Z današnjim konzistorijem kardinalski zbor šteje 229 kardinalov, od katerih je 128 volivcev v primeru konklava in 101 nevolivec. Imamo pa tudi nekaj novosti. Med člani kardinalskega zbora je po novem tudi en minorit, in sicer p. Mauro Gambertti, kustos asiškega samostana. Vsega skupaj je v kardinalskem zboru navzočih 26 različnih redovnih skupnosti: kardinalov redovnikov je 51, od teh 29 volivcev in 22 nevolivcev. Med novimi državami, iz katerih prihajajo kardinali, pa so Brunej (kardinal Cornelius Sim), Malta (kardinal Mario Grech) in Ruanda (kardinal Antoine Kambanda). Celoten kardinalski zbor obsega 90 različnih držav.
Življenjepisi novih kardinalov
Kardinalski zbor
Kardinalski zbor izvira iz prezbiterija, skupnosti duhovnikov, ki že od prvih stoletij krščanstva obstaja v vsaki škofiji in škofu pomaga pri liturgičnih opravilih in pastoralnem vodenju. Tako je bilo tudi v rimski škofiji, katere škof je hkrati papež vesoljne Cerkve. Prezbiterij, ki je obdajal rimskega škofa, mu je bil najprej v pomoč pri vodstvu rimske škofije, potem pa tudi v zadevah vesoljne Cerkve. Kardinali so bili sprva imenovani iz vrst diakonov, duhovnikov in škofov v Rimu ali okolici; to so bili duhovniki petindvajsetih naslovov ali cerkva v Rimu, iz sedmih, pozneje štirinajstih, regionalnih diakonov, šestih palatinskih diakonov in sedmih škofov iz bližnjih mest.
Prva omemba kardinalov naj bi segala v čas papeža Aleksandra I. (105–115). Leta 1150 se je oblikoval kardinalski zbor s kardinalom dekanom na čelu (vloga dekana je tradicionalno pripadala škofu iz Ostije) in kardinalom kamerlengom, ki je bil papežev gospodarski upravitelj. Od 12. stoletja dalje so bili za kardinale imenovani tudi prelati s sedežem zunaj Rima.
Papež Janez Pavel II. je leta 1996 določil pravilo, da je za volitve novega papeža zgornja meja števila kardinalov volivcev 120. To število papež lahko kot vrhovni voditelj Katoliške cerkve po lastni presoji tudi prekorači.
Kardinali imajo izključno pravico in dolžnost voliti novega papeža in so po izročilu papeževi svetovalci pri vodenju vesoljne Cerkve. Danes so kardinali, ki živijo v Rimu, vatikanski državljani, četudi fizično nimajo svojega bivališča na ozemlju države Vatikan. Razdeljeni so na tri redove, in sicer: škofovskega, duhovniškega in diakonskega. Papež kardinale imenuje svobodno in po lastni presoji. Izbere jih med duhovniki in škofi. Predsednik kardinalskega zbora je kardinal dekan, oz. v primeru njegove odsotnosti kardinal prodekan. Kardinali kot zbor sodelujejo s papežem na rednih ali izrednih konzistorijih. V primeru, da vodijo različne dikasterije rimske kurije ali urade vatikanske države, so povabljeni, da ob dopolnitvi 75. leta starosti papežu predložijo odpoved službi.
