Spodbujanje sprememb: usposabljanje, obveščanje in ozaveščanje glede mobilnosti oseb

Preseljevanje ni le gospodarsko, družbeno, demografsko, kulturno in politično vprašanje. Prav zato, ker je ta tema vse bolj spolitizirana, lahko danes le s pomočjo komuniciranja razumemo razloge za ta globalno gibanje ljudi in navzočnost priseljencev ter njihovo vključevanje v evropske družbe. Kako lahko torej najprej komuniciramo v tem smislu z obveščanjem ljudi in usposabljanjem katoliških vernikov, da bodo pravilno razumeli vprašanje priseljencev? Katera orodja naj uporabljamo? Kako lahko pričujemo o tem, da v Evropi veliko dobrega naredi tudi Katoliška cerkev? Kako se lahko borimo proti številnim 'lažnim novicam', ki polnijo virtualne trge in izkrivljajo resnico? Tem vprašanjem so se v Stockholmu na Švedskem od 13.-15. julija posvečali odgovorni za pastoralo priseljencev pri evropskih škofovskih konferencah.

Na evropski celini je preseljevanje vedno dobrodejno vplivalo na vero, kajti mnogi kristjani, ki so prišli iz vzhodne Evrope, Bližnjega vzhoda ali Afrike, so v državah gostiteljicah, ki jih je pogosto močno zaznamoval proces sekularizacije, ohranjali svojo vero živo. Po drugi strani napačno obravnavanje vprašanja priseljencev oziroma zavestna manipulacija z njim v družbenih medijih, pogosto vodi v napačno razumevanje priseljevanja ali celo sovražen odnos skupnosti, ki priseljence sprejme. To dejstvo je omenil tudi. p. José María La Porte, dekan Fakultete za institucionalno družbeno komunikacijo na Papeški Univerzi svetega Križa (Rim), ki je govoril o temi Priseljevanje in javno mnenje: dinamika obveščanja.

Udeleženci srečanja so poudarili, da je v časih gospodarskih kriz vse močnejše javno mnenje, da bi nacionalne vlade najprej morale poskrbeti za svoje državljane in ne priseljence. V razpravah v medijih se priseljevanje obravnava le z gospodarskega oziroma političnega vidika, posledice pa so očitne: ljudje pozabljajo, da ima vsak človek neodtujljivo pravico do dostojanstva. Vrh tega mediji zapletenega vprašanja mobilnosti oseb ne obravnavajo vedno dovolj strokovno. Tako se vloga komuniciranja v govoru o mobilnosti oseb v njenih tragedijah ter tudi lepoti in bogastvu zdi ključna tudi v odgovornosti Cerkve. V tem smislu so udeleženci poudarili tudi nujno potrebo, da odgovorni za pastoralo priseljencev povežejo služenje in posredovanje, in sicer tako, da usposabljajo govornike in uporabljajo družbene medije.

Prepogosto prav nekritična uporaba kategorij, ki si jih 'izposojamo' od drugih institucij ali drugih področij kot so politika, sociologija ali ekonomija, ustvarja zmedo in strah. V nasprotju s tem je pravilen govor o mobilnosti oseb nujen izziv, ki zahteva obnovljeno zavezo s strani Cerkve. To vedno ne pomeni številčnejših javnih intervencij oziroma novih medijskih instrumentov, ampak vračanje k preprostemu, a jasnemu izražanju načel, ki so osnova dejavnosti Cerkve, kot je dostojanstvo človeka. V tem smislu bo pričevanje Cerkve videti močnejše, če bodo različna pastoralna področja, ki skrbijo za človeka, pričevala o tej želji po varovanju človeka. Nemogoče je biti naklonjen varovanju dostojanstva življenja priseljencev in ne biti naklonjen varovanju življenja oziroma družine, in obratno nemogoče je biti naklonjen varovanju življenja od trenutka spočetja do njegovega naravnega konca in ne biti naklonjen življenju in dostojanstvu priseljencev.

V soboto, 14. julija, so se udeleženci srečanja pogovarjali s predstavniki švedske Karitas, ICMC, in s Svetom za priseljence in begunce vatikanskega Dikasterija za služenje celostnemu človeškemu razvoju o tem, kako Cerkev uporablja medije za razpravo o vprašanju migracij ter kako usposablja in obvešča svoje vernike o vprašanju priseljevanja.

