Dragi Marijini častilci in romarji, prav prisrčno pozdravljeni!

Božja beseda današnjega prazničnega dne nam ospredje približa dve dogajanji, dve podobi: V prvem berilu, iz knjige Razodetja, je predstavljen boj med ženo, ogrnjeno s soncem, in med zmajem. Druga podoba pa nam približa, srečanje Marije s sorodnico Elizabeto. Ti dve podobi si po vsebini stojita nasproti, kot sta si nasprotna pojma »bojevati se« in »srečati se«. Boj je nasprotje srečanja. Pri boju se dva postavita eden nasproti drugemu, pri srečanju je v ospredju sprejetje drugega. Knjiga Razodetja postavi boj med ženo in zmajem v puščavo, kajti boj nas ne vodi v toplino hiše, ampak ustvarja pregrade in izločevanje.

V obeh podobah, tako pri boju, kot pri srečanju, pa je v ospredju otrok. Otrok, ki ga Marija nosi, še pod srcem, je tisti, ki Marijo vodi k sorodnici Elizabeti. V Elizabetinem domu ne pride samo do srečanja dveh žena, ki pričakujeta otroka, ampak pride tudi do srečanja dveh otrok, saj lahko beremo, kako se je ob srečanju z Marijo veselo zganilo dete pod srcem Elizabete. 

V knjigi Razodetja pa je otrok, ki ga je porodila žena obdana s soncem, »bil odnesen k Bogu«. Rojstvo tega otroka pa takoj rodi tudi nasprotovanje, kajti: »zmaj se vstopi pred ženo, da bi otroka požrl«. Ta podoba iz knjige Razodetja kaže na Jezusa, Božjega Sina. Kaže pa tudi na Božje kraljestvo, ki ga Marija, pa tudi Cerkev v vsakem času zgodovine, vedno znova rojevata. Jezus, Marijin sin in Božje kraljestvo pa sta bila v toku zgodovine vedno tudi znamenje nasprotovanja. Nasprotovanje je Mariji napovedal že starček Simeon, ob darovanju Jezusa v Templju, ko je napovedal: »Ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu, in v znamenje, ki se mu nasprotuje« (Lk 2,34).

V teh dveh podobah lahko odkrijemo še dva druga protagonista. V Lukovem evangeliju je to Sveti Duh. Z njim je »napolnjena Elizabeta« na poti k svoji sorodnici. Sad delovanja Svetega Duha je veselje, zato Elizabeta »na ves glas vzklikne in izreče dobrodošlico Mariji, prav tako tudi Marija zapoje hvalnico Gospodu: »Moja duša poveličuje Gospoda!«

Nasprotno pa je v knjigi Razodetja, v odlomku današnjega prvega berila, na delu »hudi duh«. Tisti hudi duh, ki je omenjen že na začetku Svetega pisma, ko prvo ženo Evo pregovori, da vzame prepovedan sad z drevesa sredi Edenskega vrta. Posledica delovanja hudobnega duha pa ni veselje, ampak strah, nezaupanje, osamljenost in občutek izgube nečesa, kar je človeka prej osrečevalo.

Kot kristjani smo poklicani, da ta naš svet, v katerem živimo, bolj in bolj spreminjamo v kraj srečevanja, zaupanja in medsebojnega sodelovanja, ne pa v kraj izključevanja, sovraštva in nezaupanja. Kristjani smo poklicani, da se prepustimo delovanju Svetega Duha, ne pa hudemu duhu. Marija in Elizabeta sta se prepustili delovanju Svetega Duha, zato sta postali rodovitni za novo življenje, ki je večno, v nasprotju s hudim duhom, ki nas zavaja s tem, ko nas vodi v temo in smrt. 

Vsak dan smo mi vsi postavljeni pred izbiro, ali bomo delali za kulturo srečevanja ali pa za kulturo prezira, za rojevanje življenja ali za uničevanje življenja in za smrt. 

