pa še potekajo.

Kongregacija za škofe (Congregatio pro Episcopis)

Papež Sikst V. (1585–1590) je z apostolsko konstitucijo Immensa aeterni Dei leta 1588 ustanovil predhodnico današnje Kongregacije za škofe, in sicer Sv. konzistorialno kongregacijo. Njeni člani so bili škofje, ki so se sestajali na sinodah in koncilih. Papež Pij X. (1903–1914) je leta 1908 njene pristojnosti razširil na imenovanja škofov in kanonikov ter na ustanavljanje škofij in kapitljev. Zaupal jim je nadzor nad škofijami in administracijo, sam pa je prevzel mesto in naloge prefekta. Dikasterij je bil v pontifikatu papeža Pavla VI. (1963–1978) leta 1967 preimenovan v Kongregacijo za škofe.

Pristojnosti Kongregacije določa apostolska konstitucija Pastor Bonus (1988). Mednje sodijo zadeve, vezane na škofije (ustanovitev, združevanje ali ukinitev škofij, ustanavljanje vojaških ordinariatov in druge teritorialne spremembe); imenovanja škofov (krajevnih, pomožnih in naslovnih); koordinacija obiskov ad limina apostolorum (od leta 1988 dalje Kongregacija skrbi za dnevni red obiskov, za program maš, za obiske škofov pri papežu in na rimskih dikasterijih), organizacija papeških potovanj in izvedba pokrajinskih plenarnih zborov. Kongregacija ustanavlja tudi škofovske konference in potrjuje njihove statute ter ustanavlja osebne prelature.

Prefekt Kongregacije za škofe je od leta 2010 kardinal Marc Ouellet.

Kongregacija za kler (Congregatio pro Clero)

Kongregacija za kler, katere zametki segajo v leto 1564, je bila ustanovljena z namenom, da skrbi za korektno izvajanje sklepov tridentinskega cerkvenega zbora (1545–1563). Zaradi zaupane naloge – razlaganja koncilskih sklepov ter bdenja nad njihovim izvajanjem – se je do leta 1967 imenovala Sveta koncilska kongregacija, njene sedanje pristojnosti pa določa apostolska konstitucija Pastor Bonus (1988). Kongregacija podeljuje spreglede od dolžnosti, ki jih duhovniki sprejmejo s posvečenjem. Kongregacijo sestavljajo trije uradi, in sicer:

Urad za kler obravnava pobude za svetost duhovnikov, skrbi za stalno intelektualno in pastoralno izpopolnjevanje klera (škofov, duhovnikov in diakonov), nadzira stolne kapitlje, pastoralne in duhovniške svete, župnije, župnike ter vse klerike.

Urad za katehezo je odgovoren za versko vzgojo in izobraževanje vernikov. Njegove naloge so: izdajanje norm za katehezo in nadzor nad potekom kateheze, potrjevanje katehetskih pripomočkov in katekizmov posameznih škofovskih konferenc, pa tudi pomoč katehetskim uradom.

Urad za administracijo je odgovoren za nadzor nad upravljanjem dobrin, ki so last cerkveno-pravnih oseb (škofij, župnij), ter za vzdrževanje duhovnikov.

Od leta 2010 je prefekt Kongregacije za kler kardinal Mauro Piacenza.

Kongregacija za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja (Congregatio pro Institutis vitae consacratae et Societatibus vitae apostolicae)

Začetki Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja segajo v leto 1586. Dikasterij z imenom Congregatio pro consultationibus episcoporum et regularium je bil leta 1967 preimenovan v Kongregacijo za redovnike in sekularne inštitute. Apostolska konstitucija Pastor Bonus (1988) je ta urad preimenovala in natančneje določila njegove pristojnosti: Kongregacija ureja zadeve, povezane z ustanovami posvečenega življenja (mednje sodijo redovi, ženske in moške redovne kongregacije ter svetni inštituti) in družbami apostolskega življenja. Konkretno gre za vprašanja, povezana z vodenjem, disciplino in intelektualno formacijo redovnic in redovnikov, z vzdrževanjem tako redovnikov kot samostanov, z njihovimi pravicami in privilegiji, s puščavniškim življenjem ter z novimi oblikami posvečenega življenja oz. novimi redovnimi skupnostmi. Kongregacija izdaja revijo Sequela Christi (Slediti Kristusu).

Kongregaciji za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja od leta 2011 predseduje kardinal João Bráz de Aviz. V njeni pristojnosti so številne ustanove, razširjene po vsem svetu, ki skupaj štejejo okrog milijon članov. Prefekt omenjene kongregacije je bil med letoma 2004 in 2011 kardinal Franc Rode.

