Veselje v sožitju

Dragi duhovniki in diakoni, dragi voditelji, prostovoljci in sodelavci Karitas!

Naše vsakoletno srečanje je izraz veselja in sožitja med nami. Letos se tega še bolj živo zavedamo ob geslu srečanja, »klica dobrote« in tedna Karitas, ki se glasi Veselje v sožitju. Veselje in so-žitje, kar je enako so-življenje, sta torej poudarka, ki nam danes vodita misel in srce. Sta pa tudi dve temeljni svetopisemski temi. Oba odlomka Božje besede, ki smo ju poslušali, nam želita odstrniti svetopisemski, torej Božji, pogled na oboje. »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se« (Flp 4,4). Glejte, kako Pavel skoraj z odločnostjo velelnika postavlja pred nas zahtevo po veselju. Vzrok veselja je v ugotovitvi: »Gospod je blizu« (Flp 4,5). Kdaj, kako je Gospod blizu? Odgovor: »Vaša blagost bodi znana vsem ljudem« (Flp 4,5). Naša blagost je zemeljski izraz Gospodove bližine, ko se po nas, po našem blagem odnosu približa sočloveku. To pa je že življenje, so-žitje z ljudmi okoli nas. Ali če to prevedemo v Jezusove besede v evangeljskem odlomku: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). In kdor se spusti v to avanturo ljubezni, doživi uresničitev Jezusove obljube: »To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno« (Jn 15,11). Tako nam Božja beseda polaga na srce, da sožitje, ki prinaša v srce veselje, ni golo so-bivanje, ki je kdaj lahko tudi težek križ, ampak je vedno medsebojno podarjanje življenja po Jezusovem vzoru: med generacijami, med različnimi stanovi, službami, tudi med različnimi socialnimi sloji in, danes še kako aktualno, tudi med delodajalci in delojemalci …

Veselim se z vami, da smo lahko tudi kot Karitas na Slovenskem od zadnjega srečanja uresničevali to bistveno razsežnost našega življenja. A je potrebno imeti močno vero, smo v letu vere, da verjameš, da je to veselje namenjeno tudi tistim, ki jih srečujete kot sodelavci Karitas. Kajti stiske v tem letu tudi našemu prostoru niso prizanašale: ne tiste, ki so posledice že nekaj let trajajoče krize, ne tiste, ki so jih povzročile naravne ujme in se z njimi še spopadamo. Težko je posredovati veselje, ko se prej dobrotniki Karitas znajdejo med potrebnimi pomoči; ali ko si iz oči v oči z ljudmi, ki so neposredno gledali, kako jim je voda vse odnašala, pa niso mogli nič storiti. Takrat se lahko veselje naseli v dušo samo, če je Gospod blizu, kot pravi Pavel. In če smo lahko vsaj malo pripomogli, da je po vas, dragi prostovoljci in sodelavci Karitas, vstopil v njihovo doživljanje na občuten način Gospod in dobrota dobrotnikov, potem smo služili sožitju in veselju.

