V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Amen.
Naj, Jezus, zbrano molim križev pot,
naj premišljujem, kaj zaradi zmot
in greha si trpel Ti, moj Gospod.
Naj grem hvaležno za Teboj na pot!
Naš Odrešenik Jezus Kristus! Hvala Ti za Tvojo neizmerno ljubezen. Za naše odrešenje si sprejel nase strahotno trpljenje in smrt. Za nas, zame si bil izdan, sojen in po nedolžnem obsojen kakor hudodelec, bičan, s trnjem kronan ... Zame si nosil križ, na njem si prelil svojo Kri in vojak je s sulico odprl Tvoje presveto Srce ...
Jaz pa, kljub Tvoji neizmerni ljubezni, Tvojemu nedoumljivemu trpljenju in smrti, še zmeraj sprašujem: “Zakaj moram trpeti? Ali ni že preveč? Kaj vendar misli Bog? … ”
O Jezus, daj mi razumeti Tvoje besede: “Kdor hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel” (Mt 16,25) ... S svojim zgledom si nam pokazal, kako je treba sprejemati križe, trpeti in izgubiti svoje življenje – in iz Tvoje daritve je vzklilo naše odrešenje.
Moj Odrešenik, nauči me vdano sprejemati vsakodnevne križe. Naj se zavedam, da je Tebi vse znano in da Ti sam hodiš z menoj in mi boš dajal vedno dovolj moči. Z menoj je vedno tudi Tvoja Mati, ki si Jo na križu dal tudi nam, meni za Mater. Naj pod Njenim varstvom zvesto hodim za Teboj.
Prosim Te, reši me strahu pred vsakovrstnimi stiskami in trpljenjem. Daj tudi meni tolikšno ljubezen, da bom sposoben darovati svoje življenje in ga izgubiti – zate in za druge; kajti samo tako ga bom rešil, našel ga bom za vso večnost v Tebi, ki si Življenje in rešenje, ki si večno Življenje.
I. POSTAJA
PILAT OBSODI JEZUSA NA SMRT
Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo.
Ker si s svojim svetim križem svet odrešil.
Razbičan pred sodnikom zdaj stoji;
z globokih ran se vliva Rešnja Kri …
Pilat, ‘nedolžen!’, pa Ga izroči
drhali, ki “proč z Njim! Na križ!” kriči.
Gospod vsega stvarstva, Sodnik, ki bo nekoč vse sodil – stoji ponižan pred Pilatom. Njegovo telo je razmesarjeno od bičev, trnova krona se zadira v glavo, kri in pot mu tečeta po obrazu. Videti je tako spačen, da se čudi celo Pilat in ga predstavi: “Glejte, človek!” Resnično ni bil več podoben človeku. Med množico, kjer jih je toliko, ki jih je nasitil, ozdravil … so tisti, ki so ga nekoč hoteli postaviti za kralja in mu vzklikali “hozana”, zdaj pa zahtevajo: “Proč z Njim! Križaj ga!” “Vašega Kralja naj križam?” “Narod hujska, mora umreti.” In Pilat v svoji slabotnosti popusti divji drhali in odloči, naj Ga križajo (prim. Jn 19).
O moj Odrešenik, popolnoma nedolžen si obsojen kakor hudodelec! Ti pa mirno sprejmeš obsodbo in greš trpljenju naproti, zame ...
Kako malo sem Ti podoben! Ne prenesem niti nerazumevanja, kaj šele, da mi kaj podtikajo; če mislim, da nisem kriv, kako se opravičujem – in nočem iti za Teboj. Ko pa sam sodim in obsojam druge, četudi po krivem, se mi zdi, da imam prav.
Usmili se me, moj Odrešenik! Naj se ne oziram na sodbo ljudi. Daj mi razumeti, da bom končno stal pred Tvojim sodiščem in tam se ne bom mogel ne izmikati ne opravičevati ...
Gospod, kadar me kakšna beseda zaboli, naj mislim nate, ki si pred Pilatom molčal. Naj mislim tudi, kako bom stal pred Tvojo sodbo – samo tista sodba bo resnična in zame odločilna za vso večnost. Marija, bodi takrat ob meni!
Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.
II. POSTAJA
JEZUS VZAME KRIŽ NA SVOJE RAME
Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo.
