Cenjeni gostje, dragi bratje in sestre!
Praznik sv. Štefana, diakona in prvega mučenca, praznujemo neposredno za božičem. Takoj začutimo velik kontrast med milino božičnega praznika in trpkostjo prvega mučeništva človeka, ki je svoje življenje v vsem oblikoval po Jezusu Kristusu. Kontrast je navidezen, kajti že samo učlovečenje Boga, njegov sestop iz božanskega načina bivanja v človeškega je v resnici kenoza ali izničenje oziroma ponižanje Boga k človeku iz ljubezni. Zato je mučeništvo sv. Štefana prava »druga plat« istega božičnega dogajanja. Cerkev nam tako takoj po božični idili daje tudi ključ za razumevanje vsega Jezusovega življenja, ki ga bomo spremljali naprej v teku cerkvenega leta. Samo križ je ključ za vstop v skrivnost Boga in sveta, posameznika in družbe. Štefanova molitev »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« (Apd 7,60), razkriva temeljni razlagalni ključ zgodovine: dobro zmaga s porazom, zlo izgubi z zmago; nasilje je premagano z nenasiljem tistega, ki ga je zlo zadelo.
Štefan je takšno držo in življenje zmogel, ker je »bil poln milosti in Svetega Duha« (Apd 6,8). Zato se tudi nasprotniki »niso mogli ustavljati modrosti in duhu, s katerim je govoril« (Apd 6,10). Sv. Štefan je izkazal zvestobo do konca. Na njem se je uresničilo to, kar je Jezus svojim učencem napovedal, ko jim je dal za nalogo, da s svojim življenjem bijejo boj med dobrim in zlim, da bi ga dobojevali v zmago dobrega. Jezus pošilja svoje učence v boj, ki zgleda neenak. V evangeliju današnjega praznika Jezus jasno pravi svojim, da jih bodo vlačili pred poglavarje in kralje zaradi njega, izročali sodiščem, bičali v svojih shodnicah, oni pa se bodo temu zoperstavljali z besedo, ki jim bo dana tisto uro; po navdihu Svetega Duha jim bo dana (prim. Mt 10,17–20). Lahko bi rekli, da jih je Jezus poslal, kot ovce med volkove. Da jih je poslal med mogočne tega sveta praznih rok oziroma, da jih je pred poglavarje in mogočnike tega sveta, ki imajo v svojih rokah vse vrste orožja, poslal samo z orožjem resnice in pravice, z orožjem Božje besede, ki jim bo dana v tistem trenutku. Napovedal jim je celo, da bo izdajstvo prisotno celo med brati, med starši in otroki (prim. Mt 10,21–22). In sv. Štefan je znal gledati in razsojati, presojati dogodke svojega življenja in družbe, v kateri je živel, s te perspektive. Zato tudi v svojem kamenjanju, v svojem mučeniškem koncu, ni videl poloma, ampak je videl samo zvestobo resnici in pravici, zvestobo dobremu, zvestobo Besedi, ki edina daje smisel človekovemu življenju: na vseh ravneh njegovega bivanja – osebnem, družinskem, družbenem in državnem. Vedel je, da je zmaga v resnici in pravičnosti.
V tej luči, dragi bratje in sestre, lahko pogledamo tudi na našo narodno in državno zgodovino. Vse to, kar smo slišali v berilu in evangeliju, smo na takšen ali drugačen način v svoji zgodovini doživljali in še doživljamo. Tudi kamenjanje, za katerega smo mislili, da je vsaj za nas v Evropi stvar preteklosti, je pred kratkim prav v Mariboru postalo na nov način del naše krute resničnosti. A kljub temu moremo in moramo danes z veseljem v srcu praznovati in se zahvaljevati za tisti dogodek, ko smo, kot narodno telo bili sposobni izreči plebiscitarno besedo, ki nam je, prepričan sem, bila dana tisto uro od Svetega Duha. Skupaj smo izrekli besedo, ki je bila tako močna, da je rodila našo državno samostojnost. Bolj šibki pa smo postali v življenju edinosti, ki je bila za samostojnost nujna in skoraj samoumevna. V zadnjem času nam še kako primanjkuje moči za iskanje in uresničevanje enotnosti v najnujnejšem.
Takratna beseda, dana po Svetem Duhu našemu narodnemu telesu, nas še vedno zavezuje. To je beseda resnice. Pred dvaindvajsetimi leti smo na plebiscitu izrekli besedo resnice o samem sebi, besedo, ki jo je Bog izgovarjal, ko nas je ustvarjal kot skupnost. Zato je prav, da ostajamo zvesti tej besedi v zaupanju resnici in v zavračanju vsega, kar prihaja iz srditega srca in iz škripajočih ust ter vodi v uporabo nasilnih sredstev v javnem življenju in upravljanju države ali lokalnih skupnosti.
Zbrani pri sveti maši za domovino in državo, pri čemer ne izključujemo prav nobenega njenega prebivalca, se v konkretnih razmerah še bolj zavedamo, kako pomembna je v takšnih kriznih časih molitev. Gotovo smo jo kristjani poklicani sedaj še pomnožiti in poglobiti, saj smo iz izkušnje prepričani, da so se vsi veliki in pomembni dogodki v naši zgodovini zgodili prav po molitvi in po posvetitvi domovine Jezusovemu in Marijinemu srcu. Razmere so tako resne, da nas kličejo, da resnično z redno in pomnoženo molitvijo spremljamo vse, ki so poklicani in so zmožni doprinesti svoj delež k pozitivnemu reševanju. Morda že dolgo za Slovenijo ni bilo tako aktualno, naravnost nujno, uresničevanje načela zavetnika Evrope sv. Benedikta »ora et labora« (slov. »moli in delaj«). Težave, stiske, boji in celo preganjanja nas ne smejo prestrašiti, kot niso sv. Štefana in nato vso zgodovino še toliko drugih pričevalcev vse v naš čas. Takšna je namreč »cena« zmage dobrega in znamenje uničenja zla, ki ob dobroti in poštenju prej ali slej mora priti na plano in je premagano. Preganjanje, sramotenje, procesi, kaznovanje, lažnivo govorjenje, ki zadene pravične, celo smrt, niso poraz, ampak mučeništvo, ki razgali sebičnost, zlaganost, koruptivnost in vse druge odtenke zla v družbi. Življenje je dar, ki je rešeno, ko je darovano do konca.
Če nas bo praznovanje praznika sv. Štefana in istočasno državnega praznika samostojnosti in enotnosti spodbudilo v to smer, potem bomo našli moči in volje za skupno uresničenje daru samostojnosti in lastne državnosti. Potem bomo sposobni odločno reči ne kamenjanju in da skupnemu iskanju dobrega za vse v enotnosti in samostojnosti. Sposobni bomo vnesti novo upanje v zmago dobrega nad zlim. Naj sv. Štefan in bl. škof Anton Martin Slomšek posredujeta za nas, našo domovino in državo! Amen!
msgr. dr. Marjan Turnšek
mariborski nadškof metropolit