Prav za takšno sožitje, za sobivanje na način podarjanja življenja drugim in deljenja življenja z drugimi, smo ustvarjeni, dragi bratje in sestre. To vemo najprej iz preproste izkušnje, ko se čutimo bolj izpolnjeni, kadar se podarjamo, kot kadar zgolj jemljemo zase. Napor preseganja egoizma v odprtost do drugega nas vedno nagradi z resničnim doživetjem polnosti bivanja in prave sreče, kar se izraža z veseljem. To lahko doživi vsak človek, ne glede na vero. Za kristjane pa je spoznanje, da naš smisel ni »imeti«, ampak »biti«, tudi svetopisemsko razodetje: pogled vere torej, ki nas opredeljuje kot bitja, ki smo ustvarjena po Božji podobi in kot njegova podobnost (1 Mz 1,26). Bog se nam je v Kristusu razodel kot Ljubezen, ki je možna le v odnosu z drugimi osebami. Torej smo ustvarjeni po podobi Svete Trojice, ki si jo lahko predstavljamo kot popolno pretakanje ljubezni iz ene Božje osebe v drugo. Oče z vso svojo očetovsko ljubeznijo »prelije« samega sebe v Sina; le-ta pa mu vrača vso svojo sinovsko ljubezen tako, da se po njej »preliva« v Očeta. In vsebina tega prelivanja je Božja ljubezen, ki je Sveti Duh. Tako postajajo eno in hkrati resnično različni. V tem smislu nas letošnje geslo »veselje v sožitju« usmerja v našo temeljno poklicanost: biti v sožitju z Bogom, z bližnjim, z vsemi ljudmi, z naravo, končno z vsem stvarstvom. Kot osebe, seveda, ne kot kakšne neosebne relacije ali vesoljske energije. Kajti ljubezen je za človeka lahko le nekaj osebnega, odnosnega, in tudi konkretnega, zgodovinskega, ne le nekaj ideološkega ali nematerialnega. Človek lahko ljubi le v telesu in po telesu. Tudi zato, da bi to lažje dojeli, se je Kristus utelesil, postal človek v vseh človeških dimenzijah.

Veselje, ki ga slogan nosi v sebi, je zagotovljeno vedno, ko se človek uresniči v sprejemanju drugih in podarjanju drugim. Ker to veselje ni veseljačenje, ampak je sad Svetega Duha (prim. Gal 5,22), se v človeku lahko naseli tudi v težkih in bolečih okoliščinah. Verjetno smo tudi ob nedavnih poplavah doživeli uresničenje letošnjega gesla tedna Karitas, v kolikor smo solidarno, vsak na svoj način, vstopili v doživljanje najbolj prizadetih. Končno lahko sklepamo, da je bilo to veselje prisotno v Jezusu Kristusu tudi na križu, saj je bil prav tam najbolj »za nas«. Tam je najbolj pozabil nase in do skrajnih meja vstopil v sožitje z nami tudi v trpljenju in celo v telesni smrti. A ker je to bil vrhunski izraz Božje ljubezni, izražene na človeški način, je gotovo rodil pristno veselje v njegovem srcu, nam pa odprl pot v večno veselje, ki ga svet ne more dati.

Klic »veselje v sožitju« nas vabi k sožitju na vseh ravneh še naprej: med generacijami v družini in v družbi, med bogatimi in revnimi v domačem kraju, v državi in v svetu, med bolnimi in zdravimi, med vernimi in nevernimi ter drugače vernimi … Vsi ti odnosi so lahko vir pristnega veselja, ki more obarvati naše osebno in skupno življenje v nove barve, saj je veselje življenjska barva ljubezni. Lahko pa postanejo tudi vir nemirov in sovraštva, kjer se namesto kruha za drugega znajde v roki kamen proti drugemu. Zato je delo za »veselje v sožitju« na vseh področjih tudi prizadevanje za pravično družbo, za pravično razporeditev bremen v kriznih časih in mirno reševanje napetosti. Vse to sodi tudi v izpolnjevanje četrtega izmed pastoralnih izzivov, ki smo si ga zapisali v krovnem dokumentu slovenskega pastoralnega načrta z naslovom Pridite in poglejte: »Graditi želimo Cerkev, ki brate in sestre ter ljudi odprtega srca vzgaja za sočutje in solidarnost. Z vzgojenim in izraženim sočutjem bo Cerkev ustvarjala prostore upanja in veselja za ljudi, ki so odrinjeni na rob. Kristusovo obličje bo skozi dobrodelnost kristjanov zasijalo na marsikakšnem področju naše družbe« (PiP 86).

Dragi sodelavci, prostovoljci in dobrotniki Karitasove mreže dobrote, hvala za možnost veselja v sožitju z vami, ki ga omogočate tudi sredi težkih, celo najtežjih življenjskih situacij!

Amen.

msgr. Marjan Turnšek
predsednik Slovenske karitas