Škof Friderik Irenej Baraga
Koroški pesnik in jezikoslovec Urban Jarnik, župnik v Šmihelu na Gosposvetskem polju, je poleti 1826 potoval po cesti skozi Stražišče. Bila je nedelja in je hotel videti, kako je pri božji službi. Pa ni mogel v cerkev, ker je bila natlačeno polna. Vprašal je, kakšno slovesnost imajo. Dobil je odgovor, da kaplan Baraga pridiga. To je bila značilna podoba šmartinske župnije in šmartinskih faranov v štirih letih, ko je tukaj kot kaplan deloval poznejši misijonar med Indijanci Friderik Baraga. Verniki so razločno začutili nov veter, novega duha! V velikem številu so prihajali, da bi slišali besedo mladega kaplana, ki jim ni težila, ampak jih prijazno spodbujala.
Kakor njegovim starejšim sobratom ne bi mogli očitati, da niso bili zavzeti dušni pastirji, je pa vendar iz vsega njihovega delovanja še vedno dokaj vidno vela hladna, razumarska vernost, ki so se je hočeš nočeš navzeli v bogoslovnih šolah, katerim je razsvetljenjska dunajska vlada predpisovala učne programe in določala priročnike, ki so jih morali uporabljati. Pristna, svetopisemsko utemeljena vernost, ki pa je pri prehajanju v prakso prezrla temeljno razsežnost človeka, da namreč ta ni zgolj hladen razum, ampak tudi toplo srce, oboje v ustreznem vzajemnem sodelovanju. Pesnik Prešeren, ki se je rad ustavil v šmartinskem župnišču, prijateljsko povezan predvsem z župnikom Kalanom (njemu in duhovniku pri Sv. Joštu je kasneje napisal nagrobni napis in prav tako napis na véliki zvon pri Sv. Joštu), je očitno dobro poznal naravnanost duhovščine in jo duhovito izrazil v pesmi Šmarna gora. Takole je med drugim zapisal: Mi v duhovskem oblačili smo sejali seme zmot / slepci smo ljudem branili sèm na sveto božjo pot; / zdaj zato iz vic sèm hod'mo, žalostne proces'je vod'mo / roženkranc in litanije molit, hvalo pet Marije.
Sicer pa je za graščakovega sina iz Trebnjega, ki se je odpravil na Dunaj študirat pravo, bila prava milost, da se je tod srečal z redemptoristom Klemenom Dvoržakom (1751–1820), apostolom Dunaja. Ko se je pripravljal postopek za beatifikacijo Dvoržaka, je Baraga pisal papežu Piju IX.: Ko sem pet let na Dunaju študiral, sem imel tri leta srečo hoditi k spovedi k temu častitljivemu Božjemu služabniku. To sem imel in bom imel do konca svojega življenja za eno največjih dobrot Božje previdnosti. Tu se je Baraga seznanjal z duhovnostjo začetnika redemptoristov sv. Alfonza Ligvorija. V iskrenih pogovorih z Dvoržakom je prihajal do spoznanj, ki so se mu zapisala v dno duše in vse življenje ostala temelj in izhodišče njegovih misli in njegovega dušnopastirskega delovanja. Ko je nastopil službo kaplana tukaj v šmartinski župniji, je to svoje duhovno bogastvo z vso vnemo posredoval župljanom, ki so ga vedno raje in vedno številčnejši hodili poslušat. Ne iz učenih knjig, ampak iz njegovega srca so se vrstile misli: Kristus je odrešenik za vse ljudi, vsem ljudem brez izjeme je s smrtjo na križu in vstajenjem odprl pot do zakladov večnega življenja; zveličanje in svetost sta dostopna vsem ljudem, vsak človek, reven ali bogat, učen ali neuk, v katerem koli stanu ali poklicu, se, oprt na Kristusove milosti, lahko približuje idealom svetosti; svetost ni prihranjena zgolj za kakšne izbrance, temveč je k njej poklican vsak človek. Na tej poti človeka še posebej podpirata dve pobožnosti: češčenje Jezusa v najsvetejšem zakramentu in češčenje Srca Jezusovega. Šmartinski verniki, ki so kaplanu prisluhnili, so še kako dobro začutili, da se iz njegovih besed ne odslikava podoba Boga strogega sodnika, ampak mnogo bolj podoba dobrega pastirja, ki »pozna svoje ovce in one poznajo njega, in zanje da tudi svoje življenje« (prim. Jn 10,14.15). Kako ljuba je bila Baragu podoba Kristusa, dobrega pastirja. Iz besed mladega kaplana so odmevale misli, ki bi jih lahko povzeli s Pavlovimi besedami Efežanom: »Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil; po milosti ste bili namreč odrešeni« (Ef 2,4.5). Njegovi poslušalci so lahko začutili resničnost in neposrednost prepričanja, ki ga je apostol zapisal v pismu svojemu učencu Titu, da se je namreč s prihodom Gospoda Jezusa med nas ljudi »razodela dobrotljivost in ljudomilost Boga, našega Odrešenika« (Tit 3,4).
