Dragi bratje in sestre!
Znana zgodba o bogatašu in ubogem Lazarju nam daje najprej razumeti, v čem je bila bogataševa usodna napaka. Ne toliko v tem, da je bil bogat. Premoženje samo po sebi ni greh in ni nič slabega. Evangelij nas ne spodbuja k razrednemu sovraštvu do bogatinov preprosto zato, ker so bogati. Še manj nas spodbuja k nevoščljivosti in zavisti, iz katere se največkrat to sovraštvo napaja. V našem javnem mišljenju je že tako, da velja vsakdo za grdega in za obsodbe vrednega, če je bogat, ne glede na to, kako je postal premožen in kako svoje premoženje porablja. V tem sovraštvu do premožnih ljudi, do »kapitalistov«, ki ga vzdržujejo oblikovalci slovenskega javnega mnenja in ki ima svoje izvore v komunistični ideologiji, ni nič drugega kot čisto navadna zavist, kajti isti ljudje, ki z vsemi silami napadajo in sovražijo premožne, sami hrepenijo po bogastvu in so se ga pripravljeni dokopati tudi na nepošten način. Evangeljsko svarilo pred bogastvom pa nima nič skupnega z nevoščljivostjo in zavistjo, ki je – žal – med nami zelo navzoča. Kot je rekel naš najbolj zaupanja vreden poslovnež: »Slovenci oprostimo vse, samo uspeha ne«.
Najbolj usodna posledica bogastva je ošabna domišljavost in lažna samozadostnost. Evangeljski bogatin je zaradi preobilice imetja postal tako poln samega sebe, da preprosto ni videl ničesar drugega več. Ni videl ljudi okoli sebe, ni opazil njihove stiske, zanj sploh niso obstajali, ni jih potreboval, zadoščalo mu je to, kar je imel. Premoženje je porabljal izključno zase, saj se je dan na dan gostil. Z vedno novimi gostijami, ki jih očitno ni bilo nikoli dovolj, je neuspešno polnil praznost in dolgočasje svojega življenja. Kdor se enkrat poda na pot uživaštva – in bogastvo ga k temu zapeljuje in mu to omogoča – ga nima nikoli dovolj. V tem je njegov začaran krog, v tem je poguba, ki jo pripravlja tistemu, kdor se preda njegovim zapeljivim mikom. Naš blaženi škof Slomšek, čigar nedeljo obhajamo danes, lepo pravi: »Ni bogat, kdor veliko ima, ampak kateri malo potrebuje, ker razvajen ni. Ni srečen, kdor ima vse, kar poželi, ampak le tisti, ki rad za dobro vzame, kar mu Bog da«.
Samozadostna ošabnost in prevzetnost sta najbolj poguben sad bogastva. Za kaj takega pa ni treba ravno biti zelo bogat z gmotnimi dobrinami. »Bogat« in samozadosten je lahko tudi človek, ki misli, da vse ve. Tako samozadostno bogat je lahko tudi človek, ki prekipeva od telesne moči, lepote in zdravja ali pa vsaj misli, da vse to v izobilju ima. Samozadosten je uspešen karierist. »Bogatin« v slabem pomenu je namreč vsak, kdor je poln samega sebe. Vsaka naravna dobrina, ki je ima v obilju, lahko postane za človeka zanka, v katero se ujame, če postane sami sebi tako všeč in tako zaverovan vase, da na druge gleda zviška ali pa jih sploh več ne opazi, kakor se je to pripetilo bogatašu iz današnjega evangelija.
Potem pa mora priti do trenutka streznitve, do trenutka resnice o sebi. Lahko smo srečni, če pride do nje še pred smrtjo. To je resnica, da ljudje nismo sami na svetu in nismo sami sebi zadosti, ampak potrebujemo drug drugega in smo drug drugemu dolžniki. »Kaj imaš, česar bi ne prejel? Če pa si prejel, kaj bi se ponašal, kakor bi ne prejel?« opozarja apostol Pavel (1 Kor 4,7). Predvsem pa smo dolžniki Bogu, saj vse, kar smo in kar imamo, prihaja od njega, ki nam je vse podaril, tudi nas same nam samim z vsem, kar smo, kar zmoremo in kar premoremo.
Toda končna in najbolj neizprosna streznitev od zaverovanosti vase je smrt. Takrat se pokaže vsa naša krhkost. Pokaže se, da si ne pripadamo, da si ne zadoščamo, da smo živeli od podarjenega življenja, od daru, ki ga enkrat zmanjka in se ga ne moremo nikoli polastiti. Vse naše bogastvo in lastništvo, na katerega smo se zanašali, se ustavi pred darom življenja. To nikoli ne postane naša last. V tej dokončni resnici o nas samih smo vsi enaki, revni in bogati. Jezus to lepo poudari, ko pravi: »Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati življenje za en sam komolec?« (Lk 12,25) Smrt je velik, največji trenutek resnice o človeku. Takrat se pokaže, kaj smo in kaj premoremo. Ta trenutek pa je vase zagledanega bogataša iz današnjega evangelija našel povsem nepripravljenega.
Tudi nadaljevanje zgodbe o neuspelem poslanstvu z onega sveta je poučno in ga vsakdanja izkušnja obilno potrjuje. Kakor je bil umrli bogataš zaverovan vase in v svoje premoženje, takšni so očitno bili tudi njegovi bogati družinski člani. Celo prikazen z drugega sveta jih v tem ne bi zamajala. Ni odločilno, kako pretresljiva, nenavadna, izredna in razburljiva so kakšna znamenja. Veliko bolj odločilno je, koliko smo mi sami dovzetni in zanje odprti. Dovolj znamenj je, da je na tem svetu vse krhko, negotovo, nezanesljivo in minljivo, če jih le hočemo zaznati in prebrati. Edino, kar ne mine, je moralna kakovost ali svetost življenja. Dovolj znamenj je, da Bog obstaja in vodi naše življenje, pa jih nekateri nočejo prepoznati. Bog nas ne bo prisilil z nobeno nasilno prikaznijo, ampak spoštuje našo svobodo, da se zanj in za njegovo kraljestvo odločimo svobodno, zaradi vrednote, lepote in dobrote tega, kar je in kar nam ponuja tudi kot našo življenjsko izbiro. V tej izbiri se namreč »razodenejo misli mnogih src« (Lk 2,35), z njo »zemlja prepozna svoje seme« (A. de Saint-Exupéry).
Zgodba o samopašnem bogatinu in ubogem Lazarju, čigar ime pomeni ’Bog pomaga’, pa je nas tudi spodbuja, da vedno ohranimo oči in srce odprte za stisko bližnjega. Da njegove stiske ne opazimo šele tedaj, ko nas pocuka za rokav, ampak jo znamo zaznati, odkriti in priskočiti na pomoč tudi tedaj, ko revež svojo stisko prikriva in se je sramuje.
Oba sta umrla, revež in bogatin. Smrt je izničila njuno razliko. Tako bo izničila vse naše razlike. Ena bo pa le ostala, samo ena, a ta je odločilna: razlika med pravičnostjo in krivico, med dobroto in sebičnostjo, razlika med sočutno ljubeznijo in trdosrčnim samoljubjem. Ona bo odločila o naši večni sreči ali nesreči. Amen.
Msgr. dr. Anton Stres
Upokojeni ljubljanski nadškof
