Dragi sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre!
Praznik vseh svetih in dan spomina naših pokojnih nam dajeta priložnost za razmislek o dveh za nas zelo pomembnih stvareh: naša poklicanost k svetosti in naša poklicanost k slavi, ki jo Bog pripravlja svojim ljubljenim.
Ti dve stvari sta za nas bistveni, a žal zaradi našega ritma in načina življenje, se ob njih skoraj ne ustavljamo. Jezus na več mestih v Svetem pismu vabi k budnosti in resnosti.
Naše življenje je romanje, je priprava; bolje rečeno: je dar Očeta, ki smo ga prejeli. Ta dar na sebi nosi večnostne znake, kajti ustvarjeni smo za večnost.
Naše življenje je tako odgovor na velik Božji dar. Primeren odgovor na ta Božji dar je spolnjevanje Božje volje. Ne zaradi Boga, ampak, ker nam spolnjevanje Božje volje prinaša srečo, povezuje nas namreč z Njim samim, z njegovim, Božjim življenjem. V tej perspektivi naše življenje dobi čisto novo, lepšo in polnejšo vsebino.
Preveč je ljudi, ki svoje življenje zastavijo tako, kot, da živijo »samo za ta svet«. Vsi ti seveda želijo, kar najbolj izkoristiti to, kar človeku ponuja ta svet. Mnogi sploh nočejo misliti, da nas na koncu našega zemeljskega življenja vse čaka smrt. Iščejo neštete stvari s katerimi bi se zamotili, da jim ta misel ne bi prihajala v ospredje.
Kakšen smisel bi imelo življenje, ki mu je odmerjeno le nekaj desetletij? Kakšen smisel ima naš trud, da zaživim odnose z drugimi, da delam za skupno dobro, če je potem vse to pozabljeno in uničeno?
Prvi kristjani, v času, ki ga opisujejo Apostolska dela, in še pozneje, so oznanjali smrt in vstajenje Jezusa, Božjega Sina in so pričakovali njegov drugi prihod v slavi. Prav Jezusovo vstajenje je njihovemu življenju dajalo polnost, upanje in veselje! Vse kar jih je doletelo, lepi in težki trenutki, na vse so gledali v tej perspektivi in z nekim odmikom. Pred seboj so imeli jasen cilj: postati eno s Kristusom, kajti to jim je pomagalo premagovati preizkušnje, po drugi strani, pa jih je spremljala zavest, da ta svet ni končna postaja.
Osebna izkaznica kristjana je: s Kristusovo ljubeznijo sprejemati vse, kar človek sreča na poti, čutiti se eno z njim, križanim in trpečim, da bi lahko postali deležni tudi njegovega vstajenja.
To je pot evangeljskih blagrov, ki nam jo Jezus kaže, kot pot, ki nas vodi v resnično srečo. Ta pot je živo nasprotje človeški logiki, ki hoče imeti, obvladovati, uživati, ..
Misliti na nebesa se nam zdi nekaj tako oddaljenega in nedosegljivega.
Tu nam prihajajo naproti vse sestre in bratje, s katerimi smo imeli milost, da smo jih srečali, spoznali njihovo življenje, vero in predanost Bogu. Te sestre in bratje nam danes razodevajo, da nebesa niso samo sanje in želja, ampak resničnost. Pomislimo na svetnike, ki smo jih poznali. Npr. sv. papež Janez Pavel II., Mati Terezija, pater Pij.… Bili so polni vere in predani Božji volji. Že tu smo čutili, da je v njih prisotnost Božjega življenja, ki ga sedaj v polnosti uživajo v Bogu.
Tudi za naše pokojne, ki se jih danes in še posebej jutri spominjamo, veljajo besede Modrosti: »Duše pravičnih so v božji roki in nobeno trpljenje jih ne bo doletelo…« (Mdr 3,1 sl.).
Danes, gledajoč na množico, ki je že pri Bogu in z mislijo na naše pokojne, čutimo, kako ima naše življenje svoj cilj. Ta cilj našega življenja je življenje pri Bogu, za katerega pravi knjiga Modrosti: »Tisti, ki so zvesti v ljubezni, bodo prebivali pri njem, kajti njegovi izvoljenci so in deležni milosti in usmiljenja!«
Nebesa so naš dom. Tu nas Oče, ki nam je podaril življenje, pričakuje, kjer je za vsakega pripravil prostor.
Nebesa ne dosežemo samo po našem naporu, ampak po Božjem usmiljenju, če se pustimo umiti z Jagnjetovo krvjo, ki nas očiščuje naših grehov.
Papež Frančišek je zelo lepo razložil na sredini avdienci, kaj pomenijo nebesa, kaj pomeni raj: »Raj je objem Boga. Raj ni nek pravljični kraj, še manj čaroben vrt. Raj je objem z Bogom, neskončno ljubeznijo. Vanj stopimo zahvaljujoč Jezusu Kristusu, ki je za nas umrl na križu.«
Papež Frančišek nadaljuje. »Kdor je spoznal Jezusa, se ničesar več ne boji.«
Zato je tako pomembna vera, ki vedno poglablja naš odnos z Bogom. Bolj je živa in trdna, več je v nas upanja, več je v nas življenja.
Naj tudi današnji praznik, ko je naš pogled zazrt v brate in sestre, ki so dosegli polnost objema z Bogom, in so v slavi, vabilo, da dan za dnem gremo po poti vere in zaupanja v Boga.
Amen.
msgr. Alojzij Cvikl, mariborski nadškof metropolit
