Danes, v četrtek, 1. decembra 2022, je v predsedniški palači v Ljubljani potekala mednarodna konferenca Strpnost in demokracija za mir v Evropi / International Conference on Tolerance and Democracy for Peace in Europe, ki jo skupaj prirejajo predsednik republike, Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Evropska akademija znanosti in umetnosti (EASA) iz Salzburga.

Udeležence mednarodne konference so nagovorili predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, predsednik SAZU akad. dr. Peter Štih in častni predsednik EASA akad. dr. Felix Unger. Kot osrednja govornika mednarodne konference sta nastopila akad. dr. Jože Krašovec, član SAZU, in akad. dr. Klaus Mainzer, predsednik EASA. 

Akad. dr. Krašovec je predstavil prispevek z naslovom Toleranca je pot do miru kljub videzu pragmatičnosti / Tolerance is the path to peace despite the appearance of pragmatism, predsednik EASA akad. dr. Mainzer pa prispevek z naslovom Strpnost in demokracija za mir v Evropi / Tolerance and democracy for peace in Europe.Prispevek akad. Jožeta Krašovca v nadaljevanju objavljamo v celoti.

Ob tej priložnosti je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor prejel medaljo Evropske akademije znanosti in umetnosti za zasluge pri spodbujanju strpnosti in dialoga v družbi. Posebno priznanje, ki ga akademija podeljuje posameznikom in institucijam, predanim družbi, spodbujanju strpnosti in miroljubnega sobivanja ljudi in kultur ter dialogu, je predsedniku republike vročil častni predsednik akademije prof. dr. Felix Unger.

Pobudo za pripravo mednarodne konference so na srečanju 6. oktobra leta 2021 predsedniku republike predstavili častni predsednik EASA dr. Felix Unger, predsednik SAZU akad. dr. Peter Štih in prof. dr. Ludvik Toplak, nacionalni predstavnik Slovenije v EASA in predsednik Alma Mater Europaea iz Maribora. Predsednik republike, ki ga z uglednima institucijama povezuje dolgo in izjemno plodovito sodelovanje, je njihovo pobudo pozdravil in sprejel.

Vodstvo in člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti so bili redni in dragoceni gostje predsednika republike na različnih posvetih o sedanjosti in prihodnosti družbe, države, evropske družine in sveta. 5. novembra 2013 je predsednik Pahor Slovenski akademiji znanosti in umetnosti ob njeni 75-letnici vročil najvišje državno odlikovanje, red za izredne zasluge, za izjemen prispevek k spodbujanju in pospeševanju znanosti in umetnosti, ob 30-letnici Republike Slovenije pa je akademija na pobudo predsednika Pahorja pripravila Izjavo o slovenski spravi, ki je bila slovesno predstavljena 15. marca 2021 v Predsedniški palači.

Predsednik Pahor je od leta 2013 protektor (zaščitnik) Evropske akademije znanosti in umetnosti, priznane evropske institucije, ki združuje okoli 2.000 uglednih, mednarodno priznanih znanstvenikov iz Evrope in sveta, med katerimi so številni Nobelovi nagrajenci. 

Jože Krašovec: Toleranca je pot do miru kljub videzu pragmatičnosti / Tolerance is the path to peace despite the appearance of pragmatism

Uvod

Slovesnost podelitve najvišjega odlikovanja Evropske akademije znanosti in umetnosti našemu predsedniku Borutu Pahorju iz rok predsednika Akademije je za nas posebna priložnost, da vrednoto tolerance doživimo iz celostne družbene in osebne perspektive. Moj prispevek je poskus dopolnitve običajne formalne rabe besede »toleranca« z upoštevanjem vseh možnih subjektov in objektov tolerance. Poudarek je na vprašanju razlogov za toleranten ali netoleranten odnos do raznih oseb, skupin in narodov, ki jih lahko navaja miroljuben in razvojno naravnan človek v svojem življenju in družbeni angažiranosti, ko se opredeljuje glede vrednostne naravnanosti do ljudi, ki so drugačni od nas. Pregled strokovne literature kaže, da izvedenci toleranco razumejo kot družbeno, ne pa kot individualno osebnostno načelo življenjske komunikacije med ljudmi. Globalizacijski procesi objektivno povezujejo vse ljudi tako rekoč po zakonu nujnosti. Sklepajo se dogovori s podpisanimi zavezami. Množijo se oblike političnega in poslovnega partnerstva, ki so uspešna, vse preveč pa je tudi takšnih, ki prej povečujejo kakor ukinjajo socialno-ekonomsko, politično in medosebno odtujenost. Ko načelo in vrednoto tolerance presojamo kot moralno vprašanje v interakciji med osebnimi in družbenimi izzivi, pridobimo nesporno osnovo za prepričanje, da toleranca predstavlja eno najpomembnejših vrednot v vsaki družbi. 

