Božični evangelij nam spregovori o največji skrivnosti naše vere – druga Božja oseba Troedinega Bog se je rodila kot človek. Evangelist Janez zapiše nepredstavljivo resnico: »Beseda je meso postala in se naselila med nami« (Jn 1, 14). Janez zagotavlja, da je videl njeno veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin (prim. Jn 1, 14).

 Z Jezusovim rojstvom sta se združili dve skrajnosti: Beseda in meso, nebesa in zemlja, Bog in človeštvo. Žive navzočnosti Boga med nami preprosto ne moremo in ne smemo ignorirati. Bog je v Betlehemu postal naš sodobnik in sopotnik. Povsem neprimerno je, da bi ga skušali razložiti z našimi omejenimi razumskimi sposobnostmi, ki se tolikokrat ponašajo s teološkimi ali filozofskimi razglabljanji. Ponižanje Boga na našo raven je skratka tako nepojmljivo, da ga ne more nihče razumeti, še manj razložiti. Skrivnost učlovečenja Boga spada med zaklade naše vere. Če tega zaklada skrbno ne čuvamo, nam lahko zarjavi in propade.

Nečakinja, ki je pred kratkim diplomirala na Pedagoški fakulteti iz predšolske vzgoje, naslov diplomske naloge Praznovanja v vrtcih in prvih razredih osnovne šole, mi je povedala, da jo je diplomska komisija začudeno spraševala, zakaj toliko v diplomski nalogi omenja cerkvene praznike, ko pa je Cerkev ločena od države. Nečakinja jim je odgovorila: »Res je, toda zakaj so potem nekateri cerkveni prazniki tudi državni prazniki: Božič, Marijino Vnebovzetje, Dan reformacije, Vsi sveti?« »Saj večino teh praznujemo že stoletja po cerkvah, domovih, in tudi v drugih javnih ustanovah. Mimo njih enostavno ne moremo iti, kajti potem otroke v vrtcu in šolah vzgajamo za razdvojene osebnosti.«

Zaradi čudaške logike naše politike jaslic v vrtcih in šolah ni.  Vseeno pa vsi praznujemo božič. Ko dobivam voščila javnih ustanov, na mnogih ni božičnega voščila, ampak so samo posplošene, neosebne, dobre želje ob praznikih.

Tudi novoletni koledarji raznih društev imajo razna sporočila, fotografije, upodobitve – medtem ko je božičnega sporočila zelo malo.

Vsak dan nas obsipavajo po internetu, poštnih nabiralnikih, televiziji in še kje z božičnimi reklamami in ponudbami veletrgovin. Ljudje kot reka derejo med police z dobrinami. Utrujene trgovke in trgovci jih komaj zalagajo. Mnogi so na koncu psihičnih in fizičnih moči. In tudi oni bi naj praznovali božič! Izmozgani, utrujeni do konca.

Vse te reči božiču dajejo tak videz, kot da je božič danes največji, najbolj izmozgan bolnik. Takšen božič je postal diktator, uničevalec ljudi in sesalec denarnic.  Neke ameriški filmski režiser je kolegom dejal: »Pravite, da snemate božične filme. Ampak jaz do sedaj nisem videl še nobenega. V vaših filmih ni čisto nič božičnega!«

Namesto, da bi božič bil pokazatelj bistva krščanske vere, življenja, družinske sreče, dobrote, vse bolj kaže na bedo in rane človeštva. Namesto Deteta v jaslih, Jožefa in Marije, pastirjev, si božič nadeva podobo bleščic, nakupovanj, uživanja in potovanj. V naš pogovorni jezik je zašlo: Bogat božič -  reven božič;  zasnežen božič -  zelen božič; božič v službi - božič doma; božič pri sorodnikih -  božič s prijatelji; božič na smučišču -  božič v letovišču; božič v hribih - božič na plaži. Božič je postal praznik večine kultur in vsemogočih krajev na svetu.

Odmislimo vse praznične navlake in pojdimo k bistvu božiča. Danes je Jezusov rojstni dan. Jezus se je rodil, da bi ostal z nami. Prišel je k nam in ne bo odšel. Torej, Jezus je Bog z nami. Če je rojstvo otroka tako velik razlog za veselje za vsako normalno družino, koliko bolj se Jezusovega rojstva veseli vsa Cerkev, saj v njem prepoznava Božjega Sina! Za takšno veselje pa niso potrebne reklame in trgovske ponudbe. Zadosti je samo, da se čudimo nad neizmerno Božjo ljubeznijo, ki se sklanja k nam. Bog ne ločuje med pravičnimi in nepravičnimi, med dobrimi in slabimi, med svetniki in grešniki. On je z vsemi. Težava pa je v tem, da mi nismo vedno z Bogom. Iščemo ga na napačnih krajih, ob nepravem času. Kličemo ga, ko nam gre kaj narobe, pozabljamo nanj, ko bi se mu morali zahvaliti. Skoraj vedno ga iščemo zunaj nas – v umetnosti, glasbi, filozofiji, naravi in še marsikje. Toda Bog je v nas. Bolj nam je bolj blizu, kot smo si lahko blizu mi sami. Strah nas je iskati Boga v sebi, ker bi ga odkrili.

In če se to zgodi, se v življenju vse spremeni. Sprememb pa se bojimo. Raje imamo, da vse gre po ustaljeni praksi. Moramo biti kot povprečni, nespremenjeni, to se nam zdi bolj varno in gotovo.

Jaslice, ki jih postavljamo doma in v cerkvi, dodajo nekaj k družinski idili. Kmalu po novem letu, jaslice že postanejo del stanovanjske opreme. Navadimo se jih. In ker se mah posuši, iglice odpadajo iz jelke, jih pospravimo, kar se da kmalu. V tem je tudi neko sporočilo. Jezus ne ostane v jaslicah. Odrašča. Njegov cilj je naše odrešenje, kar pomeni smrt na križu in vstajenje od mrtvih. Odrekel se je božanski slavi, da bi nas povzdignil do nebes. Prepustil se je zasramovanju, da bi nam povrnil dostojanstvo Božjih otrok. Jezus, čeprav Bog, je postal človek, da se mi ne bi delali boga. To je skušnjava, ki nas napada že vse od raja, ko sta ji Adam in Eva tam podlegla. Krščanski božič ima drugačen program kot komercialni božič. Krščanski božič nas usmerja vase, v srce. Tam je potrebno obračunati z zlom, se ponižati in postati majhen kot otrok.

Dragi bratje in sestre! Voščim vam, da bi božič res doživeli kot milost ter v srcu občutili, da se Bog v Detetu sklanja k vam! Voščim vam tudi nekaj napora, da bi Boga poiskali tudi v bližnjih. Ne bodite brezbrižni do ljudi v stiski, ki so ob vas. Napravite vi prvi korak. Ne čakajte! Ne bojte se! Ko boste spremenili svet v sebi, boste spremenili svet zunaj vas – in doživeli boste krščanski božič.

Naj vaše srce poje svete božične pesmi in hodi, ne samo, ampak kdo vse s kom -  s tistimi, ki verujejo kot vi;  s tistimi, ki verujejo drugače kot vi; s tistimi, ki sploh ne verujejo.

Emanuel – Bog z nami, se nam je to noč pridružil. Če mu boste dovolili, da vsak dan hodi z vami, bo božič postal vaš vsakdanjik. To vam voščim, dragi bratje in sestre!