Mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl je v nedeljo, 20. decembra 2015, na Ptujski Gori odprl vrata usmiljenja. Nadškof je dejal: »Odprite vrata pravičnosti, da vstopimo in hvalimo Gospoda.« Ko so se vrata odprla je nadaljeval: »To so Gospodova vrata, vstopimo skoznje in si pridobimo usmiljenje in odpuščanje«, in vstopil.

Homilija

Spoštovani sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre!

Z današnjo, 4. adventno nedeljo, smo prispeli »na prag »božičnega praznika, ki bo zaradi svetega leta usmiljenja imel še posebno sporočilo: Božič, kot izraz Božjega usmiljenja. Usmiljenje je drugo ime za ljubezen in božič je razodevanje te ljubezni. Božič pa je tudi vabilo, da odgovorimo na ljubezen v svetu v katerem živimo. Z drugo besedo, da to, kar smo prejeli, delimo naprej in si sicer do vseh, ki jih Bog ljubi.

Dve osebi nam Božja beseda še posebej izpostavi v naši pripravi na božič: dve, ki sta direktno vsaka na svoj način, pripravljala pot Gospodu: Janez Krstnik, o katerem smo brali v evangeliju zadnji dve nedelji in mu je bila zaupana naloga, da je uvedel in razpoložil ljudi na Mesijev prihod in Marija, ki je sprejela Božje povabilo, da postane telesna mati. Tudi o Mariji smo razmišljali na praznik Brezmadežne in tudi današnji evangelij je posvečen prav njej.

Marija, takoj po spočetju Božjega Sina, se poda na pot k svoji sorodnici, ki je že 6 mesecev v pričakovanju otroka, bodočega Janeza Krstnika. Ob tem obisku se nas najbolj dotaknejo besede, ki jih je izrekla sorodnica Elizabeta:«Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!« Ta pozdrav Elizabete postane sestavni del najbolj priljubljene molitve »Zdrava Marija«

Elizabeta v Mariji prepozna Mater Božjega Sina, Marijo blagruje, kajti verjela in zaupala je Bogu. Marija je sprejela Božjo voljo in jo uresničila, to ji daje posebno mesto med vsemi ženami, pa tudi zato, ker je pokazala popolno vero, ki je postala vzor vsake prave vere.

V evangeliju po Mateju poznamo 8 blagrov, ki predstavljajo pot, ki nas vodi v Božje kraljestvo. Ta pot gre preko: ubogih/žalostnih/krotkih/lačnih in žejnih pravice/preko usmiljenih/čistih v srcu/tistih, ki delajo za mir/preko tistih, ki so preganjani zaradi pravičnosti in resnice/.. So pa še drugi blagri, ki jih najdemo na različnih mestih v svetih knjigah: med temi je gotovo blagor, ki je namenjen Mariji: Blagor ji, ki je verovala, da se bo spolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (Lk 1,45). Še bolj je zanimiv blagor, ki ga Vstali Gospod izreče potem, ko je Tomaž izpovedal vero:«Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!« (Jn 20,29).

Verovati je nekaj velikega, da te, ki verujejo,  Sveto pismo blagruje, tako kot  je bila Marija in mnogi drugi. Imeti vero pomeni, da nisi sam, imaš Boga, imaš Nekoga h kateremu se lahko vedno zatečeš, Nekoga, ki ti je bližje, ki te bolje pozna, kot ti samega sebe. Neskončno oddaljeni Bog nam je po veri blizu. Z njim se lahko pogovarjam, mu lahko zaupam svojo bolečino, pa tudi svoje veselje in upanje. Naša vera je torej zaupanje in predanost Bogu, je želja, da bi mu služil, da bi izpolnjeval njegovo voljo. Vsakdo, ki veruje sprejme Božjo besedo, s tem, ko jo sprejme pa ustvari pogoje, da ta lahko obrodi svoj sad.

Danes smo tukaj na Sveti gori odprli sveta vrata, ki naj ponazarjajo naša srca. Božični prazniki bodo šli mimo, če v našem srcu ni prostora, da bi sprejeli Njega, ki se želi naseliti v teh naših srcih, da jih ogreje, napolni z usmiljenjem in dobroto. Samo takrat, ko se v naša srca naseli Gospod, takrat imamo kaj podariti drugemu. Takrat mu lahko podelimo prijateljstvo, bližino, sočutje, z drugo besedo ljubezen. To je novost, ki jo prinaša Novorojeni Odrešenik, s tem, ko se je naselil med nami, da nas osvobaja iz ujetosti tega kar je zgolj človeško in nas vodi na pot, ki nas vodi k Očetu, ki čaka vsakega od nas.

V tem svetem letu usmiljenja zopet stopa v ospredje zakrament sprave,  kjer lahko začutimo ne samo, kako nas Bog čaka in  ljubeče sprejema ampak tudi, kako nam odpušča naše grehe in nam vrača dostojanstvo človeka, ki smo ga zapravili. S tem pa nam omogoča, da se nam povrne veselje do življenja in sposobnost, da zaživimo svoje življenje na novo, z novim optimizmom in pogumom. Ko pa človek doživi odpuščanje, je sposoben se podati na pot k drugemu. To kar nam je danes pokazala Marija, ki je potem, ko je bila deležna tako velikega daru, takoj podala na pot, da to podeli s svojo sorodnico Elizabeto. Zakrament sprave ni samo izpolnitev cerkvenega predpisa, ali pa stvar navade, da ga opravimo pred prazniki. Je nov začetek, ki je sad Božjega usmiljenja. Naj bo sveto leto usmiljenja priložnost za naš nov začetek.

Marija je podoba novega življenja. Je nova Eva, s tem, ko je rekla »da«« Bogu in njegovim načrtom. Recimo tudi mi naš »fiat« -»zgodi se«, odprimo naša srcu Božjemu usmiljenju, da bodo tudi naša srca postala odprta za delovanje Božjega Duha, ki daje vsemu svojo vrednost in dostojanstvo, pa tudi poslanstvo, to pa je v tem , da smo tudi mi nosilci usmiljenja in novega življenja. Amen.

Vir: Radio Vatikan.