Pomenski vidiki v rabi pojma »toleranca«

V diskurzih o toleranci se kot raziskovalna metodologija uporablja sociokulturni pristop, ki upošteva zgodovinske, nacionalne, kulturne in verske pogoje za strpne odnose med ljudmi. Zgodovinski pregled stanja tolerantnosti v zasebnem in javnem življenju nas postavlja pred nalogo ključnega pomena, da z moralnimi kriteriji presojamo stanje duha in ugotavljamo, kdaj se toleranca priporoča in kje se razlogi za toleranco končajo. Splošni človekov čut nam govori, da odnosi v družbi ne morejo biti tolerantni, harmonični in ustvarjalni, če se ne napajajo v preverjenih modelih in likih naše duhovne kulture. Vsi življenje gradimo na osnovnem čutu za dobro, iskreno, verodostojno in zato nagonsko zavračamo laž, nezanesljivost in neodgovornost. Samoumevno se zdi, da je obljube treba vzeti resno in jih izpolniti. Če tega čuta ne bi nosili v sebi, najbrž ne bi tvegali nobenega dogovora, ne na osebni ne na družbeni ravni. 

Poglavitni sad čuta za dobro je spoštovanje do dobronamernih stališč drugih ljudi v zavesti, da je vsako človeško bitje edinstveno. Zato smo toliko bolj razočarani v svetu politike, v kateri je glavno vodilo lasten interes močnejših političnih in ekonomskih akterjev, ki pa svoje skrite namene spretno prikrivajo z navideznim propagiranjem svobode, enakosti in bratstva. Pogosto smo kot posamezniki in kot člani družbe žrtve razprtij na lokalni in globalni ravni. Lokalna in svetovna mreža interesov se v družbi uveljavlja tako od spodaj navzgor kot od zgoraj navzdol. Kitajska, na primer, že desetletja poudarja, da je njen interes globalen, da si prizadeva za odprto sodelovanje vseh narodov, da bi laže pomagali šibkejšim narodom sveta. Nasprotniki te velesile kritizirajo nedemokratičnost enopartijskega komunističnega režima in kratenje človekovih osebnih pravic. Tako imenovani zahodni demokratični svet ideološke totalitarizme izpostavlja kot glavnega sovražnika svojih liberalnih vrednot, ki pa so pogosto pod udarom zlorab svobode, nihilizma in permisivnosti. Formalno demokratično ureditev zlahka izkoriščajo gospodarske in finančne korporacije, pogosto pa tudi razbojniške tolpe, ki se skrivajo za skladišči orožja in svet pehajo v negotovost, prevrate in pokole.

Pax Romana je temeljila na principu in praksi tolerance do tistih, ki so se brezpogojno podredili rimski oblasti, in popolne netolerance do tistih, ki so se rimskemu imperiju upirali. Poglavitno sredstvo širjenja imperija je bila parola divide et impera. Ustvarjalni cesarji so bili dovzetni za veljavo pravnega reda, v katerem ni bilo prostora za potrebe človekove duše in duha. Analogno moderna zahodna demokracija pravni red in načelo demokracije razglaša za najvišjo dobrino, pri tem pa ustvarja moralno praznino ali celo razkroj s permisivnostjo vseh vrst. Doktrina zahodnih zaveznikov je, da je vojna med Rusijo in Ukrajino posledica ruskega hegemonizma, zato je treba Ukrajince z orožjem podpirati do zadnjega. Le malokdo pa si upa na glas povedati, da to pomeni zamenjavo pretežne harmonije med narodi Srednje Evrope z dogotrajnim sovraštvom. Že pax Romana je temeljila na doktrini: »Če hočeš mir, pripravi vojno (si vis pacem, para bellum)«. Prav to načelo danes kroji usodo celotnega sveta. Namesto vztrajnih klicev k spravljivim pogajanjem, se širi duh vojne z napovedjo, da bo vojne konec, ko bo ena stran poražena. Tisti, ki priznavajo krivdo obeh strani in si prizadevajo za mir z demilitarizacijo določenega dela Evrope, ki je edina realna pot do miru, so glas vpijočega v puščavi. 