Ker si s svojim svetim križem svet odrešil.
Da našo krivdo Božji Sin odvzame,
pregrehe vseh na svoje rame vzame:
Gospod ljubeče težki križ objame;
ga nosil za ljudi bo – zate, zame …!
Kot obsojencu so prinesli Jezusu težki, grobi križ. Sprejel ga je molče, vdano in z ljubeznijo; saj je prišel na svet zato, da je nosil naše trpljenje in si naložil naše bolečine, da smo po Njegovih ranah ozdraveli (prim. Iz 53,4.5). Kristus, ki kraljuje z ljubeznijo, trpi za nas in z nami. Pred nami nosi križ in nam kaže pot v resnično življenje.
Tako moramo tudi mi vsak dan znova sprejeti svoj križ. Veliko križev si pogosto naložimo sami, drugih pa ne izbiramo, dani so nam. Treba jih je samo objeti in iti za Gospodom. “Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj” (Lk 9,23).
Odpusti mi, Gospod, ker se upiram vsakdanjim križem: ta je predolg, oni pretežak, drugi preveč reže, oni peče ... Tvoj križ je bil zate pretežak, pa si ga sprejel zaradi mene. Gospod, naj me ganeta Tvoj križ in Tvoja ljubezen. Naj se ne pritožujem, naj ne omahujem. Naj vsak dan vzamem svoj križ – trpek in boleč. Naj ne premišljujem, da me bo strl, ampak iščem moči pri Tebi in Tvoji Materi. Vem, Gospod, vedno mi boš pomagal. Nikoli mi ne boš naložil tako težkega križa, da bi ga ne mogel nositi s Tvojo pomočjo. Naj se napotim za Teboj s svojim križem – z zaupanjem in z zavestjo, da mi je ta križ potreben, ker me z njim rešuješ zagledanosti vase in v svet ter mi odpiraš oči in srce za druge; daješ pa mi tudi vsaj malo razumeti Tvojo brezmejno ljubezen.
Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.
III. POSTAJA
JEZUS PADE PRVIČ POD KRIŽEM
Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo.
Ker si s svojim svetim križem svet odrešil.
Globoko naj se vtisne v naš spomin:
na tleh je v prahu strt – sam Božji Sin!
Trpljenja morje, groznih bolečin …
Pojdimo s križem tudi mi za Njim!
Kristus je bil po nočnem trpinčenju, po bičanju in kronanju s trnjem, po krivični obsodbi popolnoma izčrpan in po nekaj korakih je s križem na poti že padel. Kot Božji Sin, enak Bogu, se je izničil, prevzel podobo služabnika, nam bil podoben in se ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti na križu (prim. Flp 2,6–8). Do konca se je ponižal, da bi nas rešil našega napuha.
Gospod, po nekaj korakih si že ležal na tleh. Trnje se Ti še globlje zadira v glavo, križ teži. Tisti, ki so nekoč občudovali čudeže in uživali Tvoje dobrote, Te zdaj brcajo, rjovejo, vihtijo biče …! Ti pa molčiš; z naporom vstaneš in greš naprej.
O, moj Zveličar, na križevem potu tolikokrat padam. A ne podre me teža križa, ki bi ga povzročila prava žalost, ker nisem dober in popolnoma vdan Tebi in Očetovi volji, ampak moja sebičnost, prevzetnost, hlepenje po uživaštvu, lakomnost ... O Jezus, pomagaj mi vstati! Naj mi padci zaradi nadutosti, samovoljnosti, popuščanja strastem in lagodnosti ne vzamejo poguma. Naj se po vseh teh padcih resnično dvignem. Daj mi spoznati resnico o sebi, spoznati, da sam ne zmorem ničesar, da je moja moč v Tvoji moči, da je moja varnost in trdnost v Tvoji ljubezni.
Marija, ponižna Gospodova dekla, pomagaj mi, da vstanem iz grešnosti. Uči me ponižnosti in vdanega zaupanja v Tvojega Sina – da bom mogel s Teboj hoditi zvesto za Njim in vztrajati do konca.
Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.
IV. POSTAJA
JEZUS SREČA SVOJO ŽALOSTNO MATER
Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo.
Ker si s svojim svetim križem svet odrešil.
