Si predstavljate, da neko jutro prvi vstopite v mrliško vežico, da bi pokropili pokojnika, ki Vam je bil morda blizu, celo družinski član, in potem presenečenje: pokojnika ni! Mrtvaški oder je prazen. Kaj se je zgodilo? Kdo ga je ukradel? Zaradi presenečenja ne morete priti k sebi. Kmalu še pridejo drugi žalujoči, ki so prav tako pretreseni. Nekdo se hitro odpravi na policijo, da prijavi izginotje. Toda, preden pride do policijske postaje, zagleda pokojnika, ki mirno sedi v kavarni in pije kavo. Zmeden se vrne v vežico in to sporoči vam in sorodnikom. Ne veste ali se norčuje, ali pa si je vse skupaj izmislil. Vsi greste v kavarno gledat ali je vse to res. Med potjo srečate nekaj ljudi, ki so tudi videli pokojnika v kavarni. Ko pa pridete tja, pokojnika nikjer. Nastane panika. Nihče več ne ve, kaj se je v resnici zgodilo.
Podobno je bilo tistega nekdanjega prvega dne v tednu, ko je Marija Magdalena šla prva h grobu in je videla, da je kamen odvaljen od groba. Mrtvega Jezusa tam ni bilo več. Bila je toliko prisebna, da ni šla k apostolom. Vedela je, da so še zelo zmedeni zaradi Jezusove strahotne smrti na križu in sploh ne bi doumeli, kaj se v resnici dogaja. Marija Magdalena je pohitela k Simonu Petru, ki je Jezusa iz strahu pred Judi sicer zatajil, vseeno pa je ohranil med apostoli prvo mesto, danes bi temu rekli: bil je papež z Jezusovo avtoriteto. Ob Simonu Petru je bil tudi apostol Janez, ki ga je Jezus imel rad. Oba učenca sta pohitela h grobu, da bi se prepričala o tem, kaj jima je povedala Marija Magdalena. Janez je bil dosti mlajši od Petra in je zato prvi prišel h grobu. Janezova ljubezen je prehitela Petrovo avtoriteto (prim. Jn 20,1–5). Toda Janez ni hotel prvi vstopiti v prazen grob (prim. Jn 20,5). – Zakaj? – Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, ne išče svojega. Ljubezen se veseli resnice, vse veruje, vse upa, vse prestane (prim. 1 Kor 13,4–7).
Kaj, če bi Janez zaradi morebitne ošabnosti in nevoščljivosti ne upošteval Petrove avtoritete in bi prvi vstopil v grob? Kaj bi se lahko zgodilo? Janezova ošabnost in nevoščljivost Petru bi lahko onemogočili, da bi do nas prišla resnica o vstajenju. Apostolom in ljudem bi povedal svojo verzijo o praznem grobu; polno čustev, domišljije in domnev. Končno bi se apostolov polastila laž, da Jezus ni vstal. Greh ošabnosti bi med apostole zasejal razdor že na velikonočno jutro. To bi bila katastrofa, hujša od Judovega izdajstva in Petrove zatajitve. Vendar je Janez potrpežljivo počakal Petra in mu dal prednost, da prvi med apostoli vstopi in postane priča praznega groba (prim. Jn 20,6). Ljubezen daje prednost avtoriteti, ki dogodke oceni in jih potrdi kot pristne. Šele ko avtoriteta poda svoje mnenje, ljubezen to sprejme v veri. Ko je Janez vstopil v grob za Petrom, je videl in veroval (prim. Jn 20,8). S tem je dokazal, da zaupa Jezusu, saj je apostolom večkrat povedal, da bo vstal. Janez je izpričal tudi svojo ponižnost in spoštovanje do Petra.
Peter je s svojo apostolsko avtoriteto garant resnice o Jezusovem vstajenju. Janezova ljubezen do Jezusa pomeni pogoj za vero v vstajenje. Papeži kot nasledniki apostola Petra morajo skupaj s škofi in duhovniki varovati avtoriteto in ljubezen kot stebra Cerkve. Na apostolski avtoriteti in ljubezni stoji naša vera. Papež z avtoriteto in ljubeznijo bdi nad zakladom vere kristjanov. In tako je tudi papež Frančišek v prvem nagovoru kardinalom potrdil, da je za Cerkev najpomembnejše, da veruje v Jezusa Kristusa. Brez papeža vera postane interpretacija posameznikov, ki hočejo imeti svoj prav. Če še pri tem nastopita nevoščljivost in napuh, je vsega konec. Cerkev se drobi v posamezne ločine, ki se med seboj izključujejo, zapostavljajo in celo sovražijo. Kamen predsodkov in razdeljenosti, ki se zvali pred vhod srca, je mnogo težji in mnogo bolj zapečaten, kot pa tisti, ki so ga zvalili vojaki pred Jezusov grob.
