V ponedeljek, 16. aprila 2018, je mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl sprejel uslužbence metropolitanskega cerkvenega sodišča v Mariboru na letnem srečanju. 

V uvodnem pozdravu se je nadškof zahvalil celjskemu škofu msgr. dr. Stanislavu Lipovšku in soboškemu škofu msgr. dr. Petru Štumpfu za prispevek, ki ga dajeta celjska in soboška škofija za rodovitno delo metropolitanskega cerkvenega sodišča. Ob sprejemu uslužbencev metropolitanskega cerkvenega sodišča je nadškof metropolit v svojem govoru spomnil na papežev poziv, da je potrebno več pozornosti nameniti pripravi zaročencev na zakon. To delo v veliki meri čaka duhovnike in družine. Namen dobre priprave na zakon je v tem, da se zaročencem pomaga sprejeti in živeti zakonsko zvezo za vedno. Navzoče sodnike je pozdravil tudi škof dr. Peter Štumpf iz Murske Sobote in se zahvalil uslužbencem sodišča za njihovo nesebično služenje krajevni Cerkvi na metropolitanskem cerkvenem sodišču. V drugem delu srečanja je mag. Simon Štihec uslužbencem predstavil zadnji papežev govor sodnikom rimske rote. Po predstavitvi se je med udeleženci srečanja razvil živahen pogovor, ki se je sklenili z bratskim »agape«.

Dr. Stanislav Slatinek, oficial

Govor nadškofa metropolita msgr. Alojzija Cvikla DJ uslužbencem metropolitanskega cerkvenega sodišča v Mariboru

Spoštovana škofa iz Celja in Murske Sobote, dragi sodniki metropolitanskega cerkvenega sodišča, cenjeni uslužbenci.

Začeli smo novo sodno leto 2018. Podatki Statističnega urada RS o popisu prebivalstva kažejo, da je v letu 2016 sklenilo zakonsko zvezo 6.667 parov, kar je za 218 (ali 3,4 %) več kot v letu 2015. Kljub temu se je v letu 2016 razvezalo 2.531 zakonskih zvez ali za 4,1 % več kot v letu 2015.

Smer je očitna: mladi se manj poročajo, vedno pogosteje živijo v zunajzakonski skupnosti in iz leta v leto raste število zakonskih razvez. Velika škoda je, da mladi živijo po svoje in se ne odločajo za zakrament zakona. Še večja škoda pa je vsaka zakonska ločitev.

Za našo nadškofijo, metropolijo in metropolitansko cerkveno sodišče se mi zato zdi odločilno vprašanje: kaj lahko storimo, da bo več mladih razumelo dragocenost zakramenta zakona in poročne obljube za vse življenje? Zdi se mi, da bo potrebno storiti samo eno: »Cerkev potrebuje nov katehumenat priprave na zakon«. To je namreč osrednja misel papeža Frančiška, ki jo je letos januarja izrekel članom rimske rote in jim voščil začetek novega sodnega leta. Vsak poklic zahteva dolgoletno šolanje. Cerkev zato nujno potrebuje uspešno šolanje tistih, ki imajo pred seboj jasen cilj, da se želijo poročiti. Zato sem vesel, da vas lahko ob začetku novega sodnega leta nagovorim in spodbudim k zavzetemu delu, saj bo tudi vaše sodniško delo na svoj način koristilo mnogim ljudem na njihovi življenjski poti.

Papeški svet za družino je v dokumenti Zakon, družina in zunajzakonske skupnosti zapisal, da je velika in nepremostljiva razlika med zakonom in zunajzakonsko skupnostjo. Družina je naravna in prvotna ustanova, ki je prvobitna. Nasprotno pa v zunajzakonskih skupnostih ljudi združuje le medsebojno čustvo. Za trajnost, pa takim zvezam manjka javna in prvotna zakonska zveza, ki ustvarja družino.