V središču evropskih nacionalnih Karitas je zavezanost usklajenosti in medsebojni povezanosti, zato imajo vse Karitas enake medijske kampanje na različnih družbenih omrežjih, ki jih prilagajajo posebnim značilnostim posameznih nacionalnih razmer. To se še zlasti izraža v kampanji #whatishome, katere cilj je ozavestiti uporabnike o vprašanju 'doma' in jih spodbuditi k vključevanju. Skupno delo v sodelovanju z drugimi igralci civilne družbe, a brez dvoumnosti, lahko pomembno pripomore k spodbujanju kulture srečanja in popravljanju napačne podobe, ki jo zagovarjajo številne 'lažne novice', ki krožijo po spletu. Skupaj z vatikanskimi predstavniki so raziskovali vzgojno in evangelizacijsko vlogo dejavnosti novega Dikasterija. Usposabljanje in obveščanje vernikov ter spodbujanje k sodelovanju med različnimi cerkvenimi subjekti, ki delujejo na področju pastorale priseljencev, je njegovo osrednje poslanstvo. Z različnimi izkušnjami sodelovanja Dikasterij dokazuje, da je mogoče ustvariti pozitivni govor. ICMC (Mednarodna katoliška komisija za preseljevanje) se je zavezala, da se bo z različnimi projekti po vsem svetu zavzemala za smernice, ki jih je nakazal papež Frančišek in jih povzel z besedami 'sprejeti, zaščititi, spodbujati in vključevati'.

Delovna srečanja že dolgo omogočajo dialog in s tem tudi izmenjavo izkušenj, kar pripomore k temu, da svetu izpričujemo dejavnost Cerkve v zvezi s priseljevanjem in njeno mnenje o priseljevanju, pa tudi k temu, da prepoznavamo določene komunikacijske izzive na področju preseljevanja tako v krščanskem občestvu kot zunaj njega.

Na koncu sta msgr. Duarte da Cunha, generalni tajnik CCEE, in p. Luis Okulik, tajnik komisije CCEE za pastoralo družbenih vprašanj, poudarila naslednje točke. Pomembno je sporočiti ljudem, kako lepa je Cerkev. Nujno je treba uporabljati ustrezen jezik, ko govorimo o mobilnosti oseb. Jasno je treba oblikovati posamezne dogodke, ki se jih preveč pogosto obravnava brez konteksta. Ugovarjati je treba splošno razširjenemu govoru predvsem s tem, da sprejmemo srečanje z bližnjimi ter jih ljubimo v konkretnem vsakdanjem življenju, ne le v teoriji. Na področju preseljevanj imajo dejanja večjo moč kot mnoge besede, s katerimi se pogosto neustrezno opiše tragedijo in osamljenost, ki doletita mnoge, ki živijo daleč od svoje domovine.

Ob vsakodnevnem skupnem obhajanju evharistije so udeleženci tudi v svoja srca sprejemali težave in trpljenje številnih priseljencev, ki prihajajo z drugih celin, še zlasti kristjanov, ki jih preganjajo na Bližnjem Vzhodu in v Afriki, in jih izročali Bogu. V mislih so bili tudi z mnogih Ukrajinci, razseljenimi oziroma prisiljenimi oditi iz svoje države zaradi vojne. Kljub številnim težavam jim je Cerkev hvaležna za pričevanje oziroma življenje po Kristusovem evangeliju in za oznanjevanje v ciljni državi.

Med srečanjem so lahko udeleženci spoznali tudi gostoljubje različnih priseljenskih skupnosti iz Bližnjega vzhoda in Latinske Amerike, ki živijo v tamkajšnji škofiji. Srečanje se je zaključilo v nedeljo, 15. julija dopoldne, z obhajanjem sv. maše v cerkvi svete Evgenije v Stockholmu, ki so se je udeležile tudi skupnosti priseljencev, in z obiskom opatije svete Brigite v Vadsteni.

Letno srečanje škofov in predstavnikov, odgovornih za pastoralo priseljencev pri evropskih škofovskih konferencah se je odvijalo v Stockholmu, na Švedskem, od 13. do 15. julija na povabilo lokalnega škofa in kardinala Andersa Arboreliusa OCD, vodja sekcije Migracijev Komisiji za pastoralo družbenih vprašanj pri CCEE.