Spoštovani gospod škof, dragi sobratje duhovniki! Drage sestre in dragi bratje!
Včeraj, 20. januarja 2012, je minilo 60 let od žalostnega dogodka, ko je nahujskana skupina ljudi na železniški postaji poskušala zažgati živega ljubljanskega škofa, danes Božjega služabnika Antona Vovka. Samo po zaslugi velike prisebnosti in osebnega poguma svetniškega škofa se namera v celoti ni uresničila. Škof se je rešil, vendar je dobil hude opekline, zaradi katerih je pozneje dobre tri tedne ostal v ljubljanski bolnišnici. Od propagande zaslepljeni sovražniki so mu preprečili, da bi ga na zdravljenje takoj odpeljali v novomeško bolnišnico. Škof pa ni bil samo žrtev poskusa zažiga. Organizirani nasprotniki so več kot štiri ure škofa zadrževali na železniški postaji, ga sramotili in pretepali. Varnostni organi, katerih dolžnost je, da skrbijo za varnost državljanov, za škofa niso poskrbeli in ga pred nasiljem niso obvarovali. Kako pa naj bi, saj ni nobenega dvoma, da se je vse dogajalo z vednostjo in soglasjem partijske oblasti. Za storjena dejanja nihče ni odgovarjal in znani oznovec je poskrbel, da so bili materialni dokazi uničeni. Oblast je dogodek izkoristila za nov moralni pritisk na škofa, naj se pokori njenim ideološkim zahtevam in bo imel mir. Poleg hudih telesnih poškodb, ki so poslabšale škofovo bolezen, je moral škof na železniški postaji pretrpeti hudo zasramovanje, zmerjanje in krivično obtoževanje najhujših grozodejstev.
Škof Vovk v osebnih spominih1 zelo natančno opisuje, kaj vse je nahujskana drhal počela z njim. Bralcu se ob tem nehote vsiljuje vzporednica z ravnanjem, ki ga je ob aretaciji pretrpel Jezus. Nahujskani ljudje, ki jih v njihovih obtožbah ne zanima vprašanje, kaj je res in kaj ni; slepo sovraštvo, ki zase išče izmišljene razloge; brezbrižnost ali celo potuha s strani tistih, ki so po svoji javni službi dolžni skrbeti za varnost in pravico med ljudmi; nemoč tistih, ki bi – kakor zdravnik iz novomeške bolnišnice – radi pomagali, pa jim sovraštvo in hudobija to brutalno onemogočata. Škof sredi razjarjene množice stoji vzravnan, neuklonljiv, popolnoma priseben in miren. Na sovraštvo, udarce, psovke in zmerljivke odgovarja argumentirano, sicer pa večinoma molči, ker mu drugega ne preostane, saj za trezen pogovor ni možnosti. Notranjo moč črpa iz mirne vesti in povezanosti z Učiteljem, ki je vse to pretrpel pred njim, in ki je svoje učence na to velikokrat pripravljal: »Spominjajte se besede, ki sem vam jo rekel: ›Služabnik ni večji kot njegov gospodar.‹ Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas; če so se držali moje besede, se bodo tudi vaše. Vse to vam bodo delali zaradi mojega imena, ker ne poznajo tistega, ki me je poslal.« (Jn 15,20–21).
Jezus je svoje učence pripravljal na to, da bodo zaradi njega morali veliko trpeti. Zgodovina Jezusovo napoved, žal, v izobilju potrjuje vse do današnjih dni. Na začetku 3. tisočletja so kristjani, Jezusovi učenci, najbolj preganjana verska skupnost na svetu. Preganjanje kristjanov ni preteklost iz časov starih Rimljanov, ampak je še danes močno razširjeno. Vsako leto zaradi vere umre več deset tisoč kristjanov, drugih krivic, ki jih prestajajo, pa niti ne omenjamo. To se dogaja v deželah, kjer ne poznajo načela spoštovanja človekovih pravic. Tudi pred 60. leti in še dolgo po tem tega načela tudi pri nas niso poznali in še manj upoštevali. Tudi dandanes, ko na veliko govorimo o človekovih pravicah, to ne pomeni jamstva za njihovo spoštovanje. Če bi človekove pravice spoštovali, pri nas ne bi bilo toliko sovražnega govora in širjenja neresnic na račun katoličanov in Cerkve. Vedno se bo dogajalo, da se bo kdo spozabil in šel v svojih izrazih čez mejo, ki so v demokratični in strpni družbi postavljene sovražnemu govoru in vsem drugim oblikam nestrpnosti. Najbolj