»Oh, kako si želim Cerkev, ki bi bila uboga in za uboge!« je zaklical papež Frančišek (Frančišek, življenje, ideje in misli, 54).To je vodilo njegovega poslanstva in hkrati vodilo našega razmišljanja ob tretjem svetovnem dnevu ubogih (17. novembra 2019).

Danes je na svetu preveč ubogih. Ubogi so ljudje, ki imajo premalo materialnih dobrin in so revni, živijo v pomanjkanju. »Dajte jim vi jesti!« (Mr 6,37) je Jezus jasno zapovedal apostolom. Dopuščati revščino je v nasprotju z duhom evangelija. Revščina žali človekovo dostojanstvo. Materialna revščina pa je hkrati tudi izziv – apostoli so bili poslani v bližnje zaselke in vasi, kjer naj bi kupili hrano (prim. Mr 6,36). »Vsak kristjan in vsaka skupnost sta poklicana, da sta Božje orodje za osvoboditev in podporo ubogih, tako da se bodo mogli popolnoma vključiti v družbo. To predpostavlja, da smo učljivi in pozorni, da bi slišali krik reveža in mu pomagali« (Veselje evangelija, 187). Biti učljiv in pozoren pomeni tudi, da smo solidarni in zagovorniki ubogih. V poslanici sveti oče ponavlja misel, zapisano v apostolski spodbudi Veselje življenja, da »socialno zavzemanje za uboge ni dejavnost, ki bi bila privesek evangeljskega oznanila, marveč ravno nasprotno; dokazuje realizem krščanske vere in njeno zgodovinsko vrednost. Ljubezen, ki rojeva vero v Jezusa, njegovim učencem ne dovoljuje, da bi se zaprli v zadušljiv individualizem, skrit med drobce intimne duhovnosti, brez vpliva na življenje družbe« (Upanje, ki ga imajo ubogi, ne bo nikoli razočaralo, 6).

Ubogi so tudi ljudje, ki so izkoriščani, trpijo zaradi bolezni, invalidnosti, odvisnosti od alkohola, mamil ipd. »Iz naše vere v Kristusa, ki je postal ubog in vedno blizu ubogim in izključenim, izhaja skrb za celovit razvoj najbolj zapostavljenih članov družbe«(Veselje evangelija, 186).Sveti oče nas torej posebej vabi, da posvečamo svojo pozornost »novim oblikam uboštva in krhkosti: brezdomcem, odvisnikom od mamil, beguncem, vedno bolj osamljenim in zapuščenim starim ljudem. Poklicani smo, da v njih prepoznamo trpečega Kristusa in smo jim blizu, tudi če nam to na videz ne prinaša nobenih oprijemljivih in neposrednih koristi« (Veselje evangelija, 210).

Revščine, materialne in duhovne, je, žal, veliko tudi v Sloveniji. Karitativne ustanove v Katoliški Cerkvi v Sloveniji izvajamo vrsto socialnovarstvenih programov za zasvojene, za ženske v stiski, za brezdomce, za otroke, za starejše ... Pomagamo s hrano, plačilom položnic, rabljenimi oblačili in drugimi oblikami materialne pomoči. Žalostno je, da prihajajo po pomoč družine, v katerih sta zakonca zaposlena, pa ne zaslužita dovolj za poplačilo najosnovnejših življenjskih stroškov. Stiske so tudi v družinah, v katerih je pri starših ali otrocih prisotna bolezen ali invalidnost. Suhoparna statistika navaja, da kljub gospodarski rasti pod pragom revščine živi še vedno približno 268.000 Slovencev. Med njimi je 45.000 mladoletnih otrok oziroma skoraj 12 odstotkov vseh slovenskih otrok. Povedano z drugimi besedami: v Sloveniji se vsak osmi otrok še vedno sooča z revščino. Mnogi od njih bodo vse življenje ostali v revščini in zato izrinjeni na obrobje družbe. Revščina in osamljenost sta prisotni tudi med starejšimi. Številni upokojenci, ki so bili vse življenje zaposleni in so s svojim delom prispevali k razvoju družbe, danes živijo komaj nad pragom revščine. Polovica jih prejema pokojnino, ki je celo nižja od tega praga.

Papež Frančišek prosi tudi, da bi bila Cerkev uboga. Verodostojnost Cerkve se namreč kaže poleg odločitve »za tiste, ki jih družba izloča in zavrača« (Veselje evangelija, 195), tudi v tem, da ne stremi za materialnim bogastvom. Katekizem Katoliške Cerkve spodbuja, da v gospodarskih (in premoženjskih) stvareh izvršujemo naslednje kreposti: krepost zmernosti, da bi brzdali navezanost na dobrine tega sveta; krepost pravičnosti, da bi varovali pravice bližnjega in mu dali, kar mu gre; in krepost solidarnosti, da bivrnili gospodarstvo in finance k etiki v blagor človeka.

Prosimo Očeta, ki je poslal Kristusa, da bi oznanjal blagovest ubogim (Lk 4,18), da bi imeli odprte oči, ušesa, roke, usta, razum in srca za vse uboge v Sloveniji in drugod po svetu. Le tako bomo sledili Kristusu, ki – kot pravi papež Frančišek v letošnji poslanici ob svetovnem dnevu ubogih –»posluša, »posreduje«, »ščiti«, »brani«, »odkupi«, »reši« … (Upanje, ki ga imajo ubogi, ne bo nikoli razočaralo, 4).

Koordinacije voditeljev karitativnih ustanov: 

-     msgr. Andrej Glavan, predsednik Koordinacije voditeljev karitativnih ustanov
-     mag. Cveto Uršič, Slovenska Karitas
-      Janja Završnik, Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote
-      s. Simona Komar, Anin sklada
-      prim. Matija Cevc, Malteški red Slovenija
-     Avgust Heričko, Združenje Kolpingovih socialnih dejavnosti Slovenije