Otrok, ki ga je rodila Marija, je postavljen kot znamenje, ob katerem se tudi danes krešejo različna mnenja in odločitve. Vse pa je odvisno od tega, kateri duh deluje v nas, kajti vse to se potem odraža v naših besedah in dejanjih.

Marija je postala prevzeta in je začutila iskreno notranje veselje ter izpolnitev, ko je doživela, da je Bog sam stopil v njeno življenje in da se je Bog sam ozrl nanjo in na njeno nizkost. Na isti način se Bog ozira tudi na vsakega od nas in se sklanja tudi v naše življenje. Ob Marijinem veselju in poveličevanju Gospoda se nam ni treba bati, da bi Bog omejeval našo svobodo, da bi nam hotel Bog kaj vzeti ali nas omejevati v našem življenju. Marijina hvalnica nam govori, da če damo v svojem življenju prostor Bogu in dopustimo, »da je On velik za nas«, potem smo ob njem in z njim tudi mi deležni njegove veličine. Če pa Bogu ne damo prostora, ali pa morda tako čisto na ozko in na malo odpiramo svoje srce za Gospoda, takrat pa ostajamo tudi mi sami majhni, ujeti sami vase, in naše življenjsko obzorje ostaja ozko in zaprto, naše upanje pa skromno. 

Danes želim z vami razmišljati tudi o naši mladini, kajti oktobra bo v Rimu potekalo generalno zasedanje škofovske sinode, ki bo tokrat posvečena mladim: »Mladi, vera in razločevanje poklicanosti«, je naslov srečanja škofov iz vsega sveta.

Vem, da je tudi v življenju mladih vse polno bojev. Vsaka resna odločitev terja boj. Terja neko notranje srečanje s seboj v samem sebi, kot bi rekel sv. Avguštin. V mnogih svojih osebnih odločitvah se mladi danes počutijo osamljene in zapuščene, velikokrat tudi zato, ker nimajo nikogar, ki bi mu lahko zaupali. Cerkev si želi s sinodo ponovno pridobiti zaupanje mladih. Pripravljalni dokument na sinodo nas vse vabi k temu, da začnemo razmišljati in raziskovati o kulturi mladih. Kulturo, ki se nam duhovnikom in pastoralnim delavcem večkrat zdi kot tisti zmaj v knjigi Razodetja – zmaj, ki požira našo mladino. Ravno zaradi zgrešenih predstav, ki jih imamo o kulturi mladih, velikokrat ne pride do srečanja, ampak so postavljene meje in zidovi med mladimi in Cerkvijo. Sanjam o posinodalnem dogajanju, kjer bodo pastoralni delavci z novo vnemo stopili v sodobni svet mladih in jim bodo upali spregovoriti tudi o njihovem najglobljem nemiru in iskanju.

V današnjem prazniku Marijinega vnebovzetja vidimo Boga, ki tiste, ki ljubijo, priteguje k sebi. Marija je v svojem življenju resnično ljubila, se v tej ljubezni borila in v tej ljubezni tudi trpela. Marija je svoje življenje darovala, dala na razpolago. Morda smo mlade predolgo puščali živeti v utvari, da bo Bog vse naredil sam. »Res je, da lahko Bog dela brez nas, toda odrešil pa nas ne bo brez nas«, tako je razmišljal škof in cerkveni učitelj sv. Avguštin in s tem pokazal na našo osebno odgovornost za svoje življenje in svoje odločitve. Vsak izmed nas ima v svetu neko poslanstvo; še posebej mladi so, kot pravi papež Frančišek, »tiste iskrene priče moči in energije, ki je je največ v tem življenjskem obdobju, in s tem lahko mladi spreminjajo svet, začenši tam, kjer živijo«.

