V ponedeljek, 3. decembra, je v galeriji Družina v Ljubljani papeževo knjigo Moč poklicanosti: Posvečeno življenje danes v pogovoru z Manico Ferenc predstavil ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore.
Knjiga je nastala kot dialog, intervju med papežem Frančiškom in Fernandom Pradom. Fernando Prado Ayuso je redovnik klaretinec, duhovnik in profesor teologije na papeški univerzi v Salamanci ter direktor klaretinske založbe v Španiji. Pogovor je v letošnjem avgustovskem popoldnevu trajal kar štiri ure, zato še posebej preseneča svežina papeževih misli, se je pošalil nadškof. Knjigo je v slovenščino prevedla s. Damjana Pintarič.
Kdor nima rad Boga in ljudi ter vse ve, ni poklican k posvečenemu življenju
Nadškof Zore je ob predstavitvi poudaril papeževo misel in tudi svojo izkušnjo, da kljub maloštevilnim klicem k duhovniškemu in redovniškemu poklicu ni dobro sprejeti vsakega, ki potrka na vrata. Kdor nima rad Boga in ljudi ter vse ve, ni poklican k posvečenemu življenju. Življenje v skupnosti pač zahteva svoj red, dnevni red, tega imamo tudi v družinah, to ni pokorščina, je poudaril nadškof. To je nujno za življenje v skupnosti in za zdrave medsebojne odnose. Prava pokorščina je, ko je kandidat sprejet v redovno skupnost in se preda z vsem svojim srcem, ne polovičarsko. Če živi dvojno življenje, nikomur ničesar ne sporoča, se ne podari, ne prevzema odgovornosti in ne prinaša vsebine.
Včasih se ob pogovoru s kandidatom uvidi, da ta nima pravega videnja v življenje v redovniški skupnosti, saj se ne zaveda, da je to trdo garanje iz dneva v dan, ki pa prinaša srečo in zadovoljstvo. Vsak ni zrel za takšno življenje in ne more biti sprejet. Če bi namreč sprejeli vsakega, ki želi bivati v samostanu, bi to lahko kmalu ogrozilo skupnost.
Dialog s svetom in odprtost
Papež Frančišek je nadškofa nagovoril tudi z vztrajnim pritrjevanjem, da morajo biti mladi, ki želijo v duhovniški ali redovniški poklic, skupaj s svojimi vrstniki, ne zaprti v ustanovi in omejeni s strogimi pravili. Vsekakor sveti oče ne zagovarja skrajnosti, da bi morali vse staro zavreči ali da bi se morali vsega novega izogibati, saj to poraja strah. Strah pa hromi. Treba je vzpostaviti dialog s svetom in ostati odprt.
Obrtniška vzgoja, ne policijski nadzor
Papež poudarja spremljanje, potovanje z nekom, svobodo, obrtniško vzgojo, ne policijskega nadzora. Tako ponotranji dediščino ustanove. Svoboda pa je, ko se kristjan, ne nujno posvečen, nadškof Zore je namreč dejal, da je vsak poklic posvečeno življenje, osvobodi želje po priznanju, časti, po tem, da je viden. Ko je osvobojen, je osebnostno zrel in tako tudi pokorščina ni več težka, sposoben je pravih odločitev.
Služenje, ne hlapčevanje, ne klerikalizem
Tudi papež govori o služenju, ne hlapčevanju. Če služenja ni, hitro nastopi klerikalizem, ki postavlja posvečenega, laika ali drugega vernika nad druge, češ da je bolj učen in boljši človek, ker je vernik. Papež želi, da so posvečeni v stiku z ljudmi, vendar naj ne izgubljajo sebe.
Papež Frančišek je med drugim spregovoril tudi o spominjanju redovnih ustanoviteljev, ki pa jih ne smemo gledati le kot muzejski eksponat, saj do njega nimamo odnosa, temveč življenjsko. Tako papež ponazarja nujnost dialoga med preteklostjo in prihodnostjo, med starejšimi in mlajšimi, med posvečenimi in Cerkvijo, ki je včasih problematičen, če posvečeni sebe postavljajo kot nekaj posebnega.
Je zdaj teže živeti posvečeno življenje kot kdaj koli prej?
Ali je zdaj teže živeti posvečeno življenje kot v preteklosti, je težko odgovoriti, saj izkušnje iz preteklosti nimamo. Živimo zdaj. Vendar papež meni, da je bilo včasih vse določeno, uokvirjeno, zdaj pa mora vsak sam iskati božjo voljo v skupnosti, zato je teže. »Izzivi so veliki, moči pa borne.«
Knjiga v obliki intervjuja je papežev odgovor na krizo in z njo povezanimi vprašanji posvečenega življenja, ki jo Cerkev doživlja. Vprašanja, kot sta: kaj bo s posvečenim življenjem v prihodnje, bo dobilo nove oblike in sploh še obstalo, so klic k razmisleku, odražajo dvom, negotovost in iskanje ter nakazujejo čedalje vidnejše premike na tem področju. Papež Frančišek vabi k premisleku starih oblik posvečenega življenja, stvarni oceni sedanjega stanja, predvsem pa k obnovitvi vizije Cerkve.