Korak k streznitvi je uvid v prepadno dno moralnega stanja sveta tako demokracije kot avtokracije. Države z demokratično ureditvijo so pogosto žrtve prikrite diktature političnih, gospodarskih in vojaških kolonizatorjev. V avtokratsko vodenih državah se prizadevanje za svobodo, enakost in bratstvo seli v ilegalo. To stanje blažijo nesebični posamezniki na vseh področjih in znanilci miru na duhovnih osnovah. Pri njih najdemo spodbude za odkrivanje skupnega jedra človeškega dostojanstva, skupne razloge za toleranco, oplemeniteno z empatijo, solidarnostjo in ljubeznijo. Ljudje duha in srca črpajo duhovno moč iz najžlahtnejših religioznih in humanističnih korenin naše kulture. Zato osebnosti iz teh življenjskih situacij najbolj zanesljivo vedo, kaj pomeni toleranca kot vrednostna naravnanost do ljudi, ki so drugačni od nas. 

Ko v vrednoto tolerance zajamemo vse možne vidike osebnih in družbenih odnosov pod prizmo morale in etike, lahko najdemo vrsto drugih, sorodnih izrazov za vsebine pojma toleranca in demokracija v naši duhovni kulturi. Kot raziskovalec Svetega pisma s stalnim pogledom na vplivne religije in kulture antike in poznejših obdobij bom v nadaljevanju predstavil tiste vidike judovsko-krščanskih virov, ki formalnim vsebinam koncepta tolerance dajejo meso in kri, življenje v najbolj polnem pomenu besede. Nosilni koncepti so empatija, prizanesljivost, usmiljenje, odpuščanje in sprava. Življenje po teh idealih upravičenosti besede »toleranca« ne razveljavlja, ampak jo šele zares nesporno utemeljuje. Še več, življenje po teh idealih je edino sredstvo, ki toleranco v dejanskem življenju zares omogoča. 

Pot do tolerance preko dejavne pravičnosti, empatije, solidarnosti in miru 

Analiza skrajnih primerov posledic netolerance nas morda najlaže prepriča, da je osnovni pogoj za uresničevanje vrednote tolerance upoštevanje človekove naravnanosti na pravičnost. Po splošnem racionalnem prepričanju je pravičnost urejevalni princip sveta v skladu s kozmičnim načrtom, z determinacijo usode ali z načrtom Božje previdnosti, univerzalni in absolutni pojem naravnega zakona ter simbol socialne organizacije življenja (Schmid, 1968). Toda eksistencialne izkušnje potrjujejo zavedanje, da se najbolj pomembne razsežnosti pravičnosti kažejo v osebnih občutjih, prepričanjih in človeških dejanjih. Notranje stanje človeškega čuta za pravičnost in resnico daje vedeti, da pravičnost ni v nasprotju, temveč v medsebojni povezavi s sočutjem v razmerju do trpečih, v povezavi z odgovornostjo za prihodnost, z dobrohotnostjo, karitativnostjo, preudarnostjo, usmiljenjem, velikodušnostjo in mirom. Sociološke smeri, ki se ukvarjajo s pojmom pravičnosti, so tesno povezane z izročilom družbene pogodbe. Ta temelji na argumentih razumnega dogovora, da bi sodelovali z drugimi v skupno dobro (Rawls 1973; Sen 2010). Obstajajo pravne institucije, dogovori in sistemi, ki določajo, kaj je za koga predpisano ali primerno in nudijo okvir, ki kaže na zavezanost enake obravnave v enakih ozirih za vsakogar.

