»Veseli se  vsa zemlja, ožarjena s takim sijajem in razsvetljena od bleska večnega Kralja naj začuti, da je tema z vesoljnega sveta pregnana… In to svetišče naj odmeva od veselega vzklikanja množic «

(Exultet – hvalnica velikonočni sveči)

Pesem, veselje in luč velike noči danes mogočno donijo tudi v naši stolni cerkvi. Vse to na svoj način izpoveduje, kar človek s svojim razumom in jezikom ne more ne prav razumeti, ne izraziti  – da je življenje močnejše od smrti, da je luč bolj svetla in bolj vztrajna kot tema. Zato je to nočno velikonočno bogoslužje tako polno pesmi, besed Svetega pisma in simbolov – da bi na nek način vendarle zajeli in doumeli prelomnost tega trenutka, ki so mu Grki rekli kairos – trenutka, ki ustavlja ta zgodovinski čas, kronos, ki mineva. Ta trenutek se razširi in zaobjame tako začetek človeške zgodovine kot tudi njeno izpolnitev, njen konec in dovršitev, ko bomo vsi spet eno v novem stvarstvu, v Bogu.

»Kristus včeraj in danes, začetek in koncev, ALFA IN OMEGA.«

S temi besedami smo na začetku bogoslužja blagoslovili velikonočno svečo. Prižgano z novim ognjem smo jo ponesli v to svetišče in ob njej prižgali krstno svečo – krstni ogenj novega življenja, ki je bil v vsakem od nas že prižgan v trenutku našega krsta. Ta krstni ogenj, ki se nad nami razplamteva v tej noči, je tista resnična luč novega življenja, ki jo je prižgal Odrešenik, ko je po križu in vstajenju vstopil v človeško življenje in nam izkazal ljubezen do konca.

To Luč novega življenja slavimo v tej sveti noči. Ta Luč ne ugasne, ker Bog ostaja zvest svoji obljubi. Četudi mi na to Luč tako hitro pozabimo in jo velikokrat prekrijemo s svojo prezaposlenostjo in z ignoranco, s svojimi dvomi in predsodki. Tako hitro nam skrb in strah za samega sebe zapreta oči in srce za to Luč.

S strahom smo se srečali tudi na koncu današnjega evangelija. Žene, ki so prišle mazilit Jezusovo truplo, so se ob srečanju z angelom v praznem grobu tako prestrašile, da so vse iz sebe zbežale iz groba in niso nikomur nič povedale. Zelo nenavaden zaključek evangeljskega oznanila o Jezusovem vstajenju. A evangelist Marko, ki je prvi zapisal poročilo o Jezusovem življenju, smrti in vstajenju, je očitno ta nenavaden zaključek zavestno ohranil, saj s tem prida k verodostojnosti svojega sporočila. Razkrije pa tudi še kaj globljega o vstajenju.

Po eni strani je sicer razumljivo, da so se žene ob prikazni angela prestrašile in da jim je zaprlo glas. Po drugi strani pa je nenavadno, da so molčale, saj jim je prej mladenič v belem jasno naročil, naj povedo Petru in učencem, naj gredo v Galilejo, da bo šel Vstali pred njimi tja in da ga bodo tam srečali.

S tem nam Marko želi povedati dvoje: Da se lahko z Vstalim sreča samo tisti učenec, ki ga sam išče in zaupa njegovi besedi ter da vera v vstajenje ni utemeljena na naravnih dokazih, zato tudi besede drugih ne prepričajo, ampak se je potrebno z Vstalim srečati na oseben način. Zato pa je potrebno stopiti na pot.

Jezus je svoje učence tri leta pripravljal na to, kar se bo zgodilo v Jeruzalemu – da ga bodo veliki duhovniki in pismouki izdali Pilatu, da ga bodo vsi zapustil in ga obsodili na sramotno smrt. Še več, pripravljal jih je na to, da bodo morali tudi sami, če hočejo hoditi za njim, vzeti svoj križ, svoje življenje in hoditi ter mu zaupati. A očitno so imeli pri tem vedno tudi svoje račune. Morda so mislili, da križ pomeni izpolnjevanje postave in da bodo že s tem, ko hodijo z njim, sedeli v kraljestvu na njegovi desnici in levici. Očitno so preslišali, da jim je rekel, da bo vsak, ki hoče svoje življenje rešiti, tega izgubil. Vsak, ki misli, da bo življenje s svojimi močmi ohranil v svojih rokah, mu bo prej ali slej spolzelo iz rok. Roke pa bodo ostale prazne, če jih ne bo prej odprl in jih uporabil za strežbo potrebnim, za umivanje nog, za dela ljubezni.

Ko so nekoč hodili z gore, kjer jim je za trenutek dal slišati glas svojega Očeta in so lahko uzrli njegovo nebeško podobo, so se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih (Mr 9,10). Verjetno so računali, da ne bodo umrli, če so postali učenci Božjega Sina. Da bodo kar tako čudežno prestavljeni v njegove nebeške šotore…

»Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« (Jn 12,24). Morali so bodo še učiti izpuščati iz rok svojo moč in svoje načrte ter se učiti deliti in sprejemati.

Velika noč se začne z umazanimi nogami, smo videli na veliki četrtek, ko je Jezus svojim učencem umival noge in se je Peter branil, da bi mu Gospod umil noge. Govoril je, da tega ni vreden, a je v resnici mislil, kot se tudi nam pogosto dogaja, da tega ne potrebuje, ker je boljši od ostalih.

Velikonočnega oznanila se ne da sprejeti le z razumom. Vera v vstajenje je dar, ki se nam ne vsiljuje, ampak ga lahko le sprejmemo – v svobodi in ljubezni. Vsak, kdor želi srečati Vstalega, ga mora začeti iskati v svoji Galileji – to je tam, kjer živi svoj vsakdan, tam, kjer se bojuje, tam, kjer je tak, kot v resnici je. Tam, kjer živi, tako svojo vero kot nevero. Vsak se mora srečati s svojim križem in s svojo bedo. Pa ne zato, da bi bil spet ranjen in ponižan, ampak da bi Kristusovi ljubezni dovolil, da se mu približa, da ga ljubi, da ga sprejme. Ne samo v tem, kar je dobro in uspešno, ampak tudi v tem, kar mu ne gre, kar ga rani in ubija.

Brez resnične izkušnje Božjega usmiljenja in odpuščanja ne vem, kaj velikonočna vera v resnici je. Šele ko bom lahko skupaj s Petrom predal svoje roke in noge Gospodu, da jih umije, se bo zgodila velikonočna izkušnja: Nisem več sam, tudi v grobu in umiranju ne.

Zato, dragi bratje in sestre, ne iščimo Vstalega v grobu oziroma ob uri, ko se grob približuje. Ne iščimo ga na nebu med angeli, ker je že davno sestopil od tam na zemljo in na križ. Poiščimo ga v svojem domu, med svojimi, v svojih srečanjih in odločitvah. Vstal je in pred nami pojde v Galilejo. In je že tam. In je tukaj, kjer smo mi. Amen.