Navedena kongregacija je v duhu drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962–1965) potrdila Konferenco redovnih ustanov Slovenije (KORUS), katere člani so predstojnice in predstojniki ustanov posvečenega življenja ter družb apostolskega življenja, ki delujejo v Cerkvi na Slovenskem. Poslanstvo Konference zajema naslednja področja:

• Izražati občestvo med različnimi redovnimi ustanovami.
• Prizadevati si za utrjevanje redovnega občestva ob spoštovanju in upoštevanju posebnosti različnih karizem.
• Pospeševati sodelovanje med ustanovami posvečenega življenja in družbami apostolskega življenja ter slovenskimi škofi.
• Pomagati pri vrednotenju vloge in poslanstva redovnih predstojnic in predstojnikov znotraj njihovih ustanov.
• Skrbeti za primerno okolje in pobude, ki pospešujejo redovno vzgojo.
• Zagotavljati zastopanje redovnic in redovnikov pri cerkvenih in civilnih oblasteh.

Kongregacija za katoliško vzgojo (Congregatio de Institutione Catholica)

Papež Sikst V. (1585–1590) je leta 1588 ustanovil Congregatio pro universitate studii romani z namenom, da bi usklajevala študij na rimskih in drugih univerzah, npr. v Bologni, Parizu in Salamanci. Papež Leon XII. (1823–1829) je za potrebe šolstva papeške države leta 1824 ustanovil Congregatio Studiorum, ki je bila od leta 1870 pristojna tudi za katoliške univerze. Leta 1915 se je pristojnost Kongregacije razširila še na bogoslovna semenišča, za katera je bila pred tem odgovorna Konzistorialna kongregacija. Kongregacija za katoliško vzgojo je bila ustanovljena v pontifikatu papeža Pavla VI. (1963–1978) leta 1967. Zaupana ji je bila tudi skrb za katoliške šole.

Kongregacija, ki jo od leta 1999 vodi kardinal Zenon Grocholewski, je odgovorna za (1) za intelektualno formacijo v katoliških semeniščih in redovnih skupnostih, saj med drugim določa njihov študijski red, (2) za vse katoliške univerze, teološke fakultete, inštitute in visokošolske študije, ki so v cerkveni pristojnosti ter (3) za šole in vzgojne inštitute na dodiplomski in podiplomski stopnji, ki so v cerkveni lasti. Apostolska konstitucija Pastor Bonus iz leta 1988 je dikasterij preimenovala v Kongregacijo za katoliško vzgojo z drugotnim imenom Kongregacija za semenišča in izobraževalne ustanove.

Papeški svet za edinost kristjanov (Pontificium Consilium ad Unitatem Christianorum fovendam)

Zametki današnjega Papeškega sveta za edinost kristjanov segajo v predkoncilski čas, ko je papež Janez XXIII. (1958–1963) z motu proprijem Superno Dei mutu dne 5. junija 1960 ustanovil Tajništvo za pospeševanje edinosti kristjanov. Glavna naloga komisij Tajništva je bila priprava II. vatikanskega cerkvenega zbora (1962–1965). Omenjeni Svet je dobil nekatere dodatne naloge v letih 1962 in 1963. Tajništvo od leta 1963 sestavljata Oddelek za vzhodno in Oddelek za zahodno Cerkev. Z apostolsko konstitucijo Regimini Ecclesiae Universae so bile leta 1967 potrjene strukture in naloge Tajništva, pri čemer med slednje sodijo pospeševanje edinosti kristjanov in zadeve, povezane z vprašanji judovstva. Leta 1988 se je Tajništvo – v skladu z apostolsko konstitucijo Pastor Bonus – preimenovalo v Papeški svet za edinost kristjanov.

Predsednik Papeškega sveta za edinost kristjanov je kardinal Kurt Koch. Na omenjenem Svetu deluje tudi slovenski jezuit p. dr. Milan Žust, ki je odgovoren za področje pravoslavnih Cerkva.

Papeški svet »Cor Unum« (Pontificium Consilium »Cor Unum«)

Papeški svet »Cor Unum« je leta 1971 z apostolsko konstitucijo Amoris officio ustanovil papež Pavel VI. (1963–1978). Glavne naloge dikasterija so:

• spodbujati solidarnost in katehezo na področju dobrodelnosti ter vabiti vernike k pričevanju o Božji ljubezni, o kateri poročajo evangeljska besedila;
• usklajevati in organizirati humanitarno pomoč Svetega sedeža na kriznih območjih;
• spremljati in spodbujati projekte zbiranja in razdeljevanja finančne in druge pomoči;
• podpirati delne Cerkve (škofije), znotraj katerih delujejo karitativne ustanove, pri pravični porazdelitvi materialnih dobrin;
• skrbeti za pospeševanje povezanosti tako znotraj Katoliške Cerkve kot tudi z drugimi krščanskimi Cerkvami, s katerimi sodelujejo na karitativnem področju;
• pospeševati komunikacijo med katoliškimi in drugimi mednarodnimi civilnimi dobrodelnimi organizacijami;
• usklajevati globalne karitativne dejavnosti Katoliške Cerkve;
• voditi sklad Populorum progressio in Sklad Janeza Pavla II.

Predsednik Papeškega sveta »Cor Unum« je od leta 2010 kardinal Robert Sarah.