Osnovna motivacija za toleranco in humanost na duhovnih osnovah je človeški naravni čut nekega višjega dobrega, kot sta nesebična solidarnost in mir, dosežen skozi spravo. Za takšno stanje duha ne razum ne empirično znanje ne zadoščata. Osnovna gonilna sila prizadevanja za humane in duhovne odnose je vtis, da je celotna struktura vesolja pozitivna. Zgodovinski dokazi, sintetična racionalna aktivnost in osebna religiozna izkušnja pričujejo, da je zgodovina naravnana na nek cilj. Prirojena lakota po resnici in ogenj ljubezni v naši naravi razsvetljujeta naš razum in ga usposabljata za dojemanje sveta kot celote. Kozmični red sam po sebi ne zadošča, da bi mogli razumeti teleološko usmeritev vesolja. Razsvetljeni razum pa omogoča delovanje višje racionalnosti in s tem harmonijo med racionalnostjo in intuicijo. Razsvetljeni razum postane dovolj kritičen, da prizna vse zmote, ki jih je človeštvo zagrešilo, in išče pot iz krivde v odpuščanje in spravo. Sprava je možna, ker razloge za spravo narekuje človekova naravna potreba, da živi v miru in sožitju z vsemi ljudmi dobre volje.

Načelni razlogi za spravo so univerzalni in postavljajo pod vprašaj nazore, ki ne priznajo možnosti ali upravičenosti prizadevanja za mir in spravo, ko divja vojna in v kritičnem povojnem obdobju. Človekova usoda je najslabša, kadar se človekova individualnost podreja interesom kolektivističnih družb, ki jih ustanavlja peščica ljudi z revolucijo in naropanim kapitalom. V takšnih družbah ni mesta za toleranco. Če človek ne velja za najvišjo vrednoto v svoji individualnosti in osebnem dostojanstvu, je najbolj naravni odziv na žalitev in krivična dejanja sovraštvo, ki hoče uničiti krivičnika. Bohoti se tako imenovano moralno sovraštvo, ki ni usmerjeno samo na žalitev ali krivico, temveč tudi, ali pa morda celo predvsem na samega storilca. Sklop ontološko-eksistencialnih danosti in različne okoliščine pa lahko zelo omajajo domnevo, da imamo pravico do sovraštva in maščevanja. V Sirahovi knjigi (Sir 27,30‒28,7) najdemo zelo prepričljiv argument za odpuščanje:

Srd in jeza, tudi ta sta ostudna,

ujameta grešnega človeka.

Kdor se maščuje, bo izkusil Gospodovo maščevanje,

ki si bo skrbno zapomnil njegove grehe.

Odpusti krivico svojemu bližnjemu,

tedaj bodo tudi tebi na tvojo prošnjo odpuščeni tvoji grehi.

Kako bo človek, ki kuha jezo zoper drugega človeka,

pri Gospodu iskal ozdravljenja?

Kako bo človek, ki do sebi enakega nima usmiljenja,

za svoje grehe prosil odpuščanja?

Če on, ki je le bitje iz mesa, ohranja zamero,

kdo mu bo odpustil njegove grehe?

Spomni se na poslednje reči in nehaj sovražiti,

na trohnobo in smrt in se drži zapovedi.

Spomni se na zapovedi in se ne srdi na bližnjega,

na zavezo Najvišjega in odpusti njegovo nevednost.

Kar se zdi načelno mogoče ali upravičeno, je lahko dejansko nemogoče ali neupravičeno. Obojestranska nepopolnost je morda najbolj očiten dokaz, da sovraštvo do krivičnikov ni moralno upravičeno. Na to utemeljeno opozarja Imanuel Kant v delu Die Metaphysik der Sitten (Metafizika nravnosti). Krepost ni dolžna samo odpuščati sovražnosti in se vzdrževati sleherne maščevalnosti, temveč od svetovnega sodnika nikoli ne sme terjati nobenega maščevanja ‒ deloma zato, ker je teža krivde, ki pritiska na človeka, že dovolj velika, zato sam potrebuje odpuščanje, in deloma, pravzaprav predvsem zato, ker ne sme biti nobena kazen, ne glede na to, kdo jo nalaga, naložena iz sovraštva.

