Vse mogoče si v teh dneh voščimo. Zadosti je pogledati voščila, ki smo jih prejeli. Voščimo si: zdravja, sreče, miru, uspeha, pa Božji blagoslov, itd ... 

Med vsemi željami je gotovo: »Predvsem pa ljubega zdravja!« Če bi naredili vprašalnik, kaj si želimo v novem letu, bi gotovo vrednota zdravja bila zelo visoko na lestvici. 

Na prvi dan v letu, ki ga začenjamo s praznikom Svete Božje Matere Marije, začenjamo ta dan s prošnjo: »Podeli svojim služabnikom, da se bomo vedno veseli zdravja na duši in telesu.«

Kot kristjani moramo na voščila gledati drugače. Prositi moramo predvsem za Božji blagoslov. Vemo od kod prihaja vsak blagoslov. Od rojstva Jezusa Kristusa dalje je Božji blagoslov že nepreklicno z nami. 

Novo leto obhajamo kot osmino božiča, torej kot božični praznik. Voščila nas spomnijo, da je Božji blagoslov nad našim življem po zaslugi tistega božiča, ki se je zgodil v Betlehemu, nad vsaki človekom viden.

V prvem berilu smo brali: razjasni naj Gospod svoj obraz nad teboj, obrne naj Gospod svoje obličje k tebi!«

 Iz obraza svoje mame že dojenček čuti, kakšne volje je mati. »Jasno obličje« tako pomeni, da se je Bog še posebej milostno in dobrotno obrnil k človeku. Kdaj bolj, kot za božič, čutimo in doživljamo, da je Bog do nas še posebej milostljiv.

Kot kristjani smo povabljeni, da molimo tudi drug za drugega, za vse ljudi, za tiste, ki so nam kakorkoli blizu, pa še posebej. Tako so tudi naša voščila ne samo besede, temveč lahko rečemo, tudi molitev drug za drugega.

Največji blagoslov za človeštvo je Jezus, ki je prišel med nas po Mariji. 

Danes smo brali, kako sv. Pavel omenja, da je bil Božji Sin rojen iz žene. Zato je nad vse primerno, da je osmina božiča in prvi dan civilnega leta, posvečen prazniku Device Marije.

Cerkev nam prvi dan v letu Marijo postavlja kot priprošnjico in vzornico. 

Po njenem vzgledu naj bi izpolnili Božjo voljo. Marija nam kaže pot, ki je pred nami, to je »ohranjati in premišljevati« Božjo besedo, ki s tem postaja za nas duhovna hrana, tolažba in moč!

Imeti vse leto pred seboj vzor Marije pomeni: vedno prav videti, se pravilno odločati, in prav izbrati. 

Vsak trenutek, ki mi ga Bog naklanja, je dar za moje odrešenje, mojo uresničitev. Tako trenutki našega zemeljskega življenja dobivajo tisto pravo vrednost. Stvari, ki jih naredimo v ljubezni, resnici, v miru, v spoštovanju drug drugega, nosijo na sebi odsev večnosti. V večnost bomo ponesli s seboj samo to, česar se je dotaknil Božji Sin, to pa pomeni, da se je v našem prizadevanju prepoznal in po naših dobrih delih so ga prepoznali še drugi.

Prvi dan v letu nam tudi sporoča, da ima zgodovina smisel, saj je človek odrešen, ker ga je odrešil edini, ki je tega zmožen, Bog sam. 

In Bog nas je odrešil po svojem Sinu. V božičnem hvalospevu molimo: »danes se nam je rodil Zveličar!«

 Pri vsaki sv. maši ta betlehemski dogodek postane naš »danes«. Vsaka sv. maša je za nas pot v Betlehem in mi smo, kot pastirji, ki so tam pokleknili in počastili Božje Dete.

Sveti oče Frančišek je za današnji »svetovni dan miru« napisal poslanico z naslovom: »Mir, kot pot upanja: Dialog, sprava in ekološko spreobrnjenje« Papež želi pokazati, da se mir ne doseže, če se vanj ne upa in nas ponovno spomni, da je človek poklican k bratstvu!« Papež nas vabi, da bili odprti za dialog, brez izključevanja in preračunavanja. Poudarek je tudi na ekološkem spreobrnjenju, kar pomeni nov pogled na življenje.

Mir je dragocena dobrina. Po njem hrepeni vsak človek in vse človeštvo.

Toda, kako priti do njega? Papež podčrta tri stvari: pot poslušanja, solidarnosti in bratstvo.

Problem je, če človek vidi samo sebe in so drugi zanj samo predmet za doseganje svojih ciljev. 

Papež nas vabi, da v drugem gledamo sestro, brata. Samo na ta način sem sposoben stopiti na pot sprave, ki je tudi pot upanja.

Človekov gospodovalen odnos do narave vodi do krivic, nasilja, zlorab, po drugi strani pa ranjena narava postaja za človeka grožnja.

Če želimo doseči mir, se moramo podati na pot sprave, kar pa zahteva ponižnost, potrpežljivost in zaupanje.

Papež podčrta, da ne samo jaz, tudi človek ob meni, si želi miru, zato je potrebno verjeti v možnost miru in klicati na pomoč Boga, ki nam vedno znova kaže svojo neutrudno ljubezen do vsakega od nas.

Zato začnimo to novo leto 2020 s prošnjo, da bi bil Bog z nami! 

Pod podobo kruha in vina nas čaka kot živi Bog, kot Bog, ki se sklanja k nam… Samo okrepljeni z nebeškim kruhom bomo tudi mi lahko postajali kruh drug za drugega. Prosimo pa tudi, naj nas na poti našega življenja tudi v letu, ki je pred nami, spremlja Marija, Božja Mati, s svojo mogočno priprošnjo!

Amen.

Msgr. Alojzij Cvikl
Mariborski nadškof metropolit