Iskreno moramo priznati, da nekatere situacije, da se mladi ne poročijo (na primer pomanjkanje delovnih mest za mlade, neugodna stanovanjska politika, slab zgled poročenih in tudi moralni škandali znotraj duhovniških vrst itd.), morejo v nas prebuditi sočustvovanje. Kljub temu pa njihovega ravnanja – da vztrajajo v zunajzakonskih skupnostih – ne moremo opravičevati. Še posebej cerkveni sodniki ste dolžni, da se zavzemate za resnico, da kljub mnogim ničnostim, ki jih beleži naše cerkveno sodišče, visoko cenite zakrament zakona in lepoto družine. Vaše zavzemanje za resnico ni napad na tiste, ki še niso poročeni, marveč je nasprotno, oblika ljubezni in nenehno vabilo, da bi se povečalo število srečno poročenih in zmanjšalo število vlog za ničnost zakona. Velikonočni čas nas zato napolnjuje z upanjem, da bo tudi marljivo delo vseh zaposlenih na metropolitanskem cerkvenem sodišču v Mariboru prispevalo k »institucionalni rehabilitaciji« zunajzakonskih skupnosti. Zato vas pozivam, spoštovani sodniki in uslužbenci cerkvenega sodišča, da še naprej zvesto opravljate svoje delo sodnika, zasliševalca, ponensa, branilca vezi in se hkrati zavzemate za sodobnega človeka, v smislu pospeševanja družine in njenega intimnega izvira življenja, ki je »zakonska zveza«.

Ob sklepu mojega pozdrava, bi se želel še enkrat zahvaliti najprej škofoma v Celju in Murski Soboti, za vajin prispevek, da naše metropolitansko cerkveno sodišče lahko opravlja dragoceno službo »za rešitev duš« (salus animarum), kar je najvišji zakon Cerkve.

Hvaležen sem tudi vsem uslužbencem metropolitanskega cerkvenega sodišča, da svoje delo v glavnem opravljate »gratis«, saj vam vašega prizadevanja za resnico in časa, ki ga darujete ljudem, ki so v veliki stiski, nikakor ne moremo nagraditi drugače, kakor z iskreno hvaležnostjo. Še posebej hvala sodnikom, ki prihajate na delo iz sestrinskih škofij Celja in Murske Sobote. Še naprej vas vabim, dragi sodniki in prosim za vašo vztrajnost in dobro voljo.

Delo metropolitanskega cerkvenega sodišča naj podpira priprošnja blaženega Antona Martina Slomška.

Msgr. Alojzij Cvikl DJ, nadškof metropolit

Glavni poudarki papeževega govora sodnikom rimske rote 2018

Papež v zadnjem govoru sodnikom rimske rote (29. januarja 2018) razmišlja o ključnem vidiku sodniške službe, o središčni vlogi vesti, ki se istočasno tiče vsakega izmed njih, kakor tudi oseb, katerim se posvečajo (torej za katere rešujejo zakonske postopke). Prvi poudarek papeževega govora je, da se sodniška dejavnost izraža kot služenje mirni vesti, zato jo je potrebno izvajati z mirno vestjo, kar lepo izraža obrazec, s katero se izrekajo sodbe: zaradi vesti, ki jo je treba pomiriti (ad consulendum conscientiae) ali da bi se vest pomirila (ut consulatur connscientiae). 

V nadaljevanju papež poudarja, da kar zadeva razglasitve ničnosti ali veljavnosti zakona, so sodniki v nekem smislu izvedenci vesti krščanskih vernikov. V tej vlogi so poklicani nenehno klicati Božjo pomoč, da bi lahko s ponižnostjo in preudarnostjo vršili težko nalogo, ki jim je Cerkev zaupala, in s tem razodevali povezavo med moralno gotovostjo, do katere mora priti sodnik iz spisov in dokazov (ex actis et probatis), ter področjem vesti, ki je znana samo Svetemu Duhu in tistemu, ki mu On pomaga. Po razsvetljenju Sv. Duha je sodnikom omogočeno vstopiti v sveti prostor vesti vernikov. Papež tudi poudari, da je področje vesti bilo posebej ljubo škofom na zadnjih dveh škofovskih sinodah in spet pomenljivo odzvanja v posinodalni apostolski spodbudi Radost ljubezni. To pa izhaja iz prepričanja, ki je dozorelo v papežu in škofih, o nujni potrebi poslušanja zahtev in pričakovanj tistih vernikov, ki so utišali in pozabili na svojo vest skozi vrsto let, da bi z Božjo pomočjo in življenjem našli vsaj malo luči in da bi po Cerkvi prejeli mirno vest. 

