Dragi sobratje duhovniki, redovniki in redovnice, dragi bratje in sestre. Danes vas vse pozdravljam kot romarje.

Obhajamo praznik Marijinega vnebovzetja, s katerim  kristjani izpovedujemo vero, da je Bog Marijo s telesom vzel v nebo. Njeno telo ni bilo  položeno v grob in ni bilo podvrženo trohnenju.

Božja beseda, ki smo jo danes poslušali, nam predstavi nek logičen zaključek Marijinega življenja, ki je bilo dan za dnem eno samo pripravljanje na prehod v novo, večno življenje. Gre za njeno vero in gre za njene odnose.

Zaustavimo se najprej pri odnosih, o tem nam govori preprosto srečanje s teto Elizabeto. Ne gre za neko površno srečanje, ampak gre za srečanje z vsem bitjem. Pomeni, da Marija v Elizabeti takoj prepozna Božje delovanje in se tega razveseli ter se za to zahvaljuje. To srečanje pomeni popolno sprejetje drugega, se vživeti v svet drugega, kajti samo tako mu lahko podariš bližino, ki je odgovor na to, kar drugi potrebuje. V Marijinem hvalospevu lahko spoznavamo Marijino vero, ki prežema vse njeno bitje in se na tak način tudi izraža. Njena vera je živo izražanje njenega doživljanja Božje bližine v vseh trenutkih njenega življenja. Marijina vera sloni na globokem spoštovanju  telesa. Zaveda se, da je telo temelj  srečevanja z bližnjim in Bogom. Da je temu tako, lahko vidimo, ko ob angelovem oznanjenju sprašuje angela, kako bo spočela, ko še ne živi z možem. Na svatbi v Kani galilejski jo skrbi žeja svatov. Pod križem je tam, da bi Sinu izrazila vso svojo telesno bližino.

Za Marijo lahko rečemo, da kar v duhu doživlja, izraža s svojimi čustvi. Njen čustven svet ni zaprt v njeni notranjosti. Ta doživetja, ki jih v srcu premišljuje in ohranja, potem deli z drugimi. Marijino vero najbolj začutimo v njenem hvalospevu. Tu Marija pokaže, da je ta vera živo doživljanje Božje bližine v vseh trenutkih njenega življenja. Vse sprejema kot odgovor na Božjo ljubezen, ki se je sklonila nanjo. Tega se veseli in o tem spregovori. Zahvaljuje se za sprejetost. To jo tolaži in napolnjuje z upanjem. Tukaj se nam takoj postavi vprašanje: Kaj je pravzaprav vera? Je samo del neke tradicije, ki vedno bolj bledi? Je sad nekaj razumskih in pobožnih izrazov, ki pa se ne dotaknejo mojega srca?

V času covida so se mnogi iz strahu zatekli k molitvi, da bi bili obvarovani te preizkušnje.

Sedaj, ko smo se te preizkušnje osvobodili, je vera poniknila, kot voda v pesku. Tako je tudi z vero pri mnogih ljudeh: je kot neka podtalnica, ki zemlje ne napoji, popotnika ne odžeja in ne pride na površje. Pri Mariji je drugače. Vera je celostno prežela njeno življenje. Zato nič ni zadržala zase. Vse je darovala. Marijino življenje je bilo sveto in v celoti Bogu posvečeno. Papež Frančišek vedno znova ponavlja, da je svetost odraz resničnega življenja. Mi vedno mislimo, da je nasprotje svetosti grešno življenje. Papež Frančišek pravi, da je pravo »nasprotje« svetosti tisto, ko se zadovoljimo s povprečnim življenjem, se predamo toku miselnosti in niti ne razmišljamo o smislu življenja, ampak postanemo eden izmed množice in ne razmišljamo s svojo glavo, ampak se odločamo po »vetru«. Mi pogosto mislimo, da je svetost nekaj drugega od življenja, ki ga živimo vsak dan. Gre za vsakdanje življenje, ki pa ga usmerja Sveti Duh, ki smo ga prejeli pri sv. krstu. On nam daje, da to naše življenje živimo v veselju in ljubezni. Na eno stvar zelo radi pozabljamo – da nas Bog k svetosti kliče skupaj z drugimi. Tukaj so pomembni naši medsebojni odnosi, naša odprtost za drugega in sposobnost, da znamo stopiti skupaj, še posebej, ko nas doletijo raznovrstne nesreče.

Me je vprašala pobožna ženica: »Zakaj Gospod dopušča te naravne nesreče, ki nas ena za drugo spremljajo to leto?«

Odgovoril sem: »Ne vem. Vem pa eno, da smo veliki individualisti, ki vidimo samo sebe, svoje koristi in udobnosti.«

Nesreča pokaže, kako hitro lahko izgubimo vse, kar smo leta ustvarjali. Ni večje nesreče, kot da v njej ostanem sam s svojo tragedijo in bolečino. Če pa ob nesreči odkrijem, da nisem sam, da so bratje in sestre z menoj, sem odkril nekaj, kar mi daje moč, in na novo gledam v jutri. Ne več samo egoistično, ampak občestveno, kar pomeni, da se na razvalinah rojeva nov svet, ki ga do sedaj nisem poznal. Zadnje čase pri nas potekajo velike razprave o tem, kako pomagati človeku, ki ga doletijo neozdravljive bolezni in preizkušnje, ko ne vidi več poti naprej. Ali je rešitev, da temu življenju sam ali s pomočjo drugih naredi konec na način evtanazije?

Cerkev je v zgodovini in tudi danes ponavljala nauk o človekovem dostojanstvu in o tem, da je vsako življenje sveto in nedotakljivo. Zakaj? Ker nam je darovano, sicer po starših, ampak od Boga. Že v 13. stoletju je sv. Frančišek Asiški razmišljal o vesoljnem bratstvu in celo rastline in živali (rastline, sonce, luno, veter …) imenoval brate in sestre; v svoji Sončni pesmi vabi vso stvarstvo, da se mu pridruži in z njim slavi Stvarnika vsega.

Na prvi strani Svetega pisma beremo, da je človek ustvarjeno bitje, ki ni samo sad naravnega biološkega razvoja, ampak je ustvarjen po Božji podobi (prim. 1 Mz 1–3), kar vključuje tudi svetost in nedotakljivost vsakega človeškega življenja.

Dragi romarji, zbrani tukaj pri Gorski Materi Božji, sporočilo Marijinega vnebovzetja je zelo preprosto in vsakdanje, ker odgovarja na globoko in temeljno hrepenenje vsakega človeka. Vsak od nas v sebi nosi željo, da se to naše življenje ne bi končalo v grobu ali spominu ljudi, za katerega pa vemo, kako je kratek, ampak, da bi se to naše življenje rodilo za novo, večno življenje. Ravno to nam zagotavlja današnji praznik, ki nas ne odvrača od tega življenja, ki ga živimo, ampak nam daje možnost, da to naše življenje že tukaj postaja večno.

Naj nam današnje praznovanje Marijinega vnebovzetja pomaga, da začutimo, da nam je to življenje bilo podarjeno, da smo sad ljubezni. Pri sv. krstu nas je Bog prerodil v Božje otroke in nam podaril življenje, ki je večno. Za ta dar se danes zahvaljujemo in se veselimo, da so naša imena zapisana v nebesih.

Amen.