Vsako leto nas na soboto pred cvetno nedeljo Božja beseda nagovarja k razmišljanju o edinosti človeškega rodu. Gre za prastaro človeško hrepenenje, saj so razdori in vojne ena najhujših nesreč za človeštvo, narode in posameznike. Koliko gorja so povzročili različni spopadi med ljudmi. Zato je razumljivo, da sodi obljuba večnega miru med ljudmi med mesijanske obljube, se pravi obljube povezane z obljubo dokončno odrešenega človeštva. Te obljube smo slišali v berilu in na to pričakovanje odgovarja tudi današnji evangelij, ki poudarja, da je Jezus moral umreti, da bi zbral razkropljene Božje otroke.
Žal pa si poti do te dobrine miru med ljudmi ne znamo ali nočemo prav predstavljati. Številni veliki vojskovodje in mogočni vladarji so prav tako obljubljali, da bodo vzpostavili mir med ljudmi, ko jih bodo zavojevali in podjarmili, mir pa bodo vzpostavili z nasiljem in trdo roko. Vedno pa se je tak mir izkazal za zelo krhek in hitro pokvarljiv. Vse, kar je med ljudmi doseženo s silo in brez notranjega spreobrnjenja in moralnega očiščenja, je kratke sape in ne traja dolgo. Kajti tudi resnični vzroki vseh vrst zla med ljudmi izhajajo predvsem iz pokvarjenega, grešnega in sebičnega človeškega srca.
To povsem zgrešeno ravnanje srečamo tudi pri judovskih prvakih v današnjem evangeliju, ki menijo, da bodo svoj narod obvarovali velike nesreče, če bodo z nasiljem in zločinom odstranili Jezusa, za katerega so vedeli, da je nedolžen. V njem so videli nevarnost za svoj narod in to umišljeno nevarnost so hoteli odstraniti z umorom nedolžnega človeka. Mislijo, da smejo narediti zločin, da bi dosegli dober učinek. Svoj zli namen prikažejo kot nujen ukrep, če se hočejo izogniti še večji nesreči. »Če ga tako pustimo, bodo vsi verovali vanj in prišli bodo Rimljani ter pokončali naš sveti kraj in naš narod.« Zato svojo namero prikažejo kot nujno sredstvo, da pridejo do dobrega cilja, do rešitve judovskega ljudstva pred propadom. Toda zelo staro in preizkušeno moralno pravilo pravi, da dober cilj ne posvečuje slabih sredstev in da po slabih poteh ni mogoče priti na dober cilj. Nasilje nad nedolžnim Jezusom, laž in krivica, ki so ju njegovi sovražniki uporabili, da so prišli do svojega cilja, niso pripeljali do rešitve izraelskega ljudstva. Ravno nasprotno. Kakih štirideset let po Jezusovi nasilni smrti so Rimljani do tal porušili tempelj in uničili sveto mesto, Jude pa so razkropili po vsem svetu. Cilj in pot, ki vodi do njega, sta med seboj tesno povezana. Zato lahko dobre cilje uresničujemo samo z dobrimi sredstvi.
Jezus ima tudi plemenit, najbolj plemenit cilj: vzpostaviti na svetu Božje kraljestvo ljubezni in edinosti. Toda za to uporablja tudi najbolj plemenita sredstva, najbolj plemenito sredstvo, kar jih je mogoče: darovanje samega sebe iz ljubezni do drugih. Bolj plemenitega dejanja ni, kakor se je tudi sam zavedal. »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá svoje življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). S to ljubeznijo je gradil Božje kraljestvo, ki je ravno kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru. Božja ljubezen, ki se je na najvišji možni način razodela na križu, je Božje edino sredstvo, je hkrati sredstvo in cilj, ter središče, okoli katerega se zbirajo ljudje in sestavljajo novo Božje ljudstvo. Z Jezusom je sredi med nami Bog sam. Jezus stopa na mesto starega templja, kajti v njem, v Jezusu, je navzoč Bog sam s svojo Ljubeznijo. On privablja k sebi vse ljudi in ustvarja novo Božje ljudstvo, prerojeno v vodi in Svetem Duhu v Božje otroke, v člane Božje družine, kjer vlada Božja ljubezen in edinost.
To je zgled za nas in v tej luči je delovanje Karitas in drugih podobnih dejavnosti krščanske ljubezni v Cerkvi bistveno in nepogrešljivo. Papež Benedikt XVI. je vedno znova poudarjal, da je krščanska dejavna ljubezen do bližnjega sestavni del delovanja Cerkve in je na enaki ravni kot oznanjevanje in bogoslužje. Oznanjamo Boga, ki je Ljubezen, in ga najbolj verodostojno oznanjamo z dejanji lastne ljubezni do bratov in sester. Svoje delovanje in požrtvovalno služenje soljudem v stiski razumemo kot odsev ali odmev Božje ljubezni do vsakega človeka. Še več, kot ljubezen, ki jo dolgujemo Jezusu Kristusu samemu, ki je rekel: »Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). To je razpoznavni znak in posebnost naše krščanske dobrodelnosti, naše krščanske ljubezni do bližnjega. Sočlovek v stiski je za nas drugi trpeči Jezus, ki čaka na naše usmiljenje. Po tem se krščanska ljubezen do bližnjega razlikuje od drugih humanitarnih dejavnosti, kakor jih običajno imenujejo.
Drage sestre in dragi bratje! Velika milost je, da smemo biti Božji sodelavci pri uresničevanju njegove ljubezni in njegovega kraljestva v našem svetu. Karitas zbira vse Božje otroke ne glede na to, kaj so in kaj si mislijo. Zbira jih, ker so potrebni sočutja in pomoči, ker je v njih zaradi poteptanega človeškega dostojanstva Božja podoba onečaščena. In v letu vere je prav, da se še močneje zavemo, da je krščanska ljubezen do bližnjega najbolj prepričljiva, najbolj verodostojna in najmočnejša »nova evangelizacija«. Najprej evangelizacija nas samih, ki to Božjo ljubezen posnemamo, nato pa tudi evangelizacija kot oznanilo vesele novice o Božji ljubezni, v katerega verujemo in s svojim dobrodelnim delovanjem oznanjamo drugim. Amen.
msgr. dr. Anton Stres
ljubljanski nadškof metropolit