Caritas Internationalis

Caritas Internationalis je mednarodno združenje katoliških karitativnih ustanov, ki deluje v okviru Papeškega sveta »Cor Unum«. Poslanstvo konfederacije izhaja iz evangelija in tisočletne cerkvene tradicije. Apostolska konstitucija Pastor Bonus (1988) podrobneje določa njene naloge. Caritas Internationalis v več kot 200 državah deluje na področju razdeljevanja pomoči ljudem v stiskah, pripravlja razvojne programe ter deluje na socialnem področju. Njena članica je tudi Slovenska karitas.

Papeški svet za pastoralo zdravja (Pontificium Consilium pro Valetudinis Administris)

Komisijo za pastoralo zdravja je kot predhodnico današnjega Papeškega sveta za pastoralo zdravja z motu proprijem Dolentium Hominum 11. februarja 1985 ustanovil papež Janez Pavel II. (1978–2005) in ji zaupal naslednje naloge:

• spodbujati in pospeševati delo, študij ter delovanje na področju zdravstva v najširšem pomenu besede,
• koordinirati aktivnosti s področja zdravstva med različnimi dikasteriji rimske kurije,
• razširjati, pojasnjevati in varovati nauk Cerkve na področju zdravstva,
• vzdrževati stike z lokalnimi Cerkvami, posebej s komisijami pri škofovskih konferencah, na področju pastorale zdravja.

Člane in svetovalce Sveta, ki so predstavniki dikasterijev rimske kurije, posameznih škofij po svetu, redovnic in redovnikov, pastoralnih delavcev v bolnišnicah ter laikov, vselej imenuje papež. Z apostolsko konstitucijo Pastor Bonus (1988) se je Komisija za pastoralo zdravja preimenovala v Papeški svet za pastoralo zdravja. Papež Janez Pavel II. (1978–2005) je leta 1998 omenjeni Svet preimenoval v Papeški svet za zdravstvene delavce in za pastoralo zdravja.

Predsednik Papeškega sveta za pastoralo zdravja je nadškof Zygmunt Zimowski.

Papeški svet za družino (Pontificium Consilium pro Familia)

Papeški svet za družino, ki ga je z motu proprijem Famiglia a Deo Instituta dne 9. maja 1981 ustanovil papež Janez Pavel II. (1978–2005), je nasledil Odbor za družino, ki ga je 11. januarja 1973 ustanovil papež Pavel VI. (1963–1978). Naravo in naloge Sveta določa apostolska konstitucija Pastor Bonus (1988). Člani sveta so med drugimi laiki, še posebej poročeni, iz različnih delov sveta, sodelavci oz. svetovalci pa so strokovnjaki različnih disciplin, ki so povezane z vprašanji družine in varovanja življenja.

Prednostne naloge Papeškega sveta za družino so:

• pospeševanje pastorale in poslanstva na področju družine,
• uresničevanje in posredovanje nauka cerkvenega učiteljstva,
• pomoč krščanskim družinam pri vzgoji in vztrajanju v družinskem življenju,
• pomoč pri odgovornem uravnavanju spočetij v skladu s cerkvenim naukom,
• spodbujanje in koordiniranje pobud za varovanje in brezpogojno spoštovanje življenja od naravnega spočetja do naravne smrti.

Predsednik Papeškega sveta za družino je nadškof Vincenzo Paglia.

Papeški svet za sredstva družbenega obveščanja (Pontificium Consilium de Communicationibus Socialibus)

Zametki današnjega Papeškega sveta za sredstva družbenega obveščanja segajo v leto 1948, ko je papež Pij XII. (1939–1958) ad experimentum ustanovil Papeško komisijo za kinematografijo, didaktiko in religioznost. Omejena Komisija je bila leta 1952 preimenovana v Papeško komisijo za kinematografijo, njena naloga pa je bila proučevanje takratnih sredstev družbenega obveščanja in presojanje njihovega vpliva na versko življenje. Papež Janez XXIII. (1958–1963) je Komisiji zaupal nove pristojnosti na področju raziskovanja sredstev družbenega obveščanja, posebej radia, filma in televizije, in njihovih posledic v širšem pomenu besede. Obseg njenih nalog se je z razvojem medijev postopno večal.

Papež Pavel VI. (1963–1978) je 2. aprila 1964 z motu proprijem Fructibus multis omenjeno komisijo preimenoval v Papeško komisijo za sredstva družbenega obveščanja ter ji v skrb zaupal tudi periodični tisk. V skladu z apostolsko konstitucijo Pastor Bonus (1988) se je slednja preimenovala v Papeški svet za sredstva družbenega obveščanja. Ta reforma je pomenila začetek tesnejšega sodelovanja Sveta z Državnim tajništvom, drugimi rimskimi dikasteriji ter delnimi Cerkvami (škofijami) po svetu z namenom globljega zavedanja pomena komuniciranja Cerkve s svetom. Cerkev želi veselo sporočilo evangelija oznanjati tudi s pomočjo modernih komunikacijskih tehnologij, obenem pa želi biti kompetentna sogovornica pri iskanju odgovorov na konkretne izzive sodobnega časa.

Predsednik Papeškega sveta za sredstva družbenega obveščanja je nadškof Claudio Maria Celli.