»Dragi bratje in sestre, med tem bdenjem smo podoživeli temeljne trenutke Jezusovega življenja, v Marijini družbi. Z razumom in srcem smo šli do dni izpolnitve Kristusovega poslanstva na svetu.« S temi besedami se je začelo premišljevanje papeža Frančiška po molitvi rožnega venca med molitvenim bdenjem v soboto, 8. oktobra 2016. Srečanje je potekalo na Trgu sv. Petra, in sicer ob priložnosti marijanskega jubileja.

Vstajenje kot znamenje skrajne ljubezni Očeta, ki vse povrne v življenje, in kot napoved našega prihodnjega stanja. Vnebohod kot soudeleženost v Očetovi slavi, kjer tudi naša človeškost dobi privilegirano mesto. Binkošti, izraz poslanstva Cerkve v zgodovini, vse do konca časov, pod vodstvom Svetega Duha. V zadnjih dveh skrivnostih pa smo nadalje kontemplirali Devico Marijo v nebeški slavi, njo, ki se ji je vse od prvih stoletij dalje priporočalo kot Materi Usmiljenja.

Marija je Hodigitrija, Mati, ki kaže pot

Molitev rožnega venca je zaradi več vidikov sinteza zgodovine Božjega usmiljenja, ki se spreminja v zgodovino zveličanja za vse, ki se pustijo oblikovati milosti. Skrivnosti, ki gredo mimo nas, so konkretna dejanja, v katerih se razvija Božje delovanje v odnosu do nas. Preko molitve in meditacije o življenju Jezusa Kristusa ponovno vidimo njegovo usmiljeno obličje, ki gre vsem naproti v raznih življenjskih potrebah. Marija nas na tej poti spremlja, kaže nam Sina, ki izžareva isto Očetovo usmiljenje. Ona je zares Hodigitrija, Mati, ki kaže pot, katero smo poklicani prehoditi, da bi bili resnični Jezusovi učenci. V vsaki skrivnosti rožnega venca jo čutimo blizu nas in jo kontempliramo kot prvo učenko njenega Sina, ki uresničuje Očetovo voljo (glej Lk 8,19-21).

Smo učenci, a tudi misijonarji in prinašalci Kristusa

Molitev rožnega venca nas ne oddalji od življenjskih skrbi; nasprotno, od nas zahteva, da se vrastemo v zgodbo vseh dni, da bi znali doumeti znamenja Kristusove navzočnosti med nami. Vsakič, ko kontempliramo en trenutek, eno skrivnost Kristusovega življenja, smo povabljeni prepoznati, na kakšen način Bog vstopa v naša življenja, da bi ga nato sprejeli in mu sledili. Tako odkrijemo pot, ki nas vodi k hoji za Kristusom v služenju bratom. Ko v sebi sprejmemo in asimiliramo nekaj izstopajočih trenutkov Jezusovega življenja, sodelujemo pri njegovem delu evangelizacije, da bi Božje kraljestvo rastlo in se širilo po svetu. Smo učenci, a tudi misijonarji in prinašalci Kristusa tja, kjer nas On prosi, da bi bil navzoč. Zato daru njegove navzočnosti v nas ne smemo zapreti. Nasprotno, poklicani smo omogočiti, da imajo vsi delež v njegovi ljubezni, njegovi nežnosti, njegovi dobroti, njegovem usmiljenju. To je veselje medsebojne delitve, ki se ne ustavi pred ničemer, saj prinaša oznanilo osvoboditve in zveličanja.

Marijino prvo dejanje je bilo poslušanje Boga

Marija nam omogoča razumeti, kaj pomeni biti Kristusovi učenci. Ona, ki je bila od vekomaj izbrana biti Mati, se je naučila biti učenka. Njeno prvo dejanje je bilo poslušanje Boga. Poslušna je bila angelovemu oznanilu in je odprla svoje srce, da bi sprejela skrivnost božanske materinskosti. Hodila je za Jezusom, prisluhnila je vsaki besedi, ki je prišla iz njegovih ust (glej Mr 3,31-35); vse je ohranila v svojem srcu (glej Lk 2,19) in postala živ spomin znamenj, ki jih je Božji Sin izvršil, da bi vzbudil našo vero.

Poslušanje se mora izraziti s konkretnim dejanjem

Vendar pa ne zadostuje zgolj poslušati. Nedvomno je to prvi korak, a poslušanje se mora nato izraziti s konkretnim dejanjem. Učenec namreč svoje življenje posveti služenju evangeliju. Devica Marija se je takoj odpravila k Elizabeti, da bi ji pomagala med njeno nosečnostjo (glej Lk 1,39-56); v Betlehemu je rodila Božjega Sina (glej Lk 2,1-7); v Kani je poskrbela za mladoporočenca (glej Jn 2,1-11); na Golgoti se ni umaknila pred bolečino, temveč je ostala pod Jezusovim križem in, po njegovi volji, postala Mati Cerkve (glej Jn 19,25-27); po vstajenju je opogumljala apostole, zbrane v dvorani zadnje večerje v pričakovanju Svetega Duha, ki jih je spremenil v pogumne glasnike evangelija (glej Apd 1,14). V celem svojem življenju je Marija uresničila vse, kar se od Cerkve zahteva, da izpolnjuje v večen spomin Kristusa. V njeni veri vidimo, kako odpreti vrata naših src in biti poslušni Bogu; v njeni odpovedi odkrijemo, kako moramo biti pozorni na potrebe drugih; v njenih solzah najdemo moč, da tolažimo tiste, ki trpijo. V vsakem od teh trenutkov Marija izraža bogastvo Božjega usmiljenja, ki gre naproti vsakomur v vsakdanjih potrebah.

Pod tvoje varstvo pribežimo

Priporočimo se nocoj naši nežni nebeški Materi z najstarejšo molitvijo, s katero so se kristjani obračali Nanjo, predvsem v trenutkih težav in mučeništva. Priporočimo se ji v gotovosti, da nam bo pomagalo njeno materinsko usmiljenje, da bi bila Ona, častitljiva in blagoslovljena, varstvo, pomoč in blagoslov za vsak dan našega življenja: Pod tvoje varstvo pribežimo, o sveta božja Porodnica, ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah, temveč reši nas vselej vseh nevarnosti, o častitljiva in blagoslovljena Devica.

Vir: Radio Vatikan.