Papež tudi poudarja, da ima vest odločilno vlogo v zahtevnih okoliščinah, s katerimi se morajo zaročenci soočiti, da bi sprejeli in gradili zakonsko skupnost – to je družino po Božjem načrtu. Zato je Cerkev prepoznala nujnost, da pozove vse tiste, ki delujejo na področju zakonske in družinske pastorale, da obnovijo zavest o pomoči zaročencem pri izgradnji in ohranitvi najbolj intimnega svetišča njihove krščanske vesti. Kot pomoč za to lahko služijo:

• oba motuproprija, izdana za namen prenove postopka za ugotovitev ničnosti zakona: v teh dokumentih papež spodbuja k izvedbi pastoralne preiskave na škofijski ravni – ne samo, da bi postopek pospešil, temveč da bi postopek naredil pravičnejši ob prepoznavanju razlogov in motivov, ki so povzročili neuspeh zakona;
• apostolska spodbuda Radost ljubezni – vsebuje pastoralne postopke, katerih namen je pomagati zaročencem, da bi se brez strahu spustili v razlikovanje in posledično v odločitev za prihodnje zakonsko in družinsko življenje.

Papež tudi poudarja izkušnjo vere, upanja in ljubezni, da bi lahko mladi z gotovostjo in čisto vestjo sklenili, da je zakonska zveza, odprta za rojevanje, velika radost za Boga, Cerkev in človeštvo. Za to pa je mlade potrebno rešiti pred morečim hrupom minljivosti, ki jih vodi k zavračanju trdnih in pozitivnih obveznosti za dobro posameznika in skupnosti. Tako zavračanje pa utiša glas najskrivnejšega kotička vesti, ki jo edino Bog lahko razsvetli in odpre za življenje, če se mu dovoli, da vstopi vanj. 

Po mnenju papeža je dragoceno in nujno potrebno pastoralno delovanje celotne Cerkve, da bi se vrnila, zaščitila in ohranila krščanska vest, razsvetljena z evangeljskimi vrednotami. Papež se zaveda, da bo to dolgotrajna in težka naloga, ki pa bo od škofov in duhovnikov zahtevala neutrudno delo. Sinodalne spodbude in apostolska spodbuda Radost ljubezni so začrtale temeljno izhodišče: nujen odnos med pravili vere (regula fidei) – tj. zvestobo Cerkve glede nespremenljivega učenja o zakonu, kot tudi o evharistiji, in nujno pozornostjo Cerkve na psihološke in verske pojave pri osebah, ki so poklicane k izbiri zakonskega in družinskega življenja. Papež ob tem poudari, da je v zvezi s tem priporočil zakonski katehumenat, ki je zamišljen kot neizogibna pot mladih in že poročenih s ciljem ponovne oživitve njihove krščanske vesti, ki jo podpira milost dveh zakramentov: krsta in poroke. 

Papež nadalje poudari tudi, da skrb za vest ni in ne more biti samo izključna obveznost pastirjev, ampak je to, ob različnih odgovornostih in načinih, poslanstvo vseh: služabnikov in krščenih vernikov. 

Papež tudi poudari, da je vera tista luč, ki razsvetljuje ne samo sedanjost, ampak tudi prihodnost, saj sta zakon in družina prihodnost Cerkve in družbe. Zato bi bilo potrebno spodbujati neke vrste stanje stalnega katehumenata, da bi lahko bila vest krščenih odprta za luč Svetega Duha. Zakramentalni namen ni nikoli sad avtomatizma, ampak vedno vesti, razsvetljene z vero, torej rezultat kombinacije med človeškim in božjim. V tem smislu lahko rečemo za poročno vez, da je prava, če je človeški namen ženina in neveste usmerjen na to, kar hočeta Kristus in Cerkev. Da se bosta bodoča zakonca vedno bolj zavedala tega, je potrebna poleg škofov in duhovnikov tudi pomoč drugih oseb angažiranih v pastorali, redovnikov in vernih laikov, ki so soodgovorni za poslanstvo Cerkve. 

Ob koncu papež pokaže še na tesno povezanost med področjem vesti in procesi glede zakona. Samo takšna povezanost pomaga preprečiti, da bi postalo uveljavljanje pravičnosti čisto birokratsko dejanje. Če bi cerkvena sodišča podlegla tej skušnjavi, bi izneverili krščansko vest. Papež ob tem tudi poudari, da pri izvajanju kratkega postopka ni samo namenil večjega poudarka nadzorni vlogi krajevnega škofa, ampak je prav tako odločil, da bo tudi on sam sodil na prvi stopnji v morebitnih primerih. Preprečiti je namreč potrebno, da bi se vest vernikov zaradi težav s poroko, zaprla poti milosti. Ta cilj je dosežen s pastoralnim spremljanjem, razlikovanjem vesti in delovanjem sodišč. To nalogo pa je potrebno izvajati modro in z iskanjem resnice, kajti samo takšna razglasitev ničnosti zakona bo pripomogla k svobodi vesti. 

Mag. Simon Štihec