Dragi sodelavci v Gospodovem vinogradu mariborske nadškofije: sobrata v škofovski službi, generalni, pastoralni in sodni vikarji, kanoniki, (nad)dekani, duhovniki, diakoni, vodstvo bogoslovja z dragimi bogoslovci ter malosemeniščniki, drage redovnice in redovniki, dragi bratje in sestre, zastopniki celotne nadškofije!
Ob relikvijah blaženega škofa Antona Martina Slomška, ki so prepojene z Božjo močjo, smo kot škofijska družina zbrani pri obhajanju krizmene svete maše. Poleg posvetitve svetih olj ima to bogoslužje svoje vsebinsko središče v Kristusovem duhovništvu, v katerega so po krstu vključeni vsi Božji otroci, po zakramentu svetega reda pa v treh stopnjah posebej poklicani. Zato bomo danes, draga škofa, duhovniki, diakoni in na nek način tudi bogoslovci, spet obnovili duhovniške obljube. Naj bo to, v jubilejnem Slomškovem letu priprave na 150-letnico njegove smrti v duhu svetosti, po njegovi izrecni priprošnji, kateri nas v tem trenutku izročam, še posebej duhovno rodovitno. Besede našega blaženega škofa ob posvečenju, zapisane v »Mihi sancta et cara«, s katerimi se je pogosto vračal v svoje mašniško posvečenje, naj nam pomagajo v duhu vstopiti v tisto sveto uro posvečenja in to na mestu, kjer je večina to uro tudi doživljala: »Prejmite Svetega Duha, katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni, katerim jih zadržite, so jim zadržani« (Jn 20,22–23). Veste, kaj sem vam storil? (Jn 13,12). Komur so zaupali mnogo, od njega bodo terjali mnogo (Lk 12,48). Posnemovalci moji bodite, kakor sem jaz Kristusov posnemovalec (1 Kor 4,16). Posvečena so tvoja usta, govori svete reči! Posvečene so tvoje roke, opravljaj svete reči! Posvečene so tvoje oči, oziraj se na nebeške reči! Živim pa ne več jaz, ampak v meni živi Kristus (Gal 2,20). Veliko je dostojanstvo duhovnikov, a velika je tudi razvalina tistih, ki grešijo; veselimo se napredka, a bojmo se padca! (sv. Hieronim).«
V duhu se uležimo na tla, kot v tisti uri med molitvijo litanij, in v prahu pred Gospodom pustimo delovati v sebi njegovi besedi iz evangeljskega odlomka. Potem, ko je v puščavi zavrnil vse skušnjave, se je znašel v Nazaretu v sinagogi pred svojimi rojaki in jim oznanil, da se je »pismo spolnilo« (Lk 4,21), da ga je Oče poslal oznanit blagovest ubogim, naznanit ujetim oproščenje, slepim vrniti vid, zatirane izpustiti v prostost in oznaniti Božje usmiljenje (prim. Lk 4,18). Tik pred tem je v skušnjavah povsem zavrnil določena sredstva in načine »dokazovanja«, da je Božji Sin: bogastvo, oblast in svetno slavo. V sinagogi pa je očitno pokazal na sredstva, ki jih je izbral, da bi preko njih živel Božje sinovstvo: oznanjevanje besede živetega bratstva in to po edini možni poti, ki vodi iz Nazareta k Jordanu in od tam na Kalvarijo in na križ. »Beseda živetega bratstva« mi, dragi duhovniki in verniki laiki, letos posebej odzvanja v duši. Hvala vam za to živeto bratstvo v preteklem letu, hvala vam za zvestobo, ki ste jo zmogli, za dobrohotnost, tudi ko smo bili slabotni. Kljub temu, da smo v preteklosti in tudi v tem letu grešili, kljub temu, da smo okušali grenke posledice uporabe neprimernih sredstev za oznanjevanje moči Božjega Sina, si verjetno vsi želimo resničnega očiščenja in prenovljenja, da bi bili lahko bolj verodostojne priče. Zato vas spet in spet vabim k zvestobi in h krepitvi zavesti pripadnosti temu edinemu Kristusovemu skrivnostnemu telesu, ki ga imamo med seboj, naši krajevni Cerkvi, mariborski nadškofiji. Čeprav sem kot vaš ordinarij le nemočno orodje, vas še naprej prosim za živeto povezanost z menoj, da bomo trdno v navezi s Kristusovim namestnikom papežem Benediktom XVI. Ko je naša krajevna Cerkev na težjih postajah svojega križevega pota, moramo biti še bolj eno; čeprav različni, tudi različnega mnenja, a eno v Kristusu. Vsaka razdeljenost, oddaljevanje in odcepljenost je namreč diabolična. Gospod je zato to smer zavrnil z vso odločnostjo. Jezus je