Država in Cerkve ter verske skupnosti so v skladu s 7. členom Ustave Republike Slovenije ločene. Načelo ločitve ni sporno in ga Cerkev sprejema, saj opredeljuje predvsem razmejitev pristojnosti dveh avtonomnih pravnih subjektov, ki zaradi skupnega dobrega v skladu z evropsko prakso izvajanja verske svobode sodelujeta na področjih skupnega interesa. Člani Katoliške Cerkve so hkrati tudi državljani Republike Slovenije, zato je sodelovanje omenjenih pravnih subjektov v demokraciji logično in smiselno.
Stališče do vprašanja, kaj v Republiki Sloveniji pomeni ločitev države in Cerkva ter verskih skupnosti, je med drugimi zavzelo Ustavno sodišče RS v odločbi o ustavnopravni skladnosti Zakona o verski svobodi (ZVS), pri čemer je načelo ločitve in praktične posledice tudi utemeljilo. Ločitev temelji na vzajemnem sodelovanju pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, ki je v dobro celotne družbe. Stališča Koalicije za ločitev Cerkve in države so v nasprotju z ugotovitvami omenjenega sodišča, ker pozivajo k izločitvi Katoliške Cerkve kot verske skupnosti iz javnega življenja, k onemogočanju izvrševanja individualno in kolektivno zagotovljene ustavne pravice do verske svobode in rušijo enakopravnost med organizacijami civilne družbe. Stališča predmetne koalicije zato ocenjujemo kot netenje nestrpnosti in spodkopavanje demokratičnih temeljev.
Načelo ločitve države in Cerkva ter verskih skupnosti, ki v Sloveniji ni sporno, je žal vedno znova predmet manipulacij v smislu poskusa izločitve Katoliške Cerkve iz javnega življenja. Poudarjamo, da v Sloveniji od države ni ločena samo Cerkev, od države je oziroma bi morala biti ločena tudi celotna civilna družba, kar pomeni, da se država vanjo ne vtika in je ne izkorišča v politične namene, prav tako pa se civilna družba, med katero sodi tudi Katoliška Cerkev, ne vmešava v zadeve, za katera je pristojna država. Izražanje stališč Katoliške Cerkve v javnosti glede moralno-etičnih in družbenih vprašanj pa je zaradi narave njenega poslanstva ne samo njena pravica, temveč tudi dolžnost.
Glede vprašanja financiranja poudarjamo, da država ne financira niti Katoliške Cerkve niti drugih Cerkva in verskih skupnosti, pač pa omenjenim subjektom zaradi njihove splošne koristnosti lahko finančno pomaga. To je potrdilo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi glede ustavnosti ZVS. V izogib manipulacijam je najprej potrebno ločevati med financiranjem in finančno pomočjo, odgovoriti pa je treba tudi na vprašanje, kdo je Cerkev? Če država Cerkvi finančno pomaga, kdo dobi sredstva in na kakšni osnovi?
Katoliška Cerkev kot verska skupnost je sestavni del civilne družbe in ima na enak način kot njeni ostali deli možnost in pravico kandidirati na različnih razpisih, oziroma ji država zaradi splošne koristnosti lahko finančno pomaga pri obnovi in vzdrževanju kulturnih spomenikov državnega pomena, ki so v velikem številu v lasti Cerkve, ali na področju karitativne in socialne dejavnosti. Kulturne spomenike v večini primerov vzdržujejo verniki s prostovoljnim delom in lastnimi darovi. Finančna pomoč države cerkvenopravnim osebam je v skladu z Ustavo RS, zakoni in ustavno presojo ZVS in je hkrati tudi v interesu države, saj civilna družba opravlja določeno dejavnost ceneje, državi pa tudi ni potrebno opraviti že narejenega dela. Država Cerkvi in drugim verskim skupnostim priznava družbeno koristno vlogo. Verniki plačujejo davke, davke prav tako plačujejo cerkvenopravne osebe, zato je zaradi enakega obravnavanja potrebno imeti do vseh enake kriterije.
Osnova za dodelitev državne finančne pomoči cerkvenopravnim osebam iz proračunskih sredstev je v tem, da te ustanove predstavljajo in sestavljajo državljani Republike Slovenije, ki jim mora država po ustavi zagotavljati izvrševanje verske svobode, poleg tega pa je verskim skupnostim z zakonom priznana tudi širša družbeno koristna vloga (opravljanje poslanstva na šolskem, kulturnem in dobrodelnem področju). Verniki so enakopravni državljani, ki sredstva iz državnega proračuna ne le prejemajo, pač pa vanj sredstva tudi prispevajo.
Podatki o finančnem poslovanju cerkvenopravnih oseb, ki v zadnjem času krožijo v javnosti, so pridobljeni iz javnih evidenc in veljajo za obdobje devetih let (od 2003 do 2011). Navajanje zgolj teh podatkov je zavajajoče, ker pri tem niso navedeni tudi drugi deli civilne družbe in sredstva, ki so jih dobili, prav tako so podatki zavajajoči, ker pri navajanju ni jasno, kdo je denar dobil, s kakšnega naslova in za kakšen namen je bil uporabljen. Cerkvene šole in arhivi npr. opravljajo javno službo in država delno financira izvajanje javnega programa, zato v teh primerih ne gre za financiranje Cerkve, pač pa za financiranje izvajanja javnega programa, ki je v interesu državljank in državljanov. Verska dejavnost se v katoliških šolah v nobenem primeru ne financira s pomočjo države.
Državna finančna pomoč cerkvenopravnim osebam ima tako zakonsko podlago in nad namensko porabo država izvaja tudi kontrolo. Da je temu res tako, je razvidno iz dejstva, da so podatki javno dostopni in da jih spremljata tudi Komisija za preprečevanje korupcije in Računsko sodišče.
Vzrok za pogrevanje nekaterih vprašanj, povezanih s Katoliško Cerkvijo, je čas pred referendumom o Družinskem zakoniku. Z manipulacijami se pozornost od bistvenih vprašanj preusmerja na obrobne teme, s čimer se zmanjšuje avtoriteta cerkvenega nauka in stališč do vrednote družine. Na eni strani smo tudi v Sloveniji, podobno kot v Evropi, priča sekularizmu in laicizmu, za katera je verska dimenzija v družbi moteča, zato jo želita izriniti na obrobje, na drugi strani pa slovensko družbo še vedno bremeni dediščina ideološke preteklosti, v kateri je bila verska razsežnost razumljena kot negativen pojav, ki ga je država do neke mere tolerirala.
V zvezi z reševanjem teh in ostalih odprtih vprašanj si v Katoliški Cerkvi želimo strpnosti in dialoga, pri čemer se lahko veliko naučimo od tistih članic Evropske unije, ki imajo dolgoletno tradicijo demokratične družbene ureditve, v praksi pa uveljavljene visoke standarde spoštovanja verske svobode kot temeljne človekove pravice.
