Dragi bratje in sestre!
Po velikem petku, ko smo Jezusa Kristusa v duhu pospremili v grob, in po veliki soboti, ko smo ga obiskovali v osamljenosti Božjega groba, smo danes z vstajenjsko procesijo pustili grob prazen. V odlomku Janezovega evangelija smo pravkar prisluhnili pravemu presenečenju tistega prvega in edinega vstajenjskega jutra: Marija Magdalena odkrije, da je grob prazen. Njenega Gospoda ni tam, kamor so ga položili, in bi moral biti. Ni ga v grobu, kamor vsak človek na koncu pride in kjer naj bi za vedno ostal. Kaj je Marija Magdalena doživljala, si lahko samo predstavljamo. Ona, ki ga je ljubila, ker jo je osvobodil zasužnjenosti zlu. In glejte, dragi bratje in sestre, ta odsotnost postane bolj vznemirjajoča kot smrt sama. Gotovost smrti, ki zgleda kot najbolj neizogibno dejstvo tega sveta, ki jo končno ima vsak človek pred seboj, je omajana. S to vznemirjenostjo v srcu Marija Magdalena pohiti k Petru in Janezu. V njej se slutnja nečesa zelo velikega in skrivnostnega meša z mislijo, da so ga ukradli. Instinktivno je nosila v sebi resnico, da ljubezen premaga smrt, ni pa je še dojela z vsem svojim bitjem; ne upa ji še verjeti. Učencema zakliče: »Gospoda so vzeli iz groba!« (Jn 20,2). Ni še mogla dojeti, da ga niso »vzeli«, ampak da je Oče za vedno odstranil kamen z groba, ker mu je Sin odgovoril v človeškem telesu s popolno podaritvijo iz ljubezni. Najprej Janez nato še Peter prihitita h grobu in ko Janez za Petrom vstopi, vidi in veruje (prim. Jn 20,8). Videl je razgrnjene rjuhe in naglavni mrliški prtič, ki je bil posebej zvit.
Morda so to malenkostne opazke, a dobremu opazovalcu, kot sta bila Peter in Janez, še posebej slednji, ki je gledal s srcem – ljubeznijo, takoj povedo več kot samo, da Jezusa ni več v grobu, ampak tudi, da ni bil ukraden. Kdor bi ukradel truplo, ga ne bi odvijal, kaj šele, da bi posebej zvijal mrliški prtiček. Janezu je to dovolj, da preide od gledanja znamenj do vere v vstajenje. Janez je prototip vernika, saj je veroval v Jezusovo vstajenje prej, predno ga je kot vstalega srečal. Janez, ki je Jezusa ljubil, je videl več, kot vidijo telesne oči.
Odlomek nam pomaga dojeti odnos med videti in verovati. Vidimo neko resničnost in verjamemo v to, kar je za njo. Če ima žena izkušnjo moževe ljubezni, ne vidi le kupa zlikanega perila, ampak zaradi njega verjame, da jo ima mož resnično rad. Tako je dojemal tudi apostol Janez in nato Peter in Magdalena in za njimi vsi, ki verujemo v Kristusovo vstajenje. Vera ni slepa. Je posebej z ljubeznijo razsvetljeno razumsko spoznanje, ki je sposobno razbirati znamenja, dojemati dejstva na drugačni ravni kot drugi, ki ne verujejo. Takšna vera ni lahkovernost, ampak je najgloblje dojemanje resničnosti, ki nas obdaja.
Dragi velikonočni verniki, to isto vero nosimo tudi mi v sebi, zanjo pričujemo v današnjem dnevu in smo poklicani zanjo pričevati z življenjem. Najpomembnejše resnice ne smemo intimistično zadrževati zase. Brez strahu in z veliko ponižnostjo bodimo pripravljeni pred svetom pričati, da usoda človeka ni zaprt ali zasut grob, torej smrt, ampak vstajenje. Tudi v letošnji slovenski vstajniški čas in prostor želimo sporočiti veselo vest vstajenja. Kakršno koli vstajništvo ostane v zaprtem grobu, v območju smrti, če iz lastnega jaza naredi svojega »boga«, začetek in konec vsega. V takšnem pojmovanju je za človeka smrt zares konec vsega. Če pa svoj prostor življenja ne spreminjamo v bojno polje zase, ampak v kraj uresničevanja skupnosti, potem smrt kot meja časa našega zemeljskega bivanja ni konec, ampak začetek novega načina življenja, ki je v Bogu.