apostole poklical in oblikoval kot stalno skupnost, kot zbor, in na čelu postavil Petra. Biti z Jezusom in od njega prejemati poslanstvo, je značilnost službenega duhovništva. Tako povezani s Kristusom, škofje, duhovniki in diakoni v medsebojni povezanosti vodimo Božje ljudstvo po poti za Jezusom k Očetu. Bl. škof Slomšek je za posvečevanje življenja duhovnikov uvedel in priporočal vsakoletne duhovne vaje. Letos vas zato še posebej s Slomškovimi besedami spodbujam, da bi prav vsi okusili njihov sad: »Duhovne vaje /bodo/ gotovo dnevi novega rojstva vsega dobrega in svetega … Tudi duhovnikova vnema se slej ali prej ohladi. Tudi vrela voda se sama od sebe ohladi, če je vedno znova ne ogrevamo. Tudi duhovnikova duhovna krepost vsake toliko potrebuje poživitev, tako kot najmočnejši ogenj potrebuje gorivo, da žalostno ne ugasne. Tudi duhovnikovo čisto življenje bo postopoma izgubilo svoj sijaj in zato mora biti v sveti samoti prečiščeno kot zlato v ognju.«
Prosim vas tudi, dragi dušni pastirji, da si zavestno in goreče prizadevate med vašimi verniki krepiti zavest pripadnosti župniji. Pomagajte jim doživljati, da so župnija oni, ne dejavnosti ali strukture, še manj zgradbe. Bodite kot dušni pastirji ustvarjalci pogojev za druženje vernikov na način Cerkve; s sodelavci ustvarjajte prostorja in ozračje, kjer bodo oddaljeni spet lahko vstopili v občestvo župnije, osredje župnije pa se bo poglabljalo v svoji veri in pripadnosti Kristusu ter Cerkvi. K temu sodi tudi krepitev duha pripadnosti celotne župnije nadškofiji: v to spadajo duhovne vezi, izražene v pogosti molitvi za nadškofijske potrebe, a tudi čustvene vezi, ki se krepijo le s podarjanjem časa, ko se odzovete na skupna dogajanja. Vsako leto naj bi se vsaka župnija udeležila vsaj kakšne skupne prireditve na škofijski in dekanijski ravni ter o njihovem sporočilu obvestila vse člane. Ne nazadnje krepijo pripadnost tudi vsi darovi, ki so namenjeni delovanju osrednjih ustanov, in se zanje iskreno zahvaljujem. Naj bo njihovo zbiranje, dragi dušni pastirji, vedno osmišljeno z vašo tehtno besedo o zavesti, da smo eno Kristusovo telo. Brez te žive zavesti pripadnosti krajevni Cerkvi nadškofije, se župnijska občestva gibljejo v smeri sekt in usodne duhovne osame.
Ko se v letu družbenega nauka Cerkve posebej močno zavedamo, da je naša naloga vernike laike usposobiti in podpirati za njihovo poslanstvo sredi sveta, da ga lahko po njih evangelijske vrednote od znotraj prekvasijo, ostajajmo sami zvesti svoji poklicanosti, ki se izpolnjuje najprej v Jezusovi želji, da bi bili z Njim, da nas nato lahko pošlje po dva in dva, v bratski skupnosti torej (prim. Mr 3,14), kamor bi sam rad prišel.
Dragi bogoslovci, čeprav vas je malo, ostajate naše upanje. Ob vsestranski pripravi na duhovniško služenje razvijte ob Gospodu močno osebno pripadnost njemu in Cerkvi, tako močno, da boste z gorečim srcem mogli vse svoje moči posvetiti samo novi evangelizaciji, ki jo razmere od nas zahtevajo. Naj vam bo nujnost ponovnega povezovanja našega bogoslovja z ljubljanskim dodaten izziv za graditev pripadnosti skupnosti Kristusovih učencev.
Drage redovnice in redovniki, vaša prisotnost je poseben izraz Gospodove ljubezni do naše nadškofije. Vaša poklicanost k posvečenemu življenju nas opogumlja in kaže smer v zmedenih časih in okoliščinah.
Dragi verniki, v veliki hvaležnosti, da podpirate svoje dušne pastirje in da z njimi sodelujete, vas spodbujam, da širite okoli sebe prijeten vonj vere, upanja in ljubezni. Pomagajte s krščanskim življenjem in pričevanjem ohranjati sredi najrazličnejših silnic, ki odtegujejo brate in sestre iz župnijskih skupnosti, živ in zaznaven Kristusov duh, ki končno vse priteguje k sebi, četudi se to dokončno zgodi šele na križu.
Podprite nas, svoje dušne pastirje, tudi v tem trenutku z molitvijo, ko bomo obnovili Bogu in vam dane obljube. Amen.
msgr. dr. Marjan Turnšek
mariborski nadškof metropolit
