Draga predsednik in g. generalni tajnik ter vsi sodelavci Nadškofijske Karitas Maribor, dragi predstavniki ŽK, prostovoljci, cenjeni gostje, dragi bogoslovci in bratje duhovniki.
Plenum Nadškofijske Karitas Maribor, ki ga začenjamo s ponavzočanjem svete Kristusove daritve ob grobu blaženega škofa Antona Martina Slomška v njegovem jubilejnem letu, je pravo praznovanje. Praznik je zato, ker smo zbrani z območja celotne nadškofije, z gosti pa segamo še preko njenih meja, in tako vidno predstavljamo našo krajevno Cerkev iz zornega kota karitativnega delovanja. To se ne zgodi pogosto, zato je to praznično dogajanje. Praznik pa je še bolj zato, ker vse svoje karitativno delovanje iz preteklega leta skupaj polagamo na Gospodov oltar pri obhajanju svete maše in Sveti Duh ga bo s kruhom in vinom »spremenil« v Bogu prijeten dar, potem ko je bil vse leto prijeten dar najbolj potrebnim bratom in sestram.
Ob tem praznovanju nam Gospod po Cerkvi namenja izredno izrazno bogat odlomek iz Lukovega evangelija. Zgodba o izgubljenem sinu nam sporoča samo osrednje evangeljsko sporočilo. V obliki slikovite prilike nam spregovori o pravilni podobi Boga: o Bogu, ki je nežen in usmiljeni Oče. S to priliko se Jezus obrača bolj na pravične kot na grešnike, da zaradi svoje pravičniške drže do grešnikov njihovo mesto na gostiji ne bi ostalo prazno. Pred njim so se namreč znašli cestninarji in grešniki, a tudi farizeji in pismouki, ki so »godrnjali« nad njim. Tokrat njegova misel glede spreobrnjenja ne zajema toliko spreobrnjenja grešnikov k pravičnosti, ampak tistih, ki se imajo za pravične, k usmiljenju. V tem je višek bogupodobnosti, saj je naš Bog usmiljeni Oče.
Evangelij nas torej vabi k spreobrnjenju od lažne pravičnosti, ki druge obsoja, k veselju Očeta, ki druge zastonjsko opravičuje, ko odpušča grehe. Očetovo srce se namreč celostno obrača za izgubljenim sinom. »Odsotnost« človeka, ki se je oddaljil od Boga, je vzrok nepopisnega trpljenja za Očeta. Kajti Očetu, kot tudi zemeljskim staršem, ne zadošča prisotnost preostalih otrok, če eden manjka. Prav Očetova bolečina ob izgubi enega pokaže vsem vrednost vsakega izmed njih. Za vsakega bi tako trpel.
Jedro pripovedi je opis praznične gostije, ki jo Oče pripravi, da bi pokazal veselje nad sinom, ki je bil mrtev in je vstal, ki je bil izgubljen in je najden. In v tem dogajanju se lahko prepozna prav vsak. Temeljni poudarek je na Očetovi želji: »Jejmo ter se veselimo!« (Lk 15,23). Zato je to prilika o Očetu, mnogo bolj kot o »izgubljenem« ali »starejšem« sinu. Povsem čisto in transparentno razodeva Očetovo ljubezen brez pogojev: brez »če-jev«, »ampak«, »toda« … Očetovo srce se brezmejno razveseli, da ga je izgubljeni sin spet priznal za Očeta; hkrati pa še naprej vabi »pravičnega« sina, da spet sprejme brata, kajti sicer tudi ni več sin – kar ostaja Očetova bolečina.
Dragi bratje in sestre, vse leto ste verjetno okušali nekaj tega Očetovega doživljanja ob ljudeh, ki so prihajali k vam, ali pa ste vi šli k njim. Povabljeni smo bili biti usmiljeni kot Oče, sicer bi ostali zunaj, brez njegove gostije, tako pa smo pravkar na njegovi gostiji. Vse leto smo marljivo pomagali potrebnim, sami pa s tem počasi izpopolnjevali svojo podobo o Bogu. V zgodbi jo morata spremeniti oba sinova, oba sta se morala, vsak na svoj način, obrniti od sebe k drugemu, od samoljubja k ljubezni do Boga in bližnjega. Korenina njunega in našega greha je v slabem mnenju o Očetu. Prvi je imel napačno podobo o Očetu, ker ga je dojemal kot zasužnjevalca in se ga je želel osvoboditi, da bi lažje užival; in ta želja ga oddalji od Očeta: v to je vključeno upiranje, zavračanje, pozabljanja ... Drugi sin pa si je ustvaril v odnosu do Očeta »strategijo dolžnosti«, češ da si mora Očetovo naklonjenost »kupiti« s tem, da doma pridno dela. To preide v očitek Očetu, ki ga oropa zmožnosti veselja do življenja in zato ne zmore praznovati.
