»Ob prazniku sv. Frančiška Saleškega se v imenu vseh slovenskih škofov in tudi v svojem imenu zahvaljujem direktorjem medijskih hiš, založb, urednikom in novinarjem, da se ne prepuščate razočaranju.« S temi besedami je murskosoboški škof msgr. Peter Štumpf med sveto mašo za zaposlene, novinarje in urednike v katoliških medijih v nadškofovi kapeli na sedežu ljubljanske nadškofije, izrazil zahvalo in nadaljeval:  »Zahvaljujem se vam za vašo velikodušnost in krotkost tudi do Cerkve. Škofje dobro vemo, da vam ni lahko. Delovati sredi vsesplošnega razočaranja v družbi  - in se zgodi, da tudi v Cerkvi, pomeni vašo vero, s katero se presegate. Najbrž je kdo od vas že občutil skušnjavo, da bi vse skupaj pustil in nekam odšel. Vendar vztrajate in delate naprej. Medsebojna naklonjenost in bližina med nami ni vedno spontana in neposredna, a moramo jo gojiti in si zanjo prizadevati zaradi skupnega poslanstva, ki nam ga je zaupal Kristus.« Na god sv. Frančiška Saleškega namreč ljubljanski nadškof pripravi sprejem, ki se začne s sveto mašo. Somaševanje je tokrat vodil msgr. Stanislav Zore, pridigal pa je msgr. Peter Štumpf, predsednik komisije za medije. Po maši je bilo v dvorani na nadškofiji strokovno predavanje p. dr. Petra Rožiča DJ z naslovom »Dinamika dvoma in dialoga: Dileme katoliških medijev ob Apostolski spodbudi Radost ljubezni« in za tem pogovor.

Pridiga msgr. Petra Štumpfa

Spoštovani sobrat msgr. Stanislav Zore, nadškof metropolit ljubljanske cerkvene pokrajine, spoštovani duhovniki, spoštovani bratje in sestre!

Evangelist Marko nam pričuje, da so ljudje opozorili Jezusa, da ga čakajo njegova mati in bratje. Dali so ga poklicati. Jezus preseneča. Okoli stoječi množici postavil vprašanje: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje« (Mr 3, 33)?  Najbrž so ga ljudje presenečeno pogledali. Pričakovali so Jezusov nežni odziv do matere, on pa pove: »Kdor namreč spolni Božjo voljo, ta mi je brat in sestra in mati« (Mr 3, 35). Na kaj Jezus opozori? Njegova mati je prva izpolnila Božjo voljo in zato je njegova mati. Tako kot njegova mati, naj vsi izpolnjujemo Božjo voljo in bomo blizu Jezusu tako kot so to brat in sestra in mati (prim. Mr 3, 35).  Izpolnjevanje Božje volje torej pomeni način, kako biti del Jezusove družine. Tako kot v človeški družini, tudi v Božji družini nežnost ne more biti izključena.

Lik sv. Frančiška Saleškega, ženevskega škofa, ki se mu danes priporočamo tudi pri tej evharistiji, nam  čudovito sporoča o srečevanju človeške in Božje nežnosti v enem človeku. Ljudje so o Frančišku za časa njegovega življenja in ob njegovi smrti govorili, da je dobri svetnik, ki jih je imel rad in jih je ščitil. Sveti Vincencij Pavelski ter sv. Ivana Šantalska in drugi so zatrjevali, da je Frančišek Saleški človek, ki je najbolj 'obnovil' Božjega Sina, ki živi na zemlji. Cerkev je Frančiška poimenovala za 'doktorja ljubezni'.

Na lanskem junijskem srečanju Prefekta Kongregacije za duhovnike, kardinala Benjamina Stelle, s slovenskimi duhovniki v Mariboru, smo lahko tudi slišali o tem, kako papež Frančišek tudi vse duhovnike vabi k bližini do ljudi in do nežnosti do ljudi. To sta namreč dva načina Gospodove ljubezni, ki postane bližnji in z nežnostjo izkazuje vso svojo ljubezen tudi najmanjšim. Bližina in nežnost nam dajeta videti moč Božje ljubezni.

Zakaj so Peter, Andrej, Janez in Jakob vse zapustili, tudi svoje domače in šli za Jezusom? Ker so pri Jezusu našli bližino in nežnost. Jezus je postal njihov stalni sopotnik. Ti štirje so bili bližje Jezusu, kot so bili ostali učenci. In od teh štirih je samo Janez pri zadnji večerji slonel na Jezusovem srcu in poslušal bitje Božjega srca. Ne gre za Jezusovo izbranost bližine. Gre za to, kako je vsak učenec zase hotel biti blizu Jezusu. 

Toda odnosi znotraj apostolskega zbora so se skalili v Jezusovi odločilni uri. Zakaj je Juda Iškarijot izdal Jezusa? Ne zaradi sovraštva. Iškarijot je izdal Jezusa zaradi razočaranja. Jezus ni bil po Iškarijotovih merilih. Iškarijot je imel svoje predstave o Jezusu. Očitno je s tem predstavami okužil tudi druge apostole, da so ga v odločilni uri vsi zapustili. Peter pa ga je celo zatajil. Juda Iškarijot v apostolskem zboru ni bil pasivni apostol. Iškarijot je bil spletkar, ki je v sebi nosil posvetno idejo o Jezusu, s katero med apostoli gotovo ni varčeval. Petru se je celo zareklo, in je branil Jezusu, da bi šel v uro trpljenja in smrti. Jezus je v tej Petrovi navidezno prijateljski gesti prepoznal hudičevo vmešavanje in ga je zato odpodil od sebe.

