V predreferendumskih razpravah o Družinskem zakoniku smo lahko slišali celo vrsto argumentov, ki brez dvoma govorijo o izboljšavah, a tudi vrsto resnih pomislekov, ki pod vprašaj ne postavljajo celotnega zakonika, ampak nekatere njegove temeljne člene in njihovo vrednostno ozadje. Najprej si velja zastaviti vprašanje, ali je res tako nujno, da se spreminja družinska zakonodaja na način, s katerim se želi dopolniti morebitne pomanjkljivosti zakona o registraciji istospolnih skupnosti iz leta 2005. Le-te bi lahko urejali v okviru omenjenega zakona, kar bi brez dvoma povzročilo bistveno manjšo polarizacijo v družbi in s tem manj stroškov.

Nekateri predstavniki akademske sfere iz različnih strok čutimo strokovno in moralno dolžnost, da argumentirano pokažemo na vprašljive rešitve Družinskega zakonika.

Vprašanje izenačitve heteroseksualnih in homoseksualnih partnerskih zvez je že nekaj časa aktualno v vsem sodobnem sekularnem svetu. Na začetku našega razmišljanja je najprej potrebno poudariti, da v demokratični, pluralni in sekularni družbi nobena nazorska ali verska skupina nima pravice, da bi svoj model zakonske zveze in družine komurkoli vsiljevala ali ga s pomočjo države zakonsko vsilila. Sodoben državljan je svoboden in enakopraven. Sodobna država je dolžna urejati vsa tista medčloveška razmerja, ki na podlagi razumnih argumentov lahko prispevajo k večji pravičnosti in medsebojnemu miroljubnemu sožitju. V tem smislu in v tem duhu je Državni zbor leta 2005 sprejel zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti (ZIPZ), ki ga je podpisal takratni predsednik Republike Slovenije dr. Janez Drnovšek. V obrazložitvi zakona je bilo zapisano, da se zakon omejuje izključno na urejanje razmerij med istospolnima partnerjema in ne posega na področje urejanja razmerij do otrok. Takšna rešitev je bila razumna, saj je pravno uredila vsa ključna razmerja, ki jih živita dve odrasli osebi v trajnejši partnerski skupnosti, v kateri ni mogoče spočeti otrok.

Tudi večina tovrstnih zakonodaj po svetu zelo natančno in previdno razlikuje med pravnim redom, ki ureja razmerja med odraslimi osebami in razmerja, ko odrasle osebe nastopajo vizavi otrok ali obratno. To, kar dejansko razlikuje istospolno partnersko skupnost od heteroseksualne skupnosti, je dejstvo, da iz istospolne skupnosti po biološki poti ni mogoče ustvariti novega življenja. To ni mogoče niti s sodobnimi medicinskimi reproduktivnimi metodami umetne oploditve. Biološko dejstvo, ki razvidno kaže na razliko med heteroseksualno in homoseksualno skupnostjo, je vsekakor upoštevanja vreden element, ki ima svojo racionalno težo, mimo katerega ne more nobena kultura. Z ignoriranjem biološke realnosti sleherni pomen izgubi tudi tista sodobna teorija, ki trdi, da je razlika med spoloma zgolj družbena oziroma kulturna resničnost.

Nesporno je seveda res, da obstajajo heteroseksualne zveze, ki niso plodne in rodovitne. Razlika med njimi in homoseksualnimi zvezami je pomembna, saj gre v primeru homoseksualnega para za biološko izključenost, da bi do spočetja lahko prišlo. Istospolni par biološko in antropološko gledano ni enako odprt za sorodna doživetja, samouresničitev, medsebojno rast in iz tega izhajajočih nalog, kot je to v primeru heteroseksualnega para. V tej zvezi lahko kvečjemu govorimo o določeni nadomestni vlogi, ki bi jo pri istospolnih parih lahko imela pravica do posvojitve ali vključitev tretje, spolno različne osebe v njun odnos, recimo izbrani donator semena ali nadomestna mati. S tem povezana tveganja za bodočega otroka so velika, zato večina držav takšni praksi nasprotuje. Nasprotuje ji tudi naša zakonodaja o umetni oploditvi in še posebej tisti del, ki je bil izglasovan na referendumu, na katerem se je večina udeleženih volivcev odločila proti umetni oploditvi žensk brez moškega partnerja.[1]

