O Kristus, ki so te pustili samega in te izdali celo tvoji najbližji in te poceni prodali.
O Kristus, ki so te grešniki obsodili in izročili voditeljem.
O Kristus, ki so te razmesarili, kronali s trnjem in oblekli v škrlat.
O Kristus, ki so te oklofutali in kruto pribili na križ.
O Kristus, ki te je prebodla sulica in ti raztrgala srce.
O Kristus, ki si umrl in bil pokopan, ko si vendar Bog življenja in bivanja.
O Kristus, naš edini Rešitelj, tudi letos se vračamo k tebi s povešenimi očmi od sramu in s srcem, polnim upanja:
Sramu zaradi vseh podob opustošenja, razrušenja in brodolomov, ki so postale nekaj običajnega v našem življenju.
Sramu zaradi vsak dan prelite nedolžne krvi žena, otrok, priseljencev in preganjanih zaradi barve kože ali pa zaradi njihove etnične in socialne pripadnosti in zaradi vere vate.
Sramu, ker smo te kot Juda in Peter prevečkrat prodali, izdali in pustili samega umreti zaradi naših grehov, ko smo kakor strahopetci pobegnili od svojih odgovornosti.
Sramu zaradi svojega molka pred krivicami; zaradi svojih rok, lenih za dajanje in pogoltnih za grabljenje in osvajanje; zaradi kričečega glasu, ko branimo svoje interese, in plašnega, ko se zavzemamo za interese drugih; zaradi svojih nog, hitrih na poti zla in ohromljenih na poti dobrega.
Sramu za vsakič, ko smo mi, škofje, duhovniki, posvečeni in posvečene pohujšali in ranili tvoje telo, Cerkev; in smo pozabili svojo prvotno ljubezen, svoje prvotno navdušenje in svojo popolno razpoložljivost, ko smo pustili zarjaveti svoje srce in svoje posvečenje.
Toliko sramu, Gospod, a naše srce čuti domotožje tudi po zaupljivem upanju, da nas ne boš obravnaval po tem, kar zaslužimo, ampak po obilju svojega usmiljenja; upanju, da naša izdajstva ne bodo ukinila neizmernosti tvoje ljubezni; upanju, da nas tvoje materinsko in očetovsko srce ne bo pozabilo zaradi naše trdosrčnosti.
Po gotovem upanju, da so naša imena vrezana v tvojem srcu in da smo postavljeni v punčico tvojega očesa.
Upanju, da bo tvoj križ naša zakrknjena srca preobrazil v mesena srca, sposobna sanjati, odpuščati in ljubiti; da preobrazi to temno noč tvojega križa v bleščečo zarjo tvojega vstajenja.
Upanju, da tvoja zvestoba ne temelji na naši.
Upanju, da bo množica mož in žena, zvestih tvojemu križu, še naprej živela v zvestobi kot kvas, ki da okus, in kot luč, ki odpira nova obzorja v telesu našega ranjenega človeštva.
Upanju, da bo tvoja Cerkev skušala biti glas, ki vpije v puščavi človeštva, da pripravi pota tvoji zmagoslavni vrnitvi, ko boš prišel sodit žive in mrtve.
Upanju, da bo dobro zmagalo kljub navideznemu porazu.
O Gospod Jezus, Božji Sin, nedolžna žrtev za naše odkupljenje, pred tvojim kraljevskim praporom, pred tvojo skrivnostjo smrti in slave, pred tvojim križem poklekamo osramočeni in polni upanja in te prosimo, da nas umiješ v kopeli krvi in vode, ki sta pritekli iz tvojega prebodenega srca, da odpustiš naše grehe in naše krivde.
Prosimo te, da se spomniš naših bratov, ki jih je zlomilo nasilje, brezbrižnost ali vojna.
Prosimo te, da streš verige, ki nas vklepajo, da smo jetniki svoje sebičnosti, svoje prostovoljne zaslepljenosti in praznosti naše posvetne preračunljivosti.
O Kristus, prosimo te, nauči nas, da nas ne bo nikoli sram tvojega križa, da ga ne bomo nikoli popredmetili, ampak da ga bomo častili in molili, ker si nam z njim jasno pokazal strahoto naših grehov, veličino svoje ljubezni, krivičnost naših sodb in moč svojega usmiljenja.
Amen.
Prevod br. Miran Špelič OFM
