Spoštovane, spoštovani!
Lahko rečemo, da Slovenci do začetka druge svetovne vojne nismo imeli primerljivih izkušenj z množičnim nasiljem in sistematičnim teptanjem človekovega dostojanstva. Gotovo pa smo imeli v tistem času zanesljive vesti o nasilju v povezavi z revolucionarnimi pojavi z različnih delov sveta ...
Spominjam se, kako sem kot še ne petnajstletni deček v šestdesetih letih prejšnjega stoletja poslušal staro mamo, ko nam je govorila o nasilju in preganjanju vere in Cerkve po svetu, predvsem o grozotah v Rusiji, kot je dejala. Kmečka ženica iz župnije Osilnica, kjer je dvajset let župnikoval prizadevni župnik in pričevalec za vero Jakob Omahna, je imela v domači in župnijski knjižnici dovolj možnosti, da je izvedela, kaj se je dogajalo po svetu.
Tako je bilo v oddaljeni obkolpski župniji. Drugod po Sloveniji so bile drugačne razmere in boljše možnosti za kulturno in versko izobraževanje. Slovenski narod se je tedaj ponašal z visoko ravnjo kulturne identitete in ob začetku okupacije ni premogel nepismenega človeka. Pa vendar mnogi komunisti, med njimi tudi intelektualci, niso hoteli vedeti in so se sprenevedali o tem, kaj se je dogajalo v Sovjetski zvezi, kljub temu, da sta med drugim tudi časopisa »Slovenec« in »Jutro« v letih 1930 do 1940 obširno poročala o tamkajšnjem boljševiškem terorju in stalinističnih čistkah.
Liberalno »Jutro« je 2. julija 1932 objavilo razgovor z voditeljem ruskih emigrantov, sociologom in akademikom dr. Petrom Struvejem. Za analizo in razumevanje tudi sedanjega stanja duha v Evropi in v svetu je zanimiv njegov odgovor na vprašanji »Kaj je z današnjo evropsko krizo?« in »Kakšne posledice bo imela ruska revolucija za zgodovino človeštva?« Takole pravi: »Povem vam, da ne sodim med ljudi, ki zagovarjajo sociološko fantastično idejo o propadu Zahoda. Kriza, ki jo preživlja Evropa, pa je realna in nje poglavitni znak je izguba mnogih kulturnih sil, ki so prej držale Evropo, zlasti vere v resnico pravnega reda, slonečega na svobodi in lastnini. Koketiranje s komunizmom, z njegovimi idejami in emocijami je vznemirljiv znak duhovne kapitulacije in duševne slabosti kulturnih sil po vsem svetu. Po mojem nazoru je ruska revolucija globoka reakcija pod masko revolucije. Rusija je nekak »pijan helot« socializma. Rusija se je nalezla idej zahodno-evropskega socializma, toda v nji se niso te ideje organično ukoreninile in razrasle. One so samo podžgale strasti in razgoličile tiste plasti narodne duše, ki so še tičale v 17. stoletju. Boljševizem je zame barbarstvo, ki je povrh tega duhovno in duševno še opustošeno z brezbožništvom.« Nadalje časopis »Jutro« navaja razlago dr. Struveja, zakaj je rusko brezbožništvo toliko nevarno: »Na Zahodu je krščanstvo ustvarilo v vsej kulturi nekako svojo sesedlino, ki leži tudi na dnu izrazito svobodoumnih pokretov in ki se kaže kot nekaka moralna metodika. V ruski duši tega ni, zato je tolikanj izložena viharjem negativizma, ki jo tudi zdaj ostro bičajo.«
Tako govori dr. Struve o pojavu boljševizma desetletje pred vstopom slovenskih komunistov v revolucionarno dogajanje na naših tleh ... Mnogi naši rodoljubi, preprosti in izobraženi, so bili tedaj dobro poučeni o dogajanjih v Sovjetski zvezi. Pokojni ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman je dosledno zavračal komunistično ideologijo in opozarjal na pogubne posledice komunističnega delovanja, prav tako Cerkev in demokratične stranke na Slovenskem.
Ali niso bili torej tudi naši komunisti seznanjeni s tem, kaj se dogaja izza zaves Sovjetske zveze? Ali pa je bila njihova skušnjava priti na oblast za vsako ceno in osvojiti slovensko dušo le prevelika? Na obe vprašanji je odgovor pritrdilen; navdihnjeni in vodeni od sovjetskih boljševikov so odgrnili zavese in vstopili v slovensko zgodovino. V času velike narodove stiske, okupacije, so izvedli revolucijo, ki s svojimi implikacijami še vedno zaznamuje današnjega slovenskega človeka ...
Kočevski Rog je simbolni in fizično resnični kraj. Tu nas tisoči pomorjenih žrtev boljševiškega nasilja vodijo k viru razumevanja časa, v katerem se je to nerazumno nasilje dogajalo. Razumeti ta čas je prvi in nujen korak na poti v narodovo prihodnost, je izraz naše moralne občutljivosti ...
Več kot dvajset let se že zbiramo tu in na drugih številnih moriščih in grobiščih po Sloveniji in se sprašujemo, kako dolgo bo še naša država, tu mislimo na levosredinske stranke, izkazovala ignoranco in prelagala uresničevanje spravnih dejanj v nejasno prihodnost. Komaj nekaj simbolnih premikov v tej smeri zbledi ob dejstvu, da boljševiška miselnost še vedno prevladuje v stvarnem življenju in s tem zastruplja ljudi ter onemogoča sožitje med njimi.
Kristjani se še vedno ne gibljemo povsem prosto po poteh slovenskega političnega prostora. Še vedno nismo dojeli, da je politika v celostnem smislu, materialnem in moralnem, prva kristjanova dolžnost, ki po Stvarnikovem naročilu terja od nas odgovornost, potreben trud, odrekanje in žrtvovanje, pa tudi veselje ob zaupanih nalogah za usodo tega sveta ...
Torej odgovor na vprašanje, kako dolgo še, bomo morali poiskati mi sami, pri nas samih, demokratih, kristjanih in ljudeh dobre volje. Oditi bomo morali na volitve in izvoliti demokratično večino, ki ji politično delovanje ne bo služilo kot sredstvo manipulacije, laži in prevar ...
Bog živi Slovenijo in vse tiste, ki si prizadevajo za blagor njene prihodnosti!
Marjan Kovač