Razočaranja med nami ni malo. Kdo od nas ne doživi vsakodnevnega napadanja, zažiranja, celo opravljanja in obrekovanja? Razočaranje vsak dan pakira svojo prtljago, ki je tudi obremenjena z nevoščljivostjo v dobrem in s privoščljivostjo v slabem. Hitro se lahko zgodi, da samo zaradi ene dvoumne ali pa zlonamerne besede največji prijatelji v trenutku postanejo največji sovražniki. Takrat se v trenutku lahko vse razsuje. Prijateljevo sovraštvo postane najbolj grozno in boleče. Prijateljevo sovraštvo pritiska na živčne in duhovne kanale in nastopijo lahko celo vse vrste bolezni. Sovražniki samo še tekmujejo in se hvalijo drug pred drugim in iščejo načine, kako bi drug drugega diskvalificirali. Sovražnikova hvala pred drugim sovražnikom ni nič drugega kot »hvalnica norosti«. Preseči razočaranje ne pomeni pozabiti. Preseči razočaranje pomeni, preseči v sebi svoje razočarane predstave o drugih. Če bi Jezus bil razočaran nad nami, nas ne bi nikdar odrešil na križu. Jezus je prav v uri trpljenja in smrti pokazal svojo velikodušnost do Juda Iškarijota, do Petra in do tistih, ki so ga v uri trpljenja sramotili in žalili. Molil je: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo« (Lk 23, 34). 

Sveti pater Pij pravi: »Velikodušnost se namreč nikdar ne utrudi delati dobro tistim, ki vse zavračajo in v nobeni naši dobroti ne vidijo koristi. Krotkost najbolj zatira jezo, ki se prebuja ob nesramnostih in žalitvah.«

Vhodna vrata v lateransko baziliko sv. Janeza so nekaj posebnega. Poleg izjemne umetniške vrednosti, so tudi zelo velika. Narejena so iz brona. Stara so dva tisoč let. Iz Kurije, kjer je včasih zasedal senat starega Rima, so jih namestili na to veličastno cerkev. Simbolno to pomeni mnogo reči: Cesarstva in kraljestva so minljiva, Cerkev ostaja. Vrata, ki so včasih odpirala prostore, v katerih so cesar in senatorji krojili politiko cesarstva, so postala vrata svetega prostora, kje se s papeževe katedre sliši oznanjevanje Božje besede in kjer se na oltarju Kristus kot žrtev daruje svojemu Očetu. Bronasta vrata na baziliki sv. Janeza simbolno pomenijo pot od človeškega prestola do Božjega prestola, od minljivih cesarstev do nebeškega Jeruzalema.

Mediji na splošno poročajo o Cerkvi z namenom, da bi ljudje ostali zunaj Cerkve. S svojimi poročili o Cerkvi pritiskajo na njena vrata, da ljudje ne bi vstopili. Mnogi ostanejo zunaj Cerkve zaradi razočaranja. Pisatelj knjige z naslovom Učenjak in svetnik, Frančišek Saleški, Andre Ravier bralcu knjige priznava: »Morda me boš obsojal, da sem preveč navdušen za svojega junaka! Ali ne bi bilo primerno, da bi današnji pisci, ki hočejo pisati všečneje bralcem, našli pri svetnikih in svetnicah tudi napake in celo grehe? Do podrobnosti sem preiskal Frančiškovo življenje; pazljivo sem prisluhnil očitkom, ki so mu jih izrekli, še ko je bil živ: na primer malo moteča sentimentalnost, izpade jeze, spretnost, ki meji na dvoličnost (res, najdemo je veliko), in za naš okus preplehka prizanesljivost,. Vendar sem moral vsakokrat povesiti roke in priznam, da sem premagan.«

Čeprav velja vsesplošno prepričanje, da je nežnost v medijih najbolj nemogoča in nesmiselna reč, katoliški novinarji dokazujete ravno nasprotno: Ko o dogodkih poročate z nežnostjo, odstranjujete pregrade, ki jih postavlja razočaranje, zbližujete ljudi in jim omogočate izkušnjo Božje in človeške nežnosti. S takšnim poročanjem ljudem odpirate vrata Cerkve. Seveda je včasih treba poročati tudi odločno in jasno. Nežnost nam vedno preprečuje, da bi bili jezni, napadalni ali užaljeni in nas ohranja v duševnem in duhovnem ravnovesju. Nežnost nam ohranja dostojanstvo in če hočete tudi visok ugled.

Ob prazniku sv. Frančiška Saleškega se v imenu vseh slovenskih škofov in tudi v svojem imenu zahvaljujem direktorjem medijskih hiš, založb, urednikom in novinarjem, da se ne prepuščate razočaranju. Zahvaljujem se vam za vašo velikodušnost in krotkost tudi do Cerkve. Škofje dobro vemo, da vam ni lahko. Delovati sredi vsesplošnega razočaranja v družbi  - in se zgodi, da tudi v Cerkvi, pomeni vašo vero, s katero se presegate. Najbrž je kdo od vas že občutil skušnjavo, da bi vse skupaj pustil in nekam odšel. Vendar vztrajate in delate naprej. Medsebojna naklonjenost in bližina med nami ni vedno spontana in neposredna, a moramo jo gojiti in si zanjo prizadevati zaradi skupnega poslanstva, ki nam ga je zaupal Kristus.

Sveti Frančiške Saleški je svoje življenje rad primerjal s 'težavno in spolzko' potjo. Tudi nas ta pot lahko pripelje do vznožja križa. Kot zavetnik katoliških časnikarjev je tudi Frančišek dober in zanesljiv vodnik in nam danes, na svoj praznik, iz nebes zopet ponuja roko, da bi hodili bolj varno.

Sveti Frančišek Saleški prosi za nas pri Bogu! Amen.

Vir: Radio Vatikan