Cerkev v Sloveniji in še posebej Cerkev v mariborski metropoliji se v mesecu septembru srečuje in doživlja Slomškovo bližino, saj se 3. septembra spominjamo prenosa škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor. 19. septembra se hvaležno spominjamo Slomškove beatifikacije, ki je bila leta 1999 v Mariboru, 24. septembra, čez dva dneva, pa obhajamo slovesni praznik bl. škofa Slomška, ob letos že 151. obletnici njegove blažene smrti.
Danes, na Slomškovo nedeljo, pri tem slovesnem bogoslužju tukaj v Novi cerkvi se vse to skrivnostno dogajanje povezuje v veličastno hvalnico Gospodu za tega čudovitega moža Božje previdnosti, za našega domačega svetnika, vzornika in priprošnjika, za imenitnega vzgojitelja, pastirja, učitelja krščanskega življenja, za ekumenskega delavca in pastirja prihodnosti, za narodnega buditelja in duhovnega očeta našega naroda.
Hvala vam, dragi Slomškovi romarji, da ste prišli. Hvala vam sobratje v škofovski, duhovniški, diakonski in redovniški službi, hvala vam sestre redovnice, bogoslovci, ministranti in vsi dragi romarji od blizu in daleč, iz domovine in zamejstva. Bl. škof Anton Martin Slomšek vas sprejema in blagoslavlja, kot je sprejemal in blagoslavljal vernike, ko je bil v letih od 1827 do 1829 kaplan v tej župniji.
1. Obhajanje Slomškove nedelje in pobude Slomškovega dogajanja v mesecu septembru, ki letos potekajo pod geslom Ohranite vero in po njej živite, želijo pomagati, da v naših srcih, po naših domovih in družinah, po naših župnijah ter po cerkvenih in družbenih ustanovah močneje zaživi svetniška podoba bl. škofa Slomška. Pobude želijo tudi omogočiti, da Slomškovo versko, duhovno, pastoralno, kulturno in narodno izročilo v še večji meri bogati in prežarja duhovno pot Cerkve v naši domovini, ki se, podobno kot Cerkev v Evropi in po širnem svetu, sooča z mnogimi izzivi med »že in še ne« Božje odrešitvene zgodovine (prim. Rim 8,18-25). Ta »že« namreč pomeni, da je Božje kraljestvo že tu, to je naše veselje; ni pa še v polnosti uresničeno, to pa je naša naloga, drage sestre in bratje v Kristusu. Cerkev v naši domovini in po širnem svetu se v zadnjih letih sooča z vse močnejšimi duhovnimi tokovi in gibanji, ki hromijo njeno rast in njen duhovni polet, življenjsko bližino in njeno odrešenjsko poslanstvo. Omenjeni tokovi načrtno ustvarjajo pogoje in oblikujejo javno mnenje, ki zavrača Jezusa Kristusa in njegov evangelij ter na različne načine podpira življenje, kakor da Boga ni. S temi veri in krščanskim vrednotam nasprotnimi pojavi smo se pogumno soočili na škofovski sinodi o novi evangelizaciji in posredovanju vere, ki je bila lani oktobra v Rimu. V luči in moči Svetega Duha smo pod vodstvom takratnega sedaj že zaslužnega papeža Benedikta XVI. ne le ugotavljali dejansko stanje, ampak tudi poskušali iskati pota in načine, ki vodijo iz tega zapletenega položaja. Sadove tega dela nam bo, upamo nedolgo po teh dneh, prinesla posinodalna apostolska spodbudi o novi evangelizaciji, ki jo že težko pričakujemo.
Sinodalno dogajanje in množica tozadevnih cerkvenih navodil nas obvezuje, da storimo vse, kar je mogoče, da sami vstopimo v skrivnost in poživimo naše krščansko življenje ter da ljudem našega časa na široko odpiramo vrata, ki vodijo k Jezusu Kristusu. Vsem, še posebej tistim, ki so se od vere in Cerkve oddaljili, pa moramo pomagati k srečanju z Jezusom Kristusom in z vrednotami, ki po besedi bl. papeža Janeza Pavla II. ne le uresničujejo, ampak neizmerno presegajo najgloblja hrepenenja človeškega srca.
