Homilija mariborskega nadškofa in metropolita Alojzija Cvikla na praznik Marijinega vnebovzetja na Ptujski Gori

Dragi romarji, dragi bratje in sestre!

Vsako leto, v srcu poletja, obhajamo praznik Marijinega vnebovzetja, ki nam omogoča, da svoj pogled usmerimo v Marijo in ob njej poglobimo našo vero. Ob Mariji lahko podoživljamo pot vere in svetosti, ki v njenem vnebovzetju zasije v vsej polnosti.

Današnja Božja beseda nam predstavi dva nasprotna vidika. V evangeliju beremo o srečanju Marije s sorodnico Elizabeto, medtem ko nam knjiga Razodetja prikaže boj med ženo in zmajem. Seveda se takoj pojavi vprašanje: Kaj sporočata ta dva dogodka? Marija pride v hišo svoje sorodnice Elizabete, v dom, kjer je sprejeta s toplino, z domačnostjo, s spoštovanjem, z gostoljubnostjo in intimnostjo. V drugem primeru pa se soočamo z nasprotovanjem, ki je v nasprotju s sprejemanjem – z očitno zavrnitvijo, ki vključuje boj. To nakazuje že sam kraj, saj se dogajanje odvija v puščavi, kraju samote, kjer ni življenja.

V puščavo se je zatekla noseča žena, ki je v porodnih bolečinah, vendar je obdana s soncem, pod njenimi nogami pa je mesec iz dvanajstih zvezd. Žena porodi dete, ki ga zmaj želi uničiti, vendar mu to ne uspe, saj je bilo "vzeto k Bogu in k njegovemu prestolu". V obeh primerih je nekaj skupnega – otrok.

Otrok, ki ga Marija nosi pod srcem, jo vodi k sorodnici Elizabeti. V hiši ne pride le do srečanja dveh žena, ki pričakujeta otroka, temveč tudi do srečanja dveh otrok. Otrok v telesu Elizabete poskoči od veselja, ko se sreča z Njim.

V knjigi Razodetja se otrok, ki ga nosi žena, obdana s soncem, takoj sreča z nasprotovanjem in zavračanjem. Vse to simbolično predstavlja Božje kraljestvo, ki ga predstavlja noseča žena. S to ženo ni mišljena le Marija, ampak tudi Cerkev, ki skozi zgodovino rojeva Božje otroke. Zgodovina Cerkve nam razodeva, da na eni strani obstaja sprejemanje, na drugi strani pa zavračanje in celo sovraštvo.

V teh dveh primerih lahko prepoznamo še dva protagonista. Na eni strani je Sveti Duh, ki napolni sorodnico Elizabeto in jo v moči tega Duha spodbuja, da pozdravi Marijo: "Blagoslovljena ti med ženami." Otrok, ki ga nosi Marija, je tisti, ki bo, kot bo dejal starček Simeon v jeruzalemskem templju, "v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo" (prim. Lk 2,34). V puščavi pa je prisoten drugi duh, ki ga predstavlja zmaj. To ni Božji Duh, temveč duh sovraštva, nasilja, spletkarstva in smrti. Nasprotno pa Sveti Duh tako Marijo kot Elizabeto dela rodovitni, saj se po njima rojeva novo življenje, življenje Boga samega.

Pravzaprav sta pred nas postavljeni dve poti, dve izbiri, ki sta ali v sprejemanju ali v razdoru. O teh poteh je pisal tudi pisatelj dela Didache iz začetka 2. stoletja: »Dve poti sta: pot življenja in pot smrti. In razlika med tema dvema potema je velika.« Pisatelj nadaljuje, da tisti, ki hodijo po poti smrti, »preganjajo dobre, sovražijo resnico, ljubijo laž, ne poznajo pravičnosti, ne držijo se dobrega in ne pravične sodbe, niso čuječi za dobro, temveč za slabo … ne poznajo svojega Stvarnika, morijo otroke, uničujejo Božjo stvar …«

Tudi mi danes stojimo na razpotju med kulturo življenja in smrti. V kulturi smrti je življenje razvrednoteno, meje so zabrisane in človek je le sredstvo v rokah tistih, ki imajo moč odločanja in lahko sprejemajo zakone, ki niso po meri človeka.

Od kod takšna miselnost?

Z gotovostjo lahko rečemo, da je povod za takšno miselnost vse manj vere v Boga in s tem povezan upad vere v nebesa in pekel. Pri mnogih ljudeh je ta ne-vera povezana z načinom življenja. Niso neverni zato, ker bi bili prepričani, da Boga ni; njihova nevera je bolj posledica prepričevanja samega sebe, da je zaradi načina življenja, ki ga živijo, bolje, da Boga ni.