Ljudje so radi prisluhnili spodbudnim in dobrohotnim beseda mladega kaplana. Pa ne le pri nedeljski pridigi, ampak tudi ob drugih priložnostih. Popoldanski krščanski nauk ob nedeljah je Baragu nudil posebno priložnost, da ljudem spregovori o Božji »dobrotljivosti in ljudomilosti«. Pri njegovem nauku je bila cerkev popoldne polna; številni, ki so bili bolj oddaljeni, so ostajali v cerkvi kar čez poldne, da so mogli slišati njegove besede.
Misli, ki jih je Baraga posredoval v svojih pridigah in pri krščanskem nauku, so se odražale tudi v spovednici, ko je delil zakrament sprave. Znal je povezati milino in resnobo tega zakramenta. Očitno mu je bila nenehno pred očmi misel, ki jo je zapisal v pismu sestri Amaliji: »Najhujša in najstrašnejša je nezaupnost do neskončno usmiljenega večnega očeta. O, ko bi mogel slehernemu grešniku, ki se s skesanim srcem želi vrniti k svojemu razžaljenemu Očetu, a se pod težo svojega zadolženja ne more vživeti v misel, da bi mu neskončno pravični Bog mogel prizanesti, o, ko bi mogel takemu grešniku seči v srce z besedami: prijatelj, večna Božja pravica je obenem tudi ljubezen večnega Usmiljenja!« Božje usmiljenje, ki ga je Baraga neutrudno poudarjal, je vse več ljudi vabilo k njegovi spovednici; ob nedeljah je spovedoval že navsezgodaj, tudi ob dveh ali treh. Ko je 22. septembra 1826 župnijo obiskal škof Alojzij Wolf, je v svoj vizitacijski dnevnik je zapisal tudi tole: »Župljani so z duhovščino zelo zadovoljni; župnik je tudi zadovoljen s svojimi župljani; Baragu pa sem moral očitati, da preveč spoveduje, s čimer se bo uničil«. – Je to kritika ali pohvala?
Blagoslov pri delu je bil Božji odgovor na njegovo prizadevanje za lastno svetost. Sicer jo je skrival, pa se je vendar zvedelo, da živi gospod Friderik zelo sveto in da se pokori. Vse je razdal, kar mu je prinašala služba. Imel je navado reči: »Kar daš revežu, boš sam imel. Če pa ne daš, bodo imeli drugi.« Nekoč se je od previdevanja bolnika vrnil bos. Spotoma je škornje podaril beraču. Drugič je spet na cesti našel bolnega berača, ki si ni mogel pomagati. Naložil ga je na rame in ga nesel v svojo sobo, kjer mu je stregel toliko časa, da si je opomogel. Svojo hrano je večkrat pošiljal revnim bolnikom. Sestra Amalija mu je za večje praznike pošiljala razno pecivo in slaščice. Uživali so jih siromašni otroci in reveži.
Ob molitvi v tejle cerkvi in na pisalni mizici v župnišču se je porodilo več Baragovih spisov, med katerimi je najbolj znan molitvenik Dušna paša. Veren človek je ob njem hitro začutil, da tu ne vlada hladen duh razsvetljenstva, marveč kipi preobilje globokega in toplega verskega življenja, vsega prežetega z duhom apostolske gorečnosti in misli o Božjem usmiljenju. V resnici »paša« za človekovo dušo. Pisatelj Ivan Tavčar, ki je kot ljubljanski župan večkrat prišel k maši v trnovsko cerkev, je župniku pisatelju F. S. Finžgarju naročil, naj bo na njegovem sedežu vselej molitvenik Dušna paša. »To so najlepše slovenske mašne bukve«", je zatrdil. Te mašne bukve so prvič izšle leta 1830, v deseti izdaji pa 1905, v vseh izdajah skupaj 114.500 izvodov. Je še katera slovenska knjiga izšla v toliko izvodih?
V kratkih štirih letih je kaplan Baraga krepko zaznamoval versko življenje v šmartinski župniji. Odmevne so bile njegove prepričljive besede, privlačne njegove spodbude k prejemanju zakramentov, češčenju Najsvetejšega v evharistiji, češčenju Srca Jezusovega, k pobožnostim Devici Mariji. Naši predniki izpred skoraj dveh stoletij so s kaplanom Baragom prejeli bogat Božji dar, ki so se ga zavedale tudi naslednje generacije. Tudi mi smo danes lahko hvaležni Bogu za dar svetniškega duhovnika med nami. S hvaležnostjo Bogu pa naj bo združena tudi prošnja, da bi nam Baraga zasijal na oltarju kot naš zgled in priprošnjik.
br. dr. Metod Benedik OFMCap