Noben formalni zakon ne more biti zadostno merilo pri sodbi dejanj, ki jih stori človek. Obremenilne ali olajševalne okoliščine namreč ne zadevajo samo dejanja, temveč največkrat tudi predvsem čustveno obarvane razloge in namene. Sodnik ali prizadeta oseba pa morata odgovoriti tudi na drugo pomembno vprašanje: Ali je katerikoli človek tako nedolžen, da bi smel sovražiti in soditi brez sleherne pripravljenosti za vrednoto tolerance? Izkušnje kažejo, da vztrajanje pri sovraštvu in odklanjanje vrednote tolerance človeka lahko polagoma popolnoma razosebi. Naravni čut pravi, da človeka, ki vztrajno zavrača odpuščanje, ni mogoče spoštovati. Hkrati je mogoče izkustveno ugotavljati, da velikodušno odpuščanje deluje zdravilno tako na krivičnika kot na prizadetega. Izkušnje obeh vrst samo potrjujejo pravilnost prvinskega občutja, da je treba krivičniku odpustiti vselej, kadar obstajajo za to jasni načelni ali moralni razlogi. 

Sklep

Po vseh primerih pričevanja za dobrohotnost, empatijo, odpuščanje in spravo se vprašamo, kaj neki je odločilni razlog za to, da sta mir in sprava najvišja ideala judovsko-krščanske civilizacije. Omenili smo že, da ta vrsta vrednotenja vseh vrednot temelji na izjavi v 1 Mz 1,27, da je človek ustvarjen po Božji podobi. Iz tega sledi prepričanje, da vsako človeško bitje nosi v sebi božansko dostojanstvo in zato nikogar ne bi smeli poniževati s kakršno koli obliko netolerance, zlasti v primerih, ko drugi, drugačni niso obremenjeni s kakšno osebno krivdo. Ko verjamemo v edinstvenost vsakega človeka, ljudi vrednotimo po najvišjih možnih duhovnih kriterijih, ki so onkraj vsakega videza, celo onkraj dometa jezika. Ta osnova vrednotenja človeka predstavlja edino zares sprejemljivo razlago, zakaj moderna družba tako visoko ceni vrlino tolerance. Sprejemanje te smeri vrednotenja človekovega dostojanstva nas lahko usposobi, da si za vrednoto tolerance vztrajno prizadevamo in po njej tudi živimo.

O izredni pomembnosti vrednote tolerance pa se morda najbolj nesporno prepričamo, ko se soočamo s skrajnimi posledicami netolerance. Ko človek sočloveku ni več Božja podoba, ampak je homo homini lupus, je sovraštvo z napovedjo vojne neizbežno. Tega moralnega stanja pa ni mogoče premostiti drugače kakor z resnično živeto toleranco. Primeri dostojanstvene tolerance poraženega politika ali športnika pred zmagovalcem nam najbolj nazorno pokažejo, kako drugače bi bilo na svetu, če bi vsi ali velik del ljudi bili sposobni tolerance v trenutkih, ko vse govori za opcijo netolerance. Samo absolutni moralni imperativ zavezanosti dobremu lahko pomaga razvijati in utrjevati čut odgovornosti in pripadnosti temeljnim vrednotam, ki zagotavljajo družbeno stabilnost.

Reference

• Bekisheva, Tatiana G. et al. 2017. Humanitarian and Anthropologic Aspects of Tolerance. The European Proceedings of Social & Behavioural Sciences (Future Academy). http://dx.doi.org/10.15405/epsbs.2017.01.10.
• Kant, Immanuel. 1995. Die Metaphysik der Sitten (1797). V: Immanuel Kant, Werke in sechs Bänden. Band 5. Köln: Könemann. 243­592.
• Krašovec, Jože. 2020. Razsežnosti Božje pravičnosti in pravice v hebrejskem Svetem pismu. Ljubljana: SAZU in Družina.
• Krašovec, Jože. 2022. God’s Righteousness and Justice in the Old Testament. Grand Rapids, MI: Eerdmans Publishing Company.
• Rawls, John. 1973. A Theory of Justice. Oxford: Oxford University Press.
• Schmid, Hans Heinrich. 1968. Gerechtigkeit als Weltordnung: Hintergrund und Geschichte des alttestamentlichen Gerechtigkeitsbegriffs. Tübingen: Mohr (Siebeck) (Beiträge zur historischen Theologie; 40).
• Sen, Amartya. 2010. The Idea of Justice. London: Penguin Books.