Mi pa praznujemo, dragi bratje in sestre, ker se zmoremo in smemo skupaj veseliti, da smo mogli v imenu Jezusa Kristusa vse leto delali »dobro, prav in resnično« (2 Krn 31,20), kot sporoča letošnje geslo našega plenuma.
Delali smo »dobro«. Najbolj dobro je tisto delo, ki ni opravljeno le zaradi dolžnosti, ampak iz ljubezni. Najbolj upravičeno je svetopisemski pisatelj to zapisal ob opisu stvarjenja, ko je Stvarniku v usta položil ugotovitev, da je »bilo dobro« in celo »zelo dobro« (prim. 1 Mz 1,1–30), kar je ustvaril. Vsi udeleženci v karitativnem delovanju po župnijah in na nadškofijski ravni ste delali iz ljubezni, ne iz dolžnosti, zato je vse, kar vaša plenumska poročila vsebujejo, dobro. In takšno delo je tudi lepo. Kajti hebrejska besedica »tov«, ki je uporabljena v svetopisemskem besedilu o stvarjenju, pomeni tudi »lepo«. Kar je Bog ustvaril, je dobro in lepo hkrati. In takšno je tudi vse, kar naredi človek, ko se trudi delati kot »Božja podoba«. Vse, kar je storjeno iz ljubezni, zato odseva dobroto in lepoto. In takšni ste danes vi, lepi!
Z veliko hvaležnostjo do vseh, ki so sodelovali pri delovanju Karitas v naši nadškofiji, se veselimo in smo Bogu hvaležni, da smo smeli biti orodje za toliko dobrote, ki se je razlila preko mreže župnijskih Karitas in preko delovanja Nadškofijske Karitas, v vseh dobrodelnih in socialnih dejavnostih. Veselje ob tem pa je še večje, ker se je ob tem povečala tudi lepota. Veselje in nasmeh, ki je polepšal obraze tistih, ki so bili deležni pomoči, pričujeta, da smo delali tudi »prav«; kajti nekaj, kar ni prav, kar je laž, ne more osrečevati na dolgi rok, ne more biti dobro in zato tudi ne lepo. Ob pravem uresničenju dobrote postane lepši obraz tistih, ki podarjajo, in tistih, ki sprejemajo.
In naš plenum dokazuje, da je vse to dogajanje bilo »resnično«, ne zgolj virtualno, ne le na računalniških zaslonih in internetnih »socialnih omrežjih«, ki jih lahko v trenutku, ko ti ni več do »igrice«, izbrišeš. Gradili ste namreč resnična socialna omrežja, nastajali so osebni odnosi med vami prostovoljci ter sodelavci Karitas in vsemi potrebnimi pomoči, ki ste jih člani Karitas obiskali ali so sami našli pot do prostorov Karitas. Na svoj način pa so v to socialno omrežje vključeni tudi vsi dobrotniki, donatorji in tudi molivci. To je eden izmed redkih pravih »resničnostnih šovov« (reality show), ki kaj šteje.
Ko ste delali dobro, prav in resnično, ste še kako uresničevali geslo letošnjega pastoralnega leta Pravičnost v ljubezni in tudi lanskega Drug drugemu bremena nosite.
Zato, dobri in lepi ljudje, ki ste skriti za številkami v poročilih o vašem delu, hvala vam za zvestobo v dobroti, ki je ena izmed izraznih oblik svetosti, ki je edina sposobna prenavljati obraz tega sveta na lepše, kot nas spominja geslo Slomškovega leta! Amen!
msgr. dr. Marjan Turnšek
mariborski nadškof metropolit