Približa tiho se Mu sveta Mati:
“To Oče hoče. Morava vzdržati,
Njegovo voljo zvésto spolnjevati,
v trpljenju se do konca darovati.”
Med divjo drhaljo, ki se je ob Jezusovem trpljenju naslajala, je bila tudi Njegova mati Marija. Ona, ki Ga je v veri in pokorščini spočela v telesu in ljubeče skrbela zanj, se je v času Jezusovega javnega delovanja umaknila v ozadje. Zdaj je tu, poleg ponižanega in trpečega Sina. Že starček Simeon ji je napovedal: “Tvojo lastno dušo bo presunil meč” (Lk 2,35). V življenju jo je presunilo veliko 'mečev bolečin', zdaj pa se približujejo najbolj grozni. In Ona, ponižna Gospodova dekla, zvesta in brezpogojno pokorna od oznanjenja do tega trenutka, brez vprašanja vdano ponavlja prvi odgovor: “Glej, dekla sem Gospodova. Zgôdi se. Če hoče Oče, hočem tudi jaz. Če se hočeš darovati Ti, moj Sin, se s Teboj darujem jaz.”
O sveta Jezusova in moja Mati! Kolikšna je bila Vajina bolečina ob srečanju! Vse rane, ki jih je Jezus pretrpel na telesu, si Ti trpela v Srcu. Tvoj pogled me sprašuje: “Hočeš tudi ti mučiti mojega Sina? Hočeš vihteti bič, zabadati trnje v Njegovo glavo in Mu s svojo grešnostjo nalagati križ …? Ali ostaja tvoje srce neprizadeto ob najini bolečini?”
O sveta Mati! Zaradi Jezusovega trpljenja me reši vse posvetne vezanosti – pa četudi bi bila lepa in sveta, a bi bil zaradi nje v nevarnosti, da ne bi izpolnil Očetove volje. In daj mi vsaj malo svoje ljubezni – da bo Vajina bolečina moja bolečina, Vajino trpljenje moje trpljenje.
O Marija, ponižna Gospodova dekla, izprosi mi milost popolne vdanosti v Božjo voljo.
Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.
V. POSTAJA
SIMON IZ CIRENE POMAGA JEZUSU NOSITI KRIŽ
Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo.
Ker si s svojim svetim križem svet odrešil.
Pogumno, vdano sprejmi, Simon, križ!
Rešenje v njem je. Kaj pred njim bežiš?
Na svetu tem – trpljenju ne ubežiš;
premagaš ga – če s Kristusom trpiš.
Jezusu so moči pojemale in prisilili so nekega moža, Simona, da je nesel Njegov križ. Nejevoljen je z odporom pomagal obsojencu. Kakšna pomoč! Ko pa je s Kristusom delil težo križa, je počasi razumel veliko milost, da je lahko hodil s trpečim Jezusom in Mu pomagal.
Jezus, ki je odrešil in vse odrešuje, je hotel, da človeštvo v Simonu sodeluje pri svojem odrešenju. Izničil se je in prosil za pomoč svoje stvari; lahko bi prosil Očeta za legije angelov, pa je hotel postati berač človeške ljubezni, Simonove in naše, moje – da bi tako dopolnili, kar primanjkuje Njegovemu trpljenju (prim. Kol 1,24).
Moj ponižni Odrešenik, Ti si hotel potrebovati človeško pomoč, mi pa zares potrebujemo na svojem križevem potu brate in sestre. Ti si rekel: “Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili” (Mt 25,40). Tako, kadar pomagam svojemu bližnjemu, ki je v stiski in trpi, spremljam na poti Tebe. Daj mi spoznati, kolikšna je milost, da lahko delimo križ z drugimi. Če nosimo “bremena drug drugega” (Gal 6,2), se vedno tesneje povezujemo s Teboj in med seboj. Čim bolj si bomo pomagali, več ljubezni in gorečnosti bo v naših družinah in več moči, da bomo mogli – z Marijo, ki je Mati edinosti –vztrajati na poti darovanja. Edinost ljubezni pa, ki je najmočnejše vabilo na pot za Teboj, Gospod, bo tudi druge pritegnila v Cerkev.
Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.
VI. POSTAJA
VERONIKA PODA JEZUSU POTNI PRT
Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo.
Ker si s svojim svetim križem svet odrešil.