2. Veste, da smo slovenski škofje januarja lani bl. škofa Antona Martina Slomška razglasili za zavetnika nove evangelizacije. Mogoče se komu to zdi nenavadno, saj je bl. škof Slomšek živel v času, ko niso poznali ne izraza evangelizacija in še manj izraza nova evangelizacija. Pa vendar je Slomšek kot dober pastir že v svojem času tenkočutno zaznal zametke mišljenja in načina življenja, ki jih je širila tedanja porajajoča se brezbožna in liberalistična miselnost. Slomšek je že takrat uvidel, kar danes na vsakem koraku oznanja papež Frančišek, da mora Cerkev svoje odrešenjsko poslanstvo širiti tudi onkraj izhojenih poti običajnega oznanjevanja, bogoslužja in dobrodelnosti. Ko je Slomšek spodbujal vzgojno delo, je povedal, da evangelij nagovarja celega človeka ne samo njegovo duhovno počelo in razsežnost. Ko je spodbujal in pospeševal šolstvo vse od nedeljske šole do Visoke bogoslovne šole v Mariboru, ki je bila predhodnica mariborske univerze, je oznanjal, da evangelij in vera nista v nasprotju z razumom in znanostjo, ampak se dopolnjujeta in vodita k istemu cilju čeprav po različnih poteh. Bl. škof Slomšek je v svojem času spodbujal socialno pravičnost in podpiral dobrodelnost, kar pomeni, da evangelij ščiti male, uboge, trpeče in žalostne ter podpira prizadevanja za boljšo družbo in zveličavno omiko. Vse to so usmeritve, ki jih je mnogo pozneje uzakonil 2. vatikanski koncil in jih pospešujejo tudi temeljna načela nove evangelizacije.
Bl. papež Janez Pavel II. je že pred dobrimi tridesetimi leti izrekel znamenite besede, da je nova evangelizacija nova po metodi, po izrazu in še posebej po gorečnosti. Malo smo že nakazali, kaj bi pri Slomšku lahko bilo primerljivo po metodi; nakažimo še tisto, kar je primerljivo po izrazu, se pravi, glede govorice, sporočanja, komunikacije. Slomšek se je zavedalvelike moči jezika, zgodbe, pesmi. Temu priča posebni katehetski pristop pri Blažetu in Nežici, pa tudi lepe zgodbe, basni in še zlasti duhovne in narodne pesmi, ki so pri Slomšku v službi evangelizacije. Naj omenimo le oratorij v čast bl. škofu Antonu Martinu Slomšku, ki sloni na štirih Slomškovih pesmih: Preljubo veselje, oj, kjer si doma, Hola, hola fantje vstajajte, Glejte že sonce zahaja in V nebesih sem doma. Če pesem Preljubo veselje odpira vprašanje smisla življenja in pesem Hola, hola fantje vprašanje ekologije – našega odnosa do stvarstva, do ptičic, ki lepo pojejo in rožic, ki cvetijo – pesmi Glejte že sonce zahaja in V nebesih sem doma načenjata vprašanja o sedanjem in prihodnjem življenju, ki spada k temeljnim resnicam naše vere. Slomšek ravno s pesmijo pokaže, kako se lahko evangeljske in moralne vrednote prenašajo v vsakdanje življenje. Tu je resnično učitelj nove evangelizacije.
3. Res je, da nova metoda in nova govorica nič ne pomagata, če ni nove gorečnosti. Tega se je bl. škof Slomšek dobro zavedal, ko je rad ponavljal: »Če hočeš druge vneti, moraš sam goreti«. Tega bi se morali bolj zavedati tudi mi, slovenski kristjani, ki smo se na Plenarnem zboru Cerkve na Slovenskem ali na t.i. Slovenski sinodi odločili, da bomo v službi življenja (prim. 5 Mz 30,19) in da bomo po poteh pastoralne prenove »z novo apostolsko gorečnostjo vabili in spremljali brate in sestre k osebni veri, k osebnemu srečanju z Jezusom Kristusom, da bi se lahko drug drugemu darovali v ljubezni«, kot pravi naš pastoralni dokument Pridite in poglejte. Slomšek je deloval v času, ko je bila krščanska vera še glavna duhovna sila, ko sta se tako kultura in država imeli za krščanski, a je kljub temu čutil potrebo, da evangelij oznanja z novo metodo in novo gorečnostjo.