Spremljevalki Jezusovega vstajenja sta resnica in ljubezen. Laž o tem, da so apostoli ukradli Jezusovo mrtvo telo in potem razglašali, da je vstal, so Jezusovi sovražniki širili že takrat in jo širijo še danes. Mnogi igrani filmi, reportaže ali dvomljive oddaje o Jezusovi smrti in vstajenju, ki se deklarirajo kot znanstvene, umetniške, smiselne in nam jih pogosto ponujajo po televiziji, radiu in drugih medijih so več ali manj špekulacije, ki imajo namen Jezusa prikazati v luči človeških slabosti in tako izničiti namen njegovega poslanstva. Cerkev bi radi ujeli na laži in neverodostojnosti. Izdelovalci in distributerji izmišljotin o Jezusovi smrti in vstajenju dobro vedo; če resnica o vstajenju pade, pade tudi Cerkev.
Vstajenja ne moremo obravnavati z merili znanosti, še manj z medijskimi pristopi. Resnico o vstajenju nam lahko posredujejo samo evangeliji. Če mediji evangeljsko sporočilo o vstajenju neokrnjeno prenesejo do ljudi, potem je to prav in pošteno. Če pa mešetarijo z evangeljskim sporočilom, so samo glasniki demoničnega sveta, ki sovraži vstajenje, saj je premagalo smrt in pekel. Za takšne medije je bolj zanimivo, če jim kdo natvezi, da mrtvec pije kavo v kavarni, kot to, da je vstali Jezus med nami in živi. Da bi čim bolj učinkovito in prepričljivo zanikali vstajenje, obračajo velike denarje. Velik del svetovne javne scene je podvržen temu interesu. Škoda! Čista izguba časa in bogastva. Popoln nesmisel!
Kaj pa o vstajenju pravijo evangeliji? Potem, ko se je Jezus po vstajenju prikazal apostolom, jim je pokazal rane od križanja (prim. Lk 24,39–40; Jn 20,20). Ni jih odpravil. Ima jih vso večnost. Rane pomenijo dokaz o vstajenju. Videl jih je tudi apostol Janez. O Jezusovih ranah je napravil celo reportažo. Apostoli, tudi Tomaž, so se jih lahko dotaknili. Vstali Jezus jim je to dovolil. Hotel je razbliniti dvome, da je duh in prikazen. Apostoli so se lahko prepričali z vsemi svojimi čutili, da je Jezus po svojem vstajenju resnični in živi med njimi (prim. Jn 20,19–29). Rane pomenijo avtoriteto resnice o vstajenju, ki dokončno odpravlja moč trpljenja in smrti nad ljudmi. Pomenijo pa tudi Jezusovo ljubezen, ki se je ne da prekositi, saj nam je za ceno križa odprl dostop do večnega življenja v nebesih. Pot do nebeškega Očeta gre samo skozi te rane.
Danes se veselimo novosti življenja, ki vre iz Jezusovih poveličanih ran na ves svet. Mi verjamemo Mariji Magdaleni, Simonu Petru, Janezu, drugim apostolom in evangelistom, da je Jezusov grob prazen. Po njem brskajo samo še dvomljivci in ustvarjalci čenč. Verujemo, da je bil Jezus obujen! Ni ga v grobu! Živi med nami in z nami. V moči njegovega vstajenja bomo vstali tudi mi, saj od krsta naprej v sebi nosimo kali večnosti. Sedaj še skupaj hodimo po njegovih stopinjah; najprej do Kalvarije, od tam pa do našega vstajenja od mrtvih. To je velikonočna vera. V tej veri živimo in upamo! Naj Vam bo blagoslovljena velika noč!
msgr. dr. Peter Štumpf
murskosoboški škof