Velikonočna skrivnost nam z veliko izrazno močjo sporoča, da nas Bog preprosto tako ljubi, saj nas je vendar ustvaril, da je postal človek prav zato, da bi po zemeljskih poteh poiskal vsakega svojega otroka, četudi se je kot Adam izgubil po stranpoteh sveta. To Božje iskanje nima mej. Glejte, dobesedno gre za vsakim človekom v izdajstvo, v zatajitev, prevzame greh in gre z njegovimi posledicami v smrt in grob. In tam počaka in še zadnjič omogoči vsakemu človeku, da se odloči zanj, saj je grob zadnja postaja vsakega, kjer se mora zaustaviti. In tam se Kristus gotovo sreča s svetnikom in grešnikom, s splavljenim otrokom in samomorilcem … in vsakemu ponudi izhod iz groba tam, kjer je Oče odstranil kamen.
S to vero v srcu se gleda v svet drugače, kot brez nje. In če ta pogled imamo, drage sestre in bratje, potem nismo duhovno slepi, potem nas smrtni strah ne slepi, ker verujemo, da Božja ljubezen premaga smrt. Takšna vera je Božji dar, ni naša zasluga. In s tem darom želimo služiti drugim. Ker je dar, lahko ostajamo ponižni in skromni, a hkrati se zavedamo, da moramo ta dar posredovati naprej, saj dar ostane dar samo, v kolikor je darovan. Poslani smo, da bližnjim pričujemo, kaj vidimo in doživljamo, ko kot verniki v vstajenje gledamo in doživljamo razmere v svetu, ko gledamo krivice in sreče. Ponižno povejmo, kaj zaznavamo z očmi vere za različnimi krizami, kaj za sovražnim govorom, kaj za pohvalami, kaj za Kočevskim rogom, Teharjami in Barbarinim rovom in kaj za »klicem dobrote«, za velikodušnostjo vseh, ki so darovali za najbolj prizadete v lanskih poplavah in drugih stiskah in potrebah … Za vsem prepoznavamo Kristusa, ki vse – žrtve in rablje, revne in bogate, tiste, ki sovražno govorijo in tiste, ki blagoslavljajo – ljubi do konca.
Vidimo, kar vidimo v Jezusovi smrti, ko je z isto smrtjo, s katero so ga ljudje ubili, sam odrešil te iste ljudi. To je pogled in proces sprave, ki se prične pri žrtvi in konča pri rablju. Vstajenjska vera je potrebna tudi zato, da verjamemo, da se bo enkrat lahko to zgodilo tudi v naši domovini. Lahko pa se pri meni, v mojem srcu prične že zdaj.
Slovenija takšen pogled vedno bolj potrebuje. Če ga imamo, varujmo ta Božji dar in ga uporabimo, kot nam je na začetku svoje petrinske službe položil na srce papež Frančišek: »Rad bi prosil vse tiste, ki so na odgovornih mestih na področju gospodarstva, politike in družbe, rad bi prosil vse ljudi dobre volje: bodimo »varuhi« stvarstva, Božjega načrta, ki je vpisan v naravo, bodimo varuhi drugega, okolja. Ne pustimo, da bi znamenja uničenja in smrti spremljala pot tega našega sveta! Da pa bi »varovali«, moramo znati najprej skrbeti zase. Pomislimo na to, da sovraštvo, zavist in napuh umažejo življenje! Varovati torej pomeni bdeti nad lastnimi čutenji, nad svojim srcem, kajti prav od tam izhajajo dobri ali slabi nameni, tisti, ki gradijo, in tisti, ki rušijo. Ne smemo se bati dobrote, pa tudi ne nežnosti!«[1] Amen.
msgr. dr. Marjan Turnšek
mariborski nadškof metropolit