Zakonodajalci po vsej Evropi so zadržani do omenjenih praks predvsem zaradi tega, ker se zavedajo, da je za kasnejšo identiteto otroka pomembno, da le-ta ve, od kot je in kdo so njegovi biološki starši, kakor tudi zavest, da je za dobrobit otroka pomembno, da odrašča ob obeh spolih, kar je bilo že eno od pomembnih spoznanj Sigmunda Freuda (1856–1939) in njegove psihoanalize v povezavi s teorijo o Ojdipovem kompleksu. Tudi sodobni avtorji – med njimi predvsem nevropsihologi, nevrologi in nevropsihiatri (npr. Schore, Siegel, Cummings in Consolino) – poudarjajo ne samo psihološko, ampak tudi nevropsihološko vlogo očeta, ki je pri razvoju otroka bistvenega pomena. Poznavanje lastnega osebnega izvora (osebne zgodovine) je pomembno, saj gre za razumevanje resnice o nas samih, našem izvoru; gre za osebno dostojanstvo, ki se oblikuje na podlagi bioloških, zgodovinskih in tudi pravnih podatkov o sleherni osebi.

Prav ti vidiki odločilno vplivajo na pravno prakso, ki opozarja, da je pravico istospolnih partnerjev do nediskriminatornega obravnavanja potrebno soočiti in uravnotežiti s pravico največje otrokove koristi, ki je ustavno zavarovana v 56. členu Ustave Republike Slovenije[2] in z mednarodnimi pravnimi akti. Brez dvoma je največja korist za otroka, da ima znano mamo in znanega očeta. Na tej točki se pravo zaveda, da problematika presega zgolj pravne kompetence in da gre za pristojnosti drugih ved ter splošne človeške izkušnje.

Zanemarljivo ni še drugo dejstvo, zaradi katerega družbe posebno varstvo nudijo heteroseksualni zvezi in družini, namreč nadaljevanje sorodstva in človeštva nasploh, s tem pa tudi skrb za medgeneracijsko solidarnost, ki je mogoča samo tako, da mlajši rodovi preživljajo starejše in da gre pri tem za neprekinjeno solidarnost različnih oblik na medosebni in institucionalni ravni. Lahko bi govorili tudi o trajnostnem razvoju človeške vrste, podobno kot govorimo o trajnostnem razvoju okolja.

Zagovorniki predlaganega zakonika med drugim trdijo, da si ne smemo zatiskati oči pred različnimi oblikami družinskih skupnosti in otrok v njih. Pojav zakonskih, zunajzakonskih, takšnih ali drugačnih partnerskih in zunajpartnerskih skupnosti je preprosto dejstvo, ki ga je navrglo življenje kot življenje, država pa je dolžna, da pluralnost razmerij vzame na znanje in jih zakonsko uredi. To do neke mere seveda drži. Ob tem se upravičeno postavi vprašanje, zakaj si svobodomiselni ljudje želijo, da njihovo razmerje ureja država? Po eni strani nasprotujejo institucionalnim urejanjem intimnih razmerij med ljudmi, po drugi strani pa želijo, da jih država institucionalno legitimira. Takšna svobodomiselnost je sama s seboj v nasprotju. – Enkrat države ne potrebuje, drugič pa jo kliče na pomoč, naj ji zagotovi enakopravno legitimiteto izbranega stila življenja.

Država in njene institucije so vzpostavljene zaradi skupnih reči, ki zagotavljajo več pravičnosti in miru in ne zato, da razdvajajo družbo in vanjo vnašajo ideološki boj. Država in njene ustanove so lahko stvar družbenega soglasja, še posebej ko gre za temeljne vrednote družbe, ne pa stvar posamičnih primerov, ki jih je mogoče reševati po meri zdravega razuma.

Še veljavni zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) v 1. čl. pravi, da le-ta ureja »zakonsko zvezo«, »razmerje med starši in otroki in med drugimi sorodniki«. 2. čl. istega zakona družino opredeli kot »življenjsko skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo«, 3. čl. pa zakonsko zvezo opredeljuje kot urejeno življenjsko skupnost moža in žene, katere pomen je zasnovanje družine. Dosedanja zakonodaja izhaja iz predpostavke, da je najprej potrebna zveza med možem in ženo, ki imata namen ustvariti družino, torej dobiti otroke.