Veronikino je srce čuteče –
sočutna vidi rane vse boleče,
svoj potni prt ponudi Mu ljubeče ...
podobo Božjo najde, polna sreče.
Veronikina pomoč je bila majhna v primerjavi s Simonovo. Jezusu je ponudila le kos blaga, s katerim si je obrisal z obraza krvavi pot. Toda: to je bilo pogumno dejanje dobrohotne ljubezni, kakršna se lahko rodi v čistem srcu: “Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali”(Mt 5,8). Videla je Jezusov trpeči in okrvavljeni obraz in mu hotela vsaj malo pomagati. On pa ji je za nagrado vtisnil svoj obraz v prt in v srce. Vse življenje je gledala to podobo … in Jezusovega presunljivega pogleda ni mogla nikoli pozabiti
Moj Jezus, prosim Te: vtisni podobo svojega svetega obličja tudi v moje srce. V njej naj gledam dobrohotno obličje Boga, ki naj mi nenehno kliče v spomin Tvojo ljubezen, Tvoje in Marijino trpljenje za odrešenje človeštva. In te podobe naj mi ne zamegli ničesar več.
Veronika ne bi nikdar dobila podobe Tvojega obličja, če bi se bala trpljenja. Gospod, prosim Te, daj tudi meni dovolj smelosti, da me ne bo strah in ne bom popuščal svoji pomehkuženi naravi; daj mi velikodušno in rahločutno ljubezen, ki bo pripravljena na vsako žrtev in sposobna sprejeti kakršnokoli trpljenje. Gospod, daj mi gorečnost, ki nenehno išče Tvoje obličje; daj mi čistost, da bom mogel povsod videti Tvojo navzočnost, daj mi pogum za ponižno dobroto. Gospod, naj ne zamudim nobene priložnosti več, da Ti izkažem svojo vdanost, zvestobo in ljubezen. Naj posnemam Veroniko in imam, kakor Marija, Mati ljubezniva, vedno odprte oči za stisko drugih.
Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.
VII. POSTAJA
JEZUS PADE DRUGIČ POD KRIŽEM
Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo.
Ker si s svojim svetim križem svet odrešil.
Se zgrudil spet na tla je moj Gospod,
nedolžna žrtev hudobij, zarot.
Sovraštvo divje, bes je vsepovsod …
Strašnó težák – za nas! – je križev pot!
Padci se ponavljajo. Prvi, drugi, potem bo še tretji in vsak je strašnejši. Jezusovi padci nas spominjajo na padec naših prvih staršev in na padce vseh ljudi vseh časov. Vsi človekovi padci izhajajo iz trojnega poželenja, ki je v nas: iz poželenja mesa, poželenja oči in napuha življenja, kakor pravi apostol Janez (prim. 1 Jn 2,16 ). Grehi poželenja, ki v stoletjih dobivajo vedno nove razsežnosti in oblike, človeka izpraznijo in izvotlijo; odvrača se od Boga in ne verjame ničesar več. Hoče se celo dvigniti nad Boga in Ga 'pokopati' … Odrešenik pa pada, da bi nas spet dvignil.
Naš Zveličar, Ti si nosil in še nosiš naša bremena in padaš pod križem – da bi nas rešil, da bi nam pomagal vstati iz prahu, v katerem tičimo. Naj vsak dan zaupno ponavljam s psalmistom: “Gospod je moja moč in moja rešitev, koga bi se bal, Gospod je varuh mojega življenja, pred kom bi trepetal” (Ps 27,1). Gospod, samo Ti nas lahko razsvetliš, da bi spoznali laži, iz katerih so stkane razne ideologije, ki zaslepljajo ljudi in jih duhovno zasužnjujejo. Reši nas poželenja in nam odpri duhovne oči. Daj nam dovolj moči, da se bomo mogli upirati lakomni grabežljivosti in vsemu hudemu. Gospod, pomagaj nam vstati. Pomagaj mi, da premagam notranji odpor, sebičnost, lenobo, lagodnost … in spet vstanem. Jezus, Ti si šel po tej poti. Z Marijo naj grem za Teboj in tudi drugim pomagam zaupati vate in znova vstajati.
Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.
VIII. POSTAJA
JEZUS NAGOVORI JERUZALEMSKE ŽENE
Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo.
