Poslušali smo božični evangelij, ki ga evangelist Luka začenja z natančnostjo zgodovinarja, ko pravi: »Tiste dni je izšlo povelje cesarja Avgusta naj se popiše ves svet… In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rojstni kraj. Šla sta tudi Jožef in Marija v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem in tam se je dopolnil čas poroda« (prim. Lk 2, 1-7). Evangelist Luka Jezusovo rojstvo postavi v določen prostor in čas. Za zgodovinarja dovolj. Kdaj je živel rimski cesar Avgust, vemo. Kdaj so v Palestini izvajali odlok o ljudskem štetju, vemo. Ta zgodovinski vidik je pomemben tudi pozneje, ko je Jezus začel izvrševati svoje odrešenjsko poslanstvo, ko je okrog sebe zbiral učence, med njimi izbral dvanajst apostolov in jih po veliki noči ter po prihodu Sv. Duha na Binkošti razposlal po svetu z naročilom, da oznanjajo evangelij vsem narodom. Naj se ničesar ne bojijo, saj bo vedno z njimi in bo dajal moč in rast njihovemu oznanilu (prim. Mt 28, 19-20). Tako se je krščanstvo hitro razširilo po svetu, tudi v naše kraje, ko imamo že v 4. stoletju v našem mestu, v takratni rimski Celei, cvetoče krščansko občestvo, z imenitnim pričevalcem, škofom in mučencem sv. Maksimilijanom Celjskim, ki je sozavetnik naše škofije. V našem času, pred enajstimi leti, je na tem mogočnem deblu Kristusove Cerkve vzbrstela nova mladika, ko je bila pred 11 leti ustanovljena naša škofija, ki, hvala Bogu, uspešno uresničuje svoje duhovno poslanstvo.
1. Zgodovinski vidik božičnega praznovanja je pomemben, še važnejše pa je angelsko sporočili pastirjem, da novorojeno Dete ni navaden človeški otrok, ampak Božji Sin in naš Odrešenik (prim. Lk 2.12); on, ki so ga napovedovali očaki in preroki stare zaveze, še posebej prerok Danijel in prerok Izaija, on, o katerem je sam Božji angel napovedal Jožefu in Mariji, da bo Sin Najvišjega in njegovemu kraljestvu ne bo konca (prim. Lk 1,32-33). In v to Jezusovo, v to Božje kraljestvo smo po Božji dobroti in po zaslugi naših vernih staršev, starih staršev, botrov in vernega občestva vstopili tudi mi, ko smo pri krstu postali učenci Jezusa Kristusa in po njem ljubljeni otroci nebeškega Očeta. To je skupaj z življenjem največji dar, ki so nam ga posredovali naši verni starši in smo jim za to vedno hvaležni. Zdaj pa je naša naloga, da ta dar Božjega življenja, ki je v nas, ne samo ohranjamo, utrjujemo in bogatimo, ampak ga tudi posredujemo rodu, ki prihaja za nami. To je v vseh časih in tudi v našem času velika naloga staršev, očetov in mater, dedkov in babic, pa tudi župnije, ki naj bo velika opora in pomoč vsaki družini pri tej pomembni nalogi. Prav zato je papež Frančišek v Rimu sklical kar dva posveta, dve sinodi škofov in drugih strokovnjakov za družinska in zakonska vprašanja, da so se posvetovali, kako bi sodobni družini pomagali, da bo tudi danes in jutri uresničevala svoje imenitno poslanstvo, ki bo zakoncem, očetom in materam, možem in ženam omogočila, da bodo v zakonu in družini dosegali polnost, smisel in življenjsko srečo in bodo ustvarjali ugodne pogoje za rast in vzgojo otrok in mladih na poti življenja.
2. Če kdaj, smo prav danes potrebni luči, ki prihaja iz Betlehema, potrebni smo novega razodetja Božje dobrote in ljubezni, ko vidimo kaj se dogaja v današnjem svetu, kjer je toliko zla, nasprotovanja, hudobije, krivic in nasilja. Tisoči in tisoči ubogih ljudi, ki bežijo pred grozotami vojnih spopadov, tisoči brezpravnih beguncev, otrok, mladih in starejših tava po svetu, da bi si rešili golo življenje in našli pogoje za človeka vredno življenje. In v ta zmedeni, z grozečimi in temnimi silami preplavljeni svet, nocoj, danes, na božični praznik, posije nova luč, novo upanje, resnična pomoč, tolažba in rešitev. To je Jezus Kristus, novorojeni Odrešenik, to je njegovo sporočilo, njegov evangelij, njegova nova zapoved, njegovo vabilo: »Pridite k meni, vi, ki ste utrujeni in obteženi in jaz vas bom poživil… učite se od mene… ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil… lačen sem bil in ste mi dali jesti, popotnik, begunec sem bil in ste me sprejeli, bolan sem bil in ste me obiskali, žalosten sem bil in ste me potolažili…« (prim. Mt 25,34-46. Jn 13,34). Ne, to niso prazne besede, to je vsebina naše vere, ki je in mora biti obogatena z deli, drugače je mrtva…
3. Zato se nocoj, ko pri jaslicah na novo doživljamo milino, dobrotljivost in ljudomilost Boga, našega Odrešenika , zahvalimo vsem dobrim ljudem, ki ste s svojimi dobrimi deli nosilci luči iz Betlehema. Posebej se zahvalimo vernim staršem in starim staršem, in vsem vzgojiteljem, ki s svojim zgledom in zvestobo Jezusu Kristusu ustvarjajo verno okolje in so posredniki vere in vrednot krščanskega življenja; zahvala sodelavkam in sodelavcem župnijskih in Škofijske Karitas in vsem dobrodelnim ustanovam. ki imate čuteče srce in odprte roke ter znate biti blizu vsem pomoči potrebnim in preizkušanim bratom in sestram.
Vsi vstopimo v božično skrivnost, in odprimo naša srca Jezusu Kristusu, novorojenemu Odrešeniku, ki nas vabi k spreobrnjenju in k novemu začetku.
Naj Jezusovo rojstvo prenavlja in bogati naše življenje, da bomo zvesteje stopili na pota miru, dobrote, odpuščanja in medsebojnega razumevanja, da bomo vstopili v mir in radost božične noči.
Želimo, naj mir in radost božične noči bogati in osrečuje vse sobrate duhovnike, redovnike, redovnice, diakone, bogoslovce, člane ŽPS, in vse druge sodelavke in sodelavce za božje kraljestvo v naši škofiji, še posebej bolne, ostarele in osamljene. Božični mir in veselje nas povezuje tudi z brati in sestrami Evangeličanske Cerkve v Sloveniji ter z brati in sestrami Srbske pravoslavne Cerkve, ki božično skrivnost obhajajo po julijanskem koledarju. Naj božični mir in odrešujoče sporočilo božičnega praznika bogati in navdihuje vse verske, kulturne, znanstvene, šolske, zdravstvene, upravne, družbene in gospodarske ustanove našega mesta in naše škofije za varno in urejeno sedanjost ter svetlo prihodnost.
Vsi na široko odprimo vrata našega srca Jezusu Kristusu novorojenemu Odrešeniku, da nam bo v vsej polnosti veljal svetonočni pozdrav: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji« (Lk 2,14). Amen.
msgr. dr. Stanislav Lipovšek, celjski škof