Predlog novega Družinskega zakonika to logiko pomembno spreminja. V 2. čl. družino opredeli kot »življenjsko skupnost otroka z enim ali obema od staršev ali z drugo odraslo osebo«. Družina po tem predlogu uživa posebno varstvo zgolj »zaradi koristi otrok« in ne več tudi zaradi koristi staršev. Po novem je zato tudi družina opredeljena kot življenjska skupnost, v kateri je prioriteta otrok in ne starša, oziroma zakonca. Posledično je zakonska skupnost opredeljena kot »življenjska skupnost moškega in ženske, katere sklenitev, pravne posledice in prenehanje ureja ta zakon«. Zakonska zveza tako ni več skupnost med možem in ženo in tudi ni več naravnana na zasnovanje družine.

Novi Družinski zakonik skuša bistveno spremeniti opredelitev družine in zakonske zveze. Nove opredelitve zakonske zveze in družine izhajajo iz predpostavke otroka in ga kot edinega postavljajo za merilo, ki naj določa skupnost, ki jo imenujemo družina. Postavljanje otroka za temelj družinskih razmerij je lahko na prvi pogled všečno, a je v resnici navidezno, ker otroku v naprej ne zagotavlja zanj največje koristi, namreč, da ima očeta in mater.

Dosedanji zakon zato najprej pravilno ureja zakonsko zvezo in za tem razmerja med starši in otroki, oziroma sledi notranji nujni povezanosti med zakonsko zvezo in družino. Podobno to ureja tudi slovenska ustava, ki v 53. čl. že v naslovu postavi vrstni red zakonska zveza in družina ter v nadaljevanju pove, da se z zakonom najprej ureja zakonska zveza, potem družinska razmerja in da država varuje družino ter v njej »materinstvo in očetovstvo«, nato otroke in mladino, kar je edino logično, saj drugega ni brez prvega.

Če je v veljavnem zakonu zakonska zveza skupnost moža in žene, je v novem stvar »svobodne odločitve … na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči«. Izpuščeni sta besedi mož in žena ali moški in ženska, ker bi to onemogočalo razumevanje istospolne zveze kot enakovredne heteroseksualni zakonski zvezi. Predlagana nova definicija družine je tako namenjena predvsem možnosti zasnovanja družine biseksualnim partnerjem in posvojitvi otroka iz prejšnjega heteroseksualnega razmerja.

Če povzamemo, lahko ugotovimo, da:

1. novi družinski zakon vsa razmerja med spoloma ureja na novo, predvsem pa biseksualno razmerje;

2. postavlja za temelj družine otroka in ne moškega in ženske;

3. ne upošteva bioloških, antropoloških in psiholoških spoznanj, ki bistveno vplivajo na otrokovo samopodobo;

4. želi izenačiti nekaj, kar biološko ni mogoče in za to instrumentalizira državo;

5. s tem zakonom izziva ustavno presojo in konflikt z obstoječo zakonodajo, v ozadju katere je že referendum o umetni oploditvi žensk brez moškega partnerja in s tem izražena volja ljudstva.

Iz navedenega je dovolj razvidno, da stojimo pred izjemno zahtevno in zapleteno materijo, da nekateri želijo spremeniti temelje civilizacije, ki ji smemo pripisati vsaj štiri tisočletja razvoja in obstoja. Ko v tako pomembnih stvareh v družbi ni velike mere soglasja, je edino racionalno, da se predlog zakona zaustavi in se prepusti nadaljnji argumentaciji, ki bo predmet razprave vsestransko osvetlila.

Stališča v odprtem pismu prvo podpisanega izr. prof. dr. Ivana J. Štuheca podpirajo tudi:

red. prof. dr. Janek Musek, psiholog

red. prof. dr. Jože Balažic, dr. med.

red. prof. dr. Christian Gostečnik, klinični psiholog

dr. Robert Petkovšek, filozof

dr. Roman Globokar, moralni teolog

dr. Vinko Potočnik, sociolog

dr. Igor Bahovec, sociolog