Ker si s svojim svetim križem svet odrešil.
Jim Jezus dal le malo je utehe:
“Jokajte, žene, ve za svoje grehe.
Svet čisla čast, strasti, denar, uspehe …
A glejte, kaj zaslužijo pregrehe!”
Med množico, ki je šla za Jezusom, so bile tudi žene, “ki so žalovale in jokale nad njim. Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: 'Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki! … Zakaj, če z zelenim lesom delajo takó, kaj se bo zgodilo s suhim?'” (Lk 23,28.31). Ali ni Jezus tako opomnil žená in nas vseh, naj bo naša pobožnost globlja od samih čustev? Dozoreti mora v živo vero in spreobrnjenje – da ne bomo o zlu samo prazno govoričili, pač pa se zavedali vse resnosti in hudobije greha. Le-ta se nam razodeva ob pogledu na trpljenje Božjega Sina.
Moj Odrešenik, jokajočim ženam nisi dal sladkobne tolažbe, pač pa si jim govoril o pokori in resnični potrebi po spreobrnjenju – da ne bomo pred Tvojo sodbo, Sodnik sveta, ko suh les. Kažeš nam, kako resna je naša odgovornost in kako velika je nevarnost, da bi bili ob poslednji sodbi nerodovitni in obremenjeni s krivdo. Ti, o Jezus, ki si z grozljivim trpljenjem zadostil za vso našo nezvestobo, za pomanjkanje ljubezni, za sebičnost …, razsvetli me s svojo lučjo. Daj, da bom spoznal vso hudobijo svojega greha tako, kakor jo vidiš Ti, zame križani Zveličar! Naj se ne sprenevedam, ne opravičujem, ne valim krivde na druge; naj priznam, da sem velik grešnik. Zaupam pa v Tvojo dobroto in usmiljenje. Z Marijino pomočjo in v Njenem varstvu se hočem vztrajno truditi za resnično spreobrnjenje in zadoščevati za svoje grehe in za grehe našega naroda.
Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.
IX. POSTAJA
JEZUS PADE TRETJIČ POD KRIŽEM
Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo.
Ker si s svojim svetim križem svet odrešil.
Še zadnji padec – tik pod vrhom že –
pošle Gospodu so moči že vse,
saj z ran izkrvavel že skoraj je …
Ljubezen Ga – do mene! – dvigne še!
Jezus je pod težo križa padel tretjič. Trpel je prav za vse naše podlosti in nezvestobe, izdajstva in bogoskrunstva. Koliko je človeških padcev! Številni se oddaljujejo od Kristusa, se predajajo razvratnosti, malikujejo čast, denar in užitke.
In kaj vse mora Jezus trpeti v svoji Cerkvi!? Božjo besedo pogosto pačimo, ji ne verujemo in jo hinavsko zlorabljamo. Kako nespoštljivo se obnašamo do Najsvetejšega Zakramenta! Pogosto niti ne mislimo na Jezusovo navzočnost, niti pri obhajanju svete maše; koliko je bogoskrunskih obhajil, saj številni prejemajo sveti zakrament v grešna srca, ker ne hodijo k spovedi. In koliko je umazanije med Njegovimi služabniki, ki bi morali z vsem svojim bitjem pripadati samo Kristusu, ker “jih je On ljubil, jih izvolil in postavil, da bi obrodili sad in ostali v Njegovi ljubezni” (prim. Jn 15,9.16), da bi njihova “luč svetila pred ljudmi v slavo nebeškega Očeta” (prim Mt 5,16). Izdajstvo Njegovih učencev in nevredno prejemanje svetega obhajila najbolj boleče prebada Kristusovo Srce.
Moj Zveličar! Videti je, da se Tvoja Cerkev že potaplja. Ponižana in umazana zaradi naših grehov in izdajstev se zdi tako poteptana, da je niti Ti ne boš mogel dvigniti. Gospod, usmili se nas in ne dopusti, da bi z grehi še naprej teptali Tebe in Tvojo Cerkev in Satanu podžigali upanje, da bo zmagal. Vsemogočni Božji Sin, Ti si vstal. Usliši prošnje svoje Matere, Matere Cerkve. Dvigni nas, odreši vso Cerkev in daj, da bo zasijala v svetosti.
Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.