Koliko bolj bi to morali čutiti mi, ki živimo v okolju, kjer je krščanski način mišljenja pravzaprav manjšinski in vse javne ustanove v glavnem določajo brezverski ali protiverski tokovi. Nova apostolska gorečnost seveda ne pomeni nekega novega fanatizma in nestrpnosti, ampak je vabilo, da se najprej vsak od nas ozre sam vase in se vpraša o svoji osebno veri, o osebnem odnosu do Jezusa Kristusa in njegovega evangelija. Z drugo besedo: vprašati se moramo, »Kje je goreči grm« (prim. 2 Mz 3,2), kje je gora Tabor (prim. Lk 9,28) mojega in Tvojega življenja, dragi brat, draga sestra v Kristusu ... Kje je kraj mojega in Tvojega osebnega srečanja s Kristusom, ki me prevzame, nagovori, mi daje pogum in zalet, da nisem gledalec tudi ne naveličan kritik ampak sodelavec, nosilec dela odrešenja in resnične duhovne prenove Cerkve v naši domovini. Kje smo v teh težkih časih, ki so nad nami še vedno temni oblaki zablode, v katero smo zašli, ko smo molili zlato tele (prim. 2 Mz 32,1-35) in delali, kar je hudo v Gospodovih očeh (prim. Sod 2,11)?
V Svetem pismu, v drugi Mojzesovi knjigi beremo, kako se je na greh malikovanja zlatega teleta odzval starozavezni voditelj Mojzes. In danes, tu na Slomškovem slavju, se moramo vprašati, kaj bi rekel, kakor bi ravnal naš novozavezni voditelj in učitelj, naš slovenski Mojzes, bl. škof Anton Martin Slomšek? Podobno kot Mojzes v Stari zavezi bi tudi bl. škof Slomšek ostro nastopil in zahteval, da popravimo, kar je mogoče popraviti. To si prizadevamo. Strokovne službe so na delu. Podobno kot starozavezni Mojzes bi tudi bl. škof Slomšek takoj nastopil službo posrednika, zagovornika pri Bogu. On prosi za nas, da bi se to žalostno dogajanje ob finančnem polomu in odhodu dveh nadškofov spremenilo v »milostni trenutek«, v obžalovanje in kesanje nad storjenimi grehi in spreobrnjenje k večji zvestobi Jezusu Kristusu in njegovemu evangeliju v vsem, tudi v odnosu do materialnih dobrin. Zdi se, da so prvi sadovi že vidni. Mariborska nadškofija ima letos pet novih bogoslovcev - toliko jih že dolgo časa ni imela. Apostol Pavel pravi: »Ker se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost« (Rim 5,20). V tem lahko prepoznamo skrivnostna pota Božje previdnosti.
In na to pot nas na poseben način vodi Leto vere, ki ga obhajamo ter nas vabi, da vedno znova stopamo skozi vrata vere, skozi katera smo prvič stopili pri sv. krstu. Zdaj pa imamo nalogo, da dar svete vere, to Božje življenje, ohranjamo, utrjujemo, bogatimo in poglabljamo. Tako bo naša vera močna, živa, dejavna, vesela, privlačna in zveličavna. Na pastoralnem področju to pomeni, da duhovnega poslanstva Cerkve nikoli ne bomo gradili in opirali na materialne dobrine ampak na vero v Jezusa Kristusa, na njegovo delo odrešenja, na njegov evangelij.
Krovni dokument naše pastoralne prenove Pridite in poglejte to potrjuje na mnogotere načine posebej s pastoralnimi izzivi, ki vabijo k virom našega krščanskega življenja, k oblikovanju kulture poklicanosti, k oblikovanju živih krščanskih občestev v družini, v župniji, k sočutju in dobrodelnosti, k spravi, brez katere kot narod nimamo prihodnosti (prim. PIP 62-66).
Pot je strma in zahtevna, a pogum! Nismo sami. Gospod je z nami. On, ki nas v današnjem evangeliju vabi in nam zagotavlja: »Jaz sem trta, vi mladike. Ostanite v meni in jaz v vas, da boste obrodili obilo sadu« (prim. Jn 15, 5-8). In še nekdo je z nami. Bl. škof Anton Martin Slomšek, naš vzornik, naš varuh in priprošnjik, zavetnik nove evangelizacije, pastir prihodnosti. On je z nami. Tudi mi bodimo z njim! Amen.
msgr. dr. Stanislav Lipovšek
celjski škof in
apostolski administrator
mariborske nadškofije
