Dragi sobratje duhovniki, drage sestre redovnice, dragi bratje in sestre!

Božja beseda nam je v sveti noči želela približati skrivnost rojstva Božjega Sina v Betlehemu. Dnevna sv. maša želi to skrivnost poglobiti.

Prerok Izaija nam to skrivnost predstavi kot veliko tolažbo in veselje za vse, kajti Bog se nam je razodel kot tisti, ki je blizu človeku, kot tisti, »ki se je naselil med nami« po otroku, »da nas potolaži in odreši« (prim. Iz 52,9). To je razodevanje iskrene ljubezni do nas, ki je prežeta z usmiljenjem in dobroto.

Rojstvo Božjega Sina je začetek Božjega kraljestva med nami. Takoj lahko opazimo, da to kraljestvo med nas prihaja na presenetljiv način: nič ne kaže na to, da je ta otrok kralj, saj je rojen v zelo skromnih okoliščinah in je položen v jasli.

Toda Božje kraljestvo začenja svojo pot ravno na tak način. Preobrazba človekovega stanja in spreminjanje sveta se začenja z rojstvom Božjega Sina, tam na robu velikega rimskega cesarstva, v majhnem kraju, ki pa na glavo obrne človeško logiko in nas uvaja v Božjo, kjer so v ospredju pravičnost, mir in ljubezen.

Pismo Hebrejcem nam poskuša približati veličino tega otroka: »je Božji Sin«, kajti Bog Oče se je odločil, da nam ne bo več govoril samo po svojih služabnikih prerokih, kot je to delal v zgodovini do tega rojstva, ampak nam je tokrat spregovoril po svojem Sinu.

Otrok v Betlehemu še ne govori z besedami, ampak s svojo navzočnostjo, ki razodeva Božjo ljubezen do nas in napoveduje odrešenjski načrt, ki se začenja uresničevati.

Uvod v Janezov evangelij, ki smo ga slišali, je sporočilno izjemno bogat in nam Novorojeno dete predstavi kot Besedo Boga, ki je od vedno pri Bogu in je popolna podoba Boga. V veroizpovedi to izrazimo z besedami:

V njem je življenje, kajti njegova Beseda je luč, ki nas vodi iz teme v polnost življenja. Če ne sprejmemo te Besede, ostanemo v temi, ne hodimo po poti, ki vodi v življenje.

Vse je odvisno od naše pripravljenosti sprejeti ta dar v veri in zaupanju zaživeti z njim novo, polnejše življenje. Kdor sprejme ta dar, postane Božji otrok.

Kdor ga sprejme in veruje vanj, je prerojen, kajti ne gre več samo za fizično življenje, ampak duhovno življenje, ko vstopim v sinovski odnos, kjer najdem svoje pravo dostojanstvo, kjer se počutim ljubljenega in sprejetega in lahko rastem kot otrok luči. To popolnoma spremeni moje življenje, ki postane prežeto z Božjo bližino, mi vliva upanje in me vodi v življenje in mi razodeva Boga, ki je ljubezen. Božji Sin nam razodeva Očeta z darujočo ljubeznijo, ki gre tako daleč, da daruje svoje življenje za odrešenje ljudi.

Na ta božični dan, polni veselja in hvaležnosti, obnovimo našo vero in željo, da želimo slediti Božjemu Sinu. Sprejmimo ga v naše življenje in pustimo, da nas vodi, saj je to pot, ki je prežeta z mirom, pravičnostjo in ljubeznijo.

Učlovečeno božjo Besedo sprejmimo s srcem. Res je okoli nas veliko znamenj teme in smrti, ki jih žal gledamo, poslušamo in nam mediji dan za dnem o njih poročajo.

Kdor sprejme Luč, on sam postaja luč, postaja znamenje zbližanja Boga in človeka, postaja znamenje učlovečenega Kristusa v zgodovini. Evangelist Janez nam danes podaja svoje premišljevanje o tej veliki skrivnosti, da je ta, ki se je rodil kot otrok, Bog od Boga. Od večnosti živi, v Devici Mariji si je privzel človečnost in prebiva med nami. Tega se danes veselimo tudi mi, saj se z vsakim od nas ne želi samo srečati, ampak se želi z vsakim od nas povezati, ker ve, da je to za nas vir sreče, miru in polnost življenja.

Božič je dejanje ljubezni, saj se Bog sklanja k nam, sklanja se k meni, tebi, k vsakemu človeku, ker nas ima neizmerno rad in nas želi osrečiti.

Želim, da bi vsak od nas doživel božič kot božje sklanjanje in da bi sprejeli ta dar, ki nam je ponujen. Potem bo naše življenje lepše in srečnejše. Ne bomo se več delili na ene in druge. Ne bomo več iskali, kdo bo koga izkoristil, da bo sam imel več od drugega, kajti kdor »postane otrok luči«, v ospredje postavlja resnico, ljubezen in mir, ki so vrednote, ki nas vodijo na pot, kjer začutimo, da smo bratje in sestre.

Amen.