Praznik Marijinega vnebovzetja je tako praznik optimizma, tistega optimizma, ki ga človeku lahko da edinole Bog, ki se je v stvarstvo podpisal kot Stvarnik, v naša srca pa kot Oče in vir življenja. Že veliki ruski mislec Solovjov je pisal, da je kraljestvo narave kraljestvo smrti. Vse, kar je v naravi, je podvrženo propadanju, zato tukaj na zemlji ne moremo ohraniti svojega življenja. Naj se še tako trudimo, z nobenim delom se ne bomo sami rešili. Življenje lahko le vzdržujemo, slej ko prej pa človeku spolzi iz rok. Ko je Bog vzel Marijo k sebi, je s tem jasno povedal, da življenje nima cilja samo v sebi. Mladim, ki iščejo smisel svojega življenja, Marijino vnebovzetje kaže, kje je pravzaprav lahko naše življenje uresničeno: v Njem, ki ne samo spreminja srca, ampak stori, da mrtvo postane živo. Če je verska resnica o Marijinem brezmadežnem spočetju spregovorila o duši, nam dogma o Marijinem vnebovzetju spregovori o telesu. Vsem nam govori, da je telo Gospodova lastnina. Da, telo ni nekaj, kar nas vodi v obup in nekaj, kar bi lahko ljudje umirili s tem, da strežemo raznim poželenjem ali da ga omamljamo. Telo ostaja prostor upanja, veselja!

Kolikokrat slišim iz ust mladih: »Saj bi veroval …, ampak trpljenje, bolezni, smrt …?! Kje je tukaj tvoj Bog?« Res je, da je trpljenje skala ateizma in vzrok neštetih dvomov in kriz naše vere. Naj podelim z vami misel, ki jo je zapisal Gilbert Keith Chesterton, eden velikih mislecev 20. stoletja: »Nesmisel ne prihaja iz izčrpanosti zaradi trpljenja. Nesmisel prihaja iz izčrpanosti zaradi uživaštva. Obup ne tiči v izčrpanosti zaradi trpljenja, marveč v izčrpanosti zaradi lažnega veselja.« - Solzna dolina današnjega časa je posledica utrujenosti od uživaštva. Velike napetosti v srcih mladih ne morejo umiriti ne droge ne uživaštvo. Vse to človeka zgolj utruja in mu jemlje smisel. 

Upamo, da bo sad sinode mladih tudi nova vnema voditeljev mladinske pastorale. Res je, da gre za sinodo o mladih, iskanje poti do mladih, vendar je treba poudariti, da je eden od problemov mladinske pastorale povezan z voditelji tovrstne pastorale. Slomšek je evangelizacijsko vnemo povzel z besedami: »Če hočeš druge vneti, moraš sam goreti.« Vnema nam je potrebna! Vsem skupaj je potrebno nekaj Élijevegaduha, ki bo mlade poslušal in jim razlagal govorico Boga. Voditelji mladih so prevečkrat obupani nad svojim delom, ki kdaj ne daje pravih sadov. Tudi za voditelje mladih je Marija velika učiteljica. Lahko nam pove, kakšen je recept, da se Bog ozre na nas. Marija je bila dekla, znala se je izničiti, izničiti do te mere, da se je Bog ozrl na njeno ponižnost. Bog, ki se je ozrl na nizkost svoje dekle, je to deklo tudi povišal. Njeno povišanje je vnebovzetje. 

Naj nam Marija, v nebesa vzeta izprosi, da bomo vsi, tudi naši mladi, rastli v veri in v zaupanju, da naše življenje ne drsi v prazno ali v nič, saj vsakega od nas čaka in vabi On, ki nam je v svoji dobroti najprej podaril življenje. Naj nas današnje praznovanje utrdi v veri, da bomo še bolj zavzeto hodili za njim v trdni veri, da bo tudi naše telo nekoč poveličano, kot je po vstajenju od mrtvih poveličano telo Božjega Sina. Tako kot je on, ki je vstal od mrtvih, poveličal Marijo in jo je z dušo in telesom sprejel k sebi v nebesa, tako bomo tudi mi deležni Božje slave v večnosti. Amen.

Msgr. Alojzij Cvikl, mariborski nadškof metropolit