Dragi bratje in sestre!

V pismu ob napovedi izrednega jubileja usmiljenja sem opozoril, da »so trenutki, ko smo še posebej poklicani, da usmerimo pogled k usmiljenju, da bi mi sami lahko postali učinkovito delovanje Očeta« (Misericordiae Vultus, 3). Božja ljubezen namreč želi doseči vse in vsakega, da bi spremenila tiste, ki sprejmejo Očetov objem, v roke, ki se naprej odpirajo in objemajo, da bi vsak lahko spoznal, da je ljubljen kot sin, in čutil domačnost v eni sami človeški družini. S tem se Božja očetovska skrb širi med vse, ki so kot pastir in čreda na poseben način pozorni na potrebe ranjene, utrujene ali bolne ovce. Jezus Kristus nam je tako govoril o Očetu, da bi nam povedal, da se sklanja k človeku, ranjenem zaradi fizične ali moralne revščine; bolj ko se slabšajo razmere, v katerih je, učinkovitejše je Božje usmiljenje.

V naši dobi migracijski tokovi na vseh območjih zemlje nenehno naraščajo in se krepijo: begunci in osebe, ki bežijo iz svoje domovine, vprašujejo posameznike in skupnost, izzivajo tradicionalni način življenja, včasih pa tudi preobračajo kulturna in socialna obzorja, s katerimi se srečujejo. Žrtve nasilja in revščine vse pogosteje zapuščajo svoje rodne kraje, na poti do sanjske prihodnosti pa doživljajo poniževanja s strani trgovcev z ljudmi. Če preživijo zlorabe in nasprotovanja, se morajo soočiti z okolji, prežetimi z dvomi in strahovi. Ne nazadnje se pogosto srečujejo s pomanjkanjem jasnih in izvedljivih zakonodajnih določil, ki bi urejala sprejem in vključevala možnosti kratkoročne in dolgoročne integracije ter večjo pozornost posvečala dolžnostim in pravicam vseh. Evangelij usmiljenja nam danes bolj kakor v preteklosti izprašuje vest ter ne dopušča, da bi se privadili na trpljenje bližnjega. Prav tako kaže poti možnih odgovorov, ki imajo svoje korenine v teoloških krepostih vere, upanja in usmiljenja, izražajo pa se v telesnih in duhovnih delih usmiljenja.

Na podlagi te ugotovitve sem želel, da je svetovni dan migrantov in beguncev 2016 posvečen geslu: »Migranti in begunci nas sprašujejo. Odgovor evangelija usmiljenja.« Migracijski tokovi so postali strukturna resničnost in prvi izziv, pred katerega smo postavljeni, se nanaša na premagovanje izrednega stanja, da bi več pozornosti posvetili programom, ki se ukvarjajo z vzroki migracij, nastajajočimi spremembami in tudi posledicami, ki zaznamujejo podobo družbe in ljudi. Vsakodnevne tragične zgodbe milijonov mož in žena nagovarjajo mednarodno skupnost in jo soočajo s pojavom nesprejemljivih humanitarnih kriz v številnih delih sveta. Ko kot gledalci ravnodušno in molče opazujemo prizore smrti zaradi zadušitev, pomanjkanja, nasilja in brodolomov, postajamo sostorilci. Naj bodo tragedije malih ali velikih razsežnosti, izguba enega samega življenja je vedno tragična. Migranti so naši bratje in sestre, ki iščejo boljše življenje daleč stran od revščine, lakote, izkoriščanja in nepravične porazdelitve dobrin na zemlji, ki bi morale biti razdeljene med vse. Mar ni želja vsakega, da bi izboljšal svoje življenjske pogoje in pošteno dosegel blagostanje, ki bi ga lahko delil s svojimi dragimi?

V tem zgodovinskem trenutku človeštva, ki ga močno zaznamujejo migracije, vprašanje istovetnosti ni drugotnega pomena. Kdor se preseli, je prisiljen spremeniti nekatere osebnostne lastnosti, četudi si tega ne želi, hkrati pa sili k spremembam tistega, ki ga sprejme. Kako živeti te spremembe, da ne bi ovirale pristnega razvoja, ampak bi postale priložnost za resnično človeško, socialno in duhovno rast, ki bo spoštovala in krepila tiste vrednote, ki določajo človeka v pravem razmerju do Boga, bližnjega in stvarstva?

Prisotnost migrantov in beguncev dejansko pomeni resen izziv za vse ravni družbe, ki jih sprejema. Če družba ni primerno motivirana, upravljana in urejena, se mora soočiti z novim dejstvom neučinkovitosti. Kako bomo dosegli, da bo integracija pomenila medsebojno obogatitev, odprla pozitivne poti skupnostim in se izognila nevarnostim diskriminacije, rasizma, ekstremnega nacionalizma in ksenofobije?