Če je bil Bog pri pesniku Heineju samo resno bolan in je potreboval popotnico: »Slišiš zvonček? Brž na kolena, saj nesejo popotnico Bogu, ki umira!« je Nietzsche že izdal njegov mrliški list in slovesno razglasil njegovo smrt: »Bog je mrtev.« Potem je »postalo temno, tako temno, da moramo prižgati svetilko sredi belega dne«. Nietzsche je želel pogledati življenju naravnost v oči, brez Boga, ki bi mu oviral pogled; in slika, ki jo je videl, je bila grozna. Doživel je to, kar je doživel Blaise Pascal, ko je pogledal v vesolje: »Večni molk tega brezmejnega prostorja me navdaja z grozo.« (Misli 206) Na drugi strani ni ničesar, nikogar, ki bi odgovoril … Tako Nietzsche kakor kasneje Jean Paul Sartre nista videla izhoda iz tega naključnega obstoja, zato je Sartre uvidel vsako nezmožnost rešenja iz tega stanja bednosti in je vsako obliko hrepenenja opisal kot »nekoristno hrepenenje«. Alžirec Albert Camus pa je rešitev iz tega stanja začaranosti človeške bednosti našel v samomoru. Zase, za človeka iz vrste homo sapiens, ni imel povedati več, kakor le to, da »… vloga vrste, ki ji pripadam, ni večja od vloge čebel, mravelj ali vrabcev«.

Na vprašanje, v kaj smo spremenili zemljo po dobi brez Boga, je dal odgovor Dag Hammarskjöld, sekretar Združenih narodov: »Ko človek preneha verovati v nebesa, spremeni zemljo v pekel.«

Ko je človeštvo našlo Boga, je našlo samo sebe. Če izgubi Boga, je v nevarnosti, da izgubi samo sebe. Svetopisemski pogled na človeka – svobodnega, odgovornega, osamljenega, a sposobnega odrešiti svojo osamljenost – je namreč tisto, kar je zahodnemu humanizmu dalo njegovo edinstveno slavo. Človeška oseba se je enkrat soočila z Bogom na področju svobode in se dvignila v višave. Ko ljudje izgubijo vero v Boga, izgubijo tudi vero v človeka. Opustijo svoje moralne zadržke glede splava, svetosti življenja …

Krščanstvo se s tem ne strinja: »Iz prahu si prišel in v prah se boš vrnil.« Dodaja le eno podrobnost. V nas je Božji dih. Imamo nesmrtna hrepenenja. Če to izgubimo, bomo izgubili tudi vse drugo. Imeli bomo znanje brez modrosti, tehnologijo brez omejitev, izbiro brez vesti, moč brez mej.

Pred to nasprotujočo in bolečo temo lahko mi kristjani vzkliknemo: "Kako velik dar je vera!" Lepota vere je dokaz njene resničnosti, saj odgovarja na najgloblja hrepenenja in pričakovanja človekovega srca. To je neizpodbitno dejstvo.

Dragi bratje in sestre, vi, ki verujete ali iščete globlji smisel svojega življenja, veselite se danes – to je naš praznik! Ozrimo se na Marijo. V trenutku, ko ji angel oznani, da bo postala Mati Božjega Sina, v polni svobodi odgovori na Božjo ponudbo, Bogu zaupa in se mu izroči. Izreče svoj "da", s čimer izrazi pripravljenost postati del velikega Božjega načrta. To je najpomembnejši trenutek v njenem življenju, to je ura, ko izreče svoj "da" Bogu.

Takoj ko je Marija svobodno odgovorila in se celostno izročila Bogu, je vstopila v izkušnjo nebes, v izkušnjo raja. Raj je namreč Bog, ki ga človek sprejme v svoje srce in čuti, kako v njem raste veselje, da lahko z Marijo zapoje hvalnico "Magnifikat". Marija čuti, da je to sad neskončne ljubezni, ki jo Bog izkazuje človeku. Ko človek začne ljubiti tako, kot ljubi Bog, se zanj začnejo nebesa.

Dragi bratje in sestre, dragi romarji, upam in si želim, da vsak izmed vas začne v svojem srcu doživljati nebesa. Bog želi stopiti v življenje vsakega izmed vas po Mariji, ki ni le naša vzornica, ampak tudi naša priprošnjica in sopotnica na poteh našega življenja. Zato bomo danes obnovili našo izročitev Mariji s prošnjo, da bi tudi mi lahko dan za dnem izrekali svoj "da" Bogu in doživljali, kako je v nas vedno več Božjega življenja, vedno več ljubezni in s tem tudi vedno več spoštovanja dostojanstva vsakega človeškega življenja, od spočetja pa vse do naravne smrti.

Amen.