X. POSTAJA
JEZUSA SLEČEJO IN MU PONUDIJO VINA, Z ŽOLČEM MEŠANEGA
Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo.
Ker si s svojim svetim križem svet odrešil.
Mu vzamejo vse dostojanstvo, čast –
zdaj hudobija vso ima oblast …
Kako je gnusna neukročena strast!
Moj Bog, naj me ne ujame grešna past!
Z Jezusovega telesa trgajo obleko. Globoke rane se znova odpirajo in vrelci krvi pokrijejo njegovo nagoto. Z javnim slačenjem so Jezusa strahotno ponižali, Mu vzeli vse, tudi vse človeško dostojanstvo; kot ničè je izpostavljen zaničevanju vseh. Ob tem se spomnimo na prvi padec, ki je v človeku spačil Božjo podobo, ugasnil Božji sijaj – in upornik je ostal nag, osramočen. Jezus sprejema stanje padlega človeka, nas vseh, ki smo izgubili oblačilo čistosti, in zadoščuje Božji pravičnosti za vse naše prestopke, za vsako vrsto posebej, v vsej grozljivosti. Zato tudi ni pil grenke omamne pijače, da je vse pretrpel pri polni zavesti, s povsem svobodno privolitvijo Očetovemu načrtu, ki so ga razodevali preroki, kakor je napovedal tudi psalmist: “Razdelili so si moja oblačila in za mojo suknjo so žrebali” (Ps 22,19). In vojaki so si po kockanju razdelili Kristusova oblačila.
Gospod Jezus, Ti si pravi veliki Duhovnik, Jagnje, darovano za nas vse. Oropali so Te vsega, Te izpostavili norčevanju in sramotenju. Nosil si stisko vseh ubogih, strtih, izgnanih. S trpljenjem ob slačenju si zadoščeval zlasti za grozljive grehe zoper šesto in deveto Božjo zapoved. Svet se utaplja v sebičnosti in uživaštvu, nedolžni pa trpijo. Trpeči Zveličar, usmili se nas in nam podari spoštovanje do življenja, do kateregakoli človeka. Ob Mariji naj se trudimo za čistost srca in duha in telesa, ki naj bo zares pravi 'tempelj Svetega Duha'.
Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.
XI. POSTAJA
JEZUSA PRIBIJEJO NA KRIŽ
Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo.
Ker si s svojim svetim križem svet odrešil.
Raztegnejo Zveličarju roké,
pribijejo jih z žeblji … in nogé …
Trpljenje grozno! Vse trpi molčé.
Sin Božji križan je za mé, za té …
Jezusovo do smrti izmučeno telo so kruto raztegnili na les križa. Ostri žeblji so mu trgali mišice, žile, živce in prodirali skozi roke in noge. Prestajal je strahotne bolečine. A se je svobodno prepustil našim grešnim rokam – za naše, za moje odrešenje. Božjega Sina so križali – zame ... !“V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine” (Iz 53,4) in bil ponižan do te mere, da je bil kakor “črv, ne človek, sramotenje ljudi, prezir ljudstva” (Ps 22,7). Zazrimo se v križanega Božjega Sina! Glejmo nanj v prijetnih urah, da bi ohranili ponižnost in nas ne bi zaslepile minljive stvari. Glejmo naj v stiskah in trpljenju v zavesti, da smo takrat Njemu najbolj blizu, da ne izgubimo poguma. Ob pogledu nanj, ki ni hotel stopiti s križa in je prestal trpljenje do konca, se učimo potrpežljivosti in odprtosti do vseh bratov in sester, kajti vsi smo odrešeni s Kristusovo krvjo.
Moj Zveličar, prevelika je Tvoja popolna daritev, da bi jo mogel prav doumeti in se Ti zanjo dovolj zahvaljevati. Dopustil si, da so Te pribili na križ, voljno si sprejel strašne bolečine …, skrajno izničenje. Tako si izpolnil Očetovo voljo. Ti, ki si bil pokoren do smrti, uči me spolniti Tvojo voljo, četudi je zame težka. Stiske, bolezni, težave – naj me vedno tesneje priklepajo nate. Naj se ne bojim križa, saj si na njem Ti. Kadar sem tam, sem najbližje Tvojemu Srcu, ki je izkrvavelo zame. Moj Odrešenik, s Tvojo materjo Marijo naj se oklenem Tvojega križa in ostanem vedno pri Tebi.
Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.
XII. POSTAJA
JEZUS UMRJE NA KRIŽU
Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo.
Ker si s svojim svetim križem svet odrešil.
Pribit na križ je Božji Sin … Strašnó!
Kri Rešnja teče in poji zemljó.
Za greh – vse to potrebno je bilo …
“Odpusti, Oče, jim, saj ne vedo!”
Jezus je povzdignjen na križ. Nad njim pa visi napis, ki ga je Pilat preroško napisal: Judovski kralj. Kot Križani je Kristus resnično kralj sveta. On, “ki je prišel iz nebes, Sin človekov” (Jn 3,13) je zdaj že povišan na križu. Sam sebe je popolnoma daroval v ljubezni, “da bi se svet po njem zveličal” (Jn 3,17). “Izpolnil je svoje poslanstvo ljubezni, in je prav zaradi tega pravo razodetje Boga, tistega Boga, ki je ljubezen. Zdaj vemo, kdo je Bog (in) kaj pomeni kraljevanje. Nase je vzel vse trpljenje, vse trpeče človeštvo … Jezusov Križ je kozmični, vesoljni dogodek. Svet je potemnel, ko je Božji Sin umiral. Zemlja se trese” (Benedikt XVI.). Kristus, zmaguje na križu, in to vedno znova. Zares: “Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi” (Jn 12,32). Tako ima ob križu svoj začetek tudi Cerkev poganov.
Gospod Jezus, vedno si se umikal, ko so Te hoteli postaviti za Kralja, na križu pa si kot Kralj in na križu si tudi zmagal. V naših nemirnih časih je Tvoje Božje obličje zaradi trpljenja in hudobije ljudi neprepoznavno. Gospod, naj Te, povišanega na križu, spet prepoznamo kot trpečega Odrešenika, ki nas ljubi. Oživi našo vero vate in voljo, da bomo hodili za Teboj in pričali svetu o Tvoji neizmerni ljubezni in Tvojem odrešenju.
Moj Odrešenik, hvala Ti, ker si nam na križu izročil največji dar svojega ljubečega srca: svojo Mater. Z Njo, ki je bila močna žena v ljubezni do Boga in ljudi, želim vdano vztrajati pod križem.
Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.
XIII. POSTAJA
JEZUSA SNAMEJO S KRIŽA IN GA POLOŽIJO MARIJI V NAROČJE
Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo.
Ker si s svojim svetim križem svet odrešil.
Srce ne bije več. Je prebodeno.
Za truplo sveto – je naročje Njeno
pripravljeno … Glej močno Mater, Ženo,
ki strlo Je trpljenje ni nobeno!
Jezus je vse dopolnil in izdihnil. Rimski vojak je s sulico prebodel Njegovo Srce in iz njega sta pritekli kri in voda; priteka reka zakramentov, poraja se Cerkev. S križa so sneli sveto truplo in ga položili Materi v naročje, ki je postalo s Krvjo obliti oltar. “Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po Tvoji besedi,” je ponavljala Marija – od trenutka, ko je sprejela pozdrav angela Gabrijela –vse življenje. S svojim 'da' je Jezusa sprejela, kot Mati Mu je vedno najzvesteje služila in z Njim trpela. Zdaj ga ima v svojih rokah mrtvega, z Njim pa ima tudi vse zasluženje Njegovega trpljenja in razpolaga z njim, kot želi. Srednica vseh milosti je.
Gospod, sprejel si tudi smrt, a potem si strl njene okove. Tvoje truplo so položili v naročje Tvoji Materi. Meč bridkosti in bolečin ji je presunil dušo. Z rahločutnim pogledom je objela vsako rano in vse trpela znova ... Ona, močna Žena, pa je verovala in upala in vse darovala Očetu – za nas.
O Mati, moji grehi so križali Tvojega Sina. Odpusti mi in izmij mojo dušo z Njegovo Krvjo. Pomagaj mi, da se spreobrnem, da Njegova Kri zame ne bo prelita zaman. Naj v meni umre stari človek hudobije in greha. S Teboj naj se učim ljubiti Jezusa, premagati vse strahove in težave in Mu vedno zvesto služiti z vsemi sposobnostmi srca, uma in telesa. S Teboj naj hodim po poti daritve, ljubezni, zvestobe, križa – da se bom tako pripravljal na vstajenje. O Mati, Tebi se izročam!
Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.
XIV. POSTAJA
JEZUSA POLOŽIJO V GROB
Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo.
Ker si s svojim svetim križem svet odrešil.
Utihnili so hrup in bes, krohot.
Zdaj – tih in hiter, žalosten pokop:
Gospoda položijo v skalnat grob …
Tu kmalu bo – vstajenjske luči snop.
“Če pšenično zrno ne umrje, ne obrodi sadu” (prim. Jn 12,24). Umreti je moral tudi Božji Sin. Oče je hotel tako, ker “svojemu lastnemu Sinu ni prizanesel, temveč Ga je daroval za nas vse” (Rim 8, 32), za naše zveličanje.
Jezusovo truplo so položili v novi grob. Apostoli so se razšli, Marija pa ostane sama. Teža trpljenja je ne omaje v zvestobi; bedi v nenehni molitvi in pričakovanju velikonočnega praznika in trdno upa, da bo Njen Božji Sin smrt premagal. Upa, da bo človeštvo – ki je postalo suženj greha in hudega in zdaj leži v grobu – prenovil mogočni dih Svetega Duha, ki se bo izlil na vso zemljo; in vrnilo se bo v naročje svojega nebeškega Očeta, medtem ko se bo Jezus vrnil v slavi in prinesel v prenovljeni svet svoje veličastno kraljestvo.
Naš Odrešenik, hvala Ti za Marijino duhovno materinstvo, ki si ga podaril Cerkvi kot prvi sad svojega trpljenja in smrti. “Koliko človeških src se odpira pred Srcem Matere, ki je plačala tako veliko ceno!” (bl. Janez Pavel II.). Naj – po starodavnem izročilu – spet posvečamo soboto Njenemu posebnemu češčenju. Sobota je namreč čas med Jezusovo smrtjo in vstajenjem. To je dan prehoda za vse: iz smrti v življenje, iz trpljenja v poveličanje, iz sebičnosti v ljubezen, iz sužnosti v svobodo, iz najgloblje teme v Luč, ki ne pozna zatona. Naj sleherni dan preživimo z žalostno Materjo trpljenja in veselo Materjo vstajenja.
Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.
SKLEP
O, moj Gospod, kaj zame si trpel –
za mé, ki prah sem zemlje in pepel!?
Trpljenje grozno, smrt si Ti sprejel,
da me nekoč lahko v nebo boš vzel …
O, hvala! Naj Te ljubim, moj Gospod!
Če véliki petek ne bi bil tako grozljiv, tudi vélika noč ne bi bila tako veličastna. Če Jezus ne bi umrl in bil položen v grob, iz groba ne bi vstal.
Tako je Vstali razlagal učencema na poti v Emavs: “Mar ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?” (Lk 24,26). Potrebno je trpeti, treba je umreti – da bomo preko smrti vstopili v življenje poveličanih Božjih otrok ...
Jezus, Ti si umrl pri triintridesetih letih. Tudi moje zemeljsko popotovanje se bo končalo kmalu. Pokopali me bodo … Vem, da je smrt samo prehod, in če bom sedaj sejal v meso, bom od mesa žel pogubljenje, če pa sejal v duha, bom od duha žel večno življenje (prim. Gal 6,8) – kajti rekel si: “Glej, skoraj pridem in moje plačilo z menoj, da povrnem vsakemu po njegovih delih”(Raz 22, 12).
Naj s Teboj in z Materjo Marijo, ki si mi jo podaril, hodim korak za korakom, z vso resnostjo, zvestobo in ljubeznijo od prve pa vse do zadnje postaje. Naj bo moj pogled zazrt preko Kalvarije v vstajenjski sij večne luči, naj bo moje hrepenenje pri Tebi, ki “vse delaš novo” in si dejal: “Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec. Jaz bom žejnemu dal zastonj iz studenca žive vode. Kdor bo zmagal, bo tega deležen in njemu bom Bog in on bo meni sin” (Raz 21 5.6–7).
Amen. Aleluja!
Po namenu svetega očeta:
Očenaš. Zdrava Marija. Slava Očetu.
SK