Biblično razodetje nas spodbuja k sprejemanju tujcev, kar utemeljuje z zagotovilom, da tako odpiramo vrata Bogu in v obrazu bližnjega prepoznamo poteze Jezusa Kristusa. Številne ustanove, združenja, gibanja, zavzete skupine, škofijski uradi, nacionalni in mednarodni organi izkušajo čudenje in se veselijo praznika srečanja, medsebojne podelitve in solidarnosti. Prepoznali so glas Jezusa Kristusa: »Glej, stojim pred vrati in trkam« (Raz 3,20). Kljub temu v državah in župnijskih skupnostih, ki se bojijo, da bo ogrožen ustaljeni mir, ne nehajo razpravljati o omejitvah, ki jih je treba postaviti ob politiki sprejemanja.

Ali bi lahko Cerkev na ta vprašanja odgovarjala drugače kot z zgledom in besedami Jezusa Kristusa? Odgovor je evangelij usmiljenja.

Najprej gre za dar Boga Očeta, ki se je razodel po Sinu: usmiljenje, ki ga prejemamo od Boga, prebuja občutke hvaležnega veselja, ki nam je odprlo skrivnost odrešenja v Kristusovi krvi. Usmiljenje nadalje hrani in krepi solidarnost do bližnjega kakor potrebo po odgovoru na zastonjsko Božjo ljubezen, »ker je izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). Po drugi strani pa je vsak izmed nas odgovoren za svojega soseda: smo varuhi svojih bratov in sester, kjerkoli živijo. Skrb za dobre medosebne stike in sposobnost preseganja predsodkov sta ključni sestavini negovanja kulture srečanja, v kateri ne bomo pripravljeni le dajati, ampak tudi prejemati. Gostoljubje živi od dajanja in prejemanja.

Ob tem je pomembno, da na migrante ne gledamo samo z vidika legalnosti ali ilegalnosti, ampak predvsem kot na osebe, ki jih ščiti njihovo dostojanstvo in lahko prispevajo k blaginji in napredku vseh – posebej ko odgovorno prevzemajo dolžnosti do tistih, ki jih sprejemajo. S hvaležnostjo posledično spoštujejo materialno in duhovno dediščino države, ki jih gosti, ter upoštevajo zakone in svoje dolžnosti. Migracij vsekakor ne moremo zožiti samo na politično, zakonodajno, ekonomsko razsežnost ali zgolj na sobivanje različnih kultur na istem ozemlju. Omenjene vidike dopolnjuje zaščita posameznika, kulture srečevanj narodov in enotnosti; evangelij usmiljenja navdihuje in spodbuja poti, ki prenavljajo in spreminjajo celotno človeštvo.

Cerkev se pridružuje vsem, ki se trudijo zaščititi pravico vsakega posameznika, da bi živel dostojanstveno, predvsem z uveljavljanjem pravice, da ostane doma in s tem prispeva k razvoju lastne države. Ta proces mora najprej vključevati pomoč državam, iz katerih potujejo migranti in begunci. Potrjuje se, da so solidarnost, sodelovanje, mednarodna soodvisnost in pravična porazdelitev dobrin na zemlji temeljne prvine za učinkovitejše delovanje predvsem na območjih izvora migracijskih tokov. S tem bi odstranili neravnovesje, ki posameznike ali skupine spodbuja, da zapustijo svoje naravno in kulturno okolje. V vsakem primeru je treba preprečiti – če je le mogoče, že na začetku – beg beguncev in prebežnikov zaradi revščine, nasilja in preganjanja.

Nujno je pravilno obveščanje javnosti, saj to preprečuje neupravičene strahove in ugibanja, povezana z migranti.

Nihče se ne more pretvarjati, da se ni poklican odzvati na nove oblike suženjstva, ki jih organizirajo kriminalna združenja – trgujejo z možmi, ženami in otroki kot prisilnimi delavci v gradbeništvu, kmetijstvu, ribištvu in drugih tržnih panogah. Koliko mladoletnih je danes prisiljenih služiti v vojski, s čimer jih spreminjajo v otroke vojake! Koliko ljudi je žrtev trgovine z organi, prisilnega beraštva in spolnega izkoriščanja! Begunci našega časa bežijo pred temi ponižujočimi zločini ter pozivajo Cerkev in človeško skupnost, da bi v iztegnjeni roki, ki jih sprejema, lahko prepoznali Gospodovo obličje: »Očeta usmiljenja in Boga vse tolažbe« (2 Kor 1,3).

Dragi bratje in sestre, migranti in prebežniki! V jedru evangelija usmiljenja se srečanje in sprejem bližnjega prepletata s srečanjem in sprejetjem Boga: sprejeti bližnjega je sprejeti Boga samega! Ne pustite, da bi vam ukradli veselje do življenja, ki izhaja iz izkušnje Božjega usmiljenja in se izraža v osebah, ki jih srečujete na svoji poti. Izročam vas v varstvo Device Marije, Matere migrantov in beguncev, ter svetega Jožefa, ki sta skupaj doživela grenkobo bega v Egipt. Njuni priprošnji izročam tudi tiste, ki posvečajo svoje moči, čas in dobrine skrbi – tako pastoralni kot socialni – za migrante. Vsem vam iz srca podeljujem svoj apostolski blagoslov.

V Vatikanu, 12. septembra 2015

Spomin presvetega Marjinega imena

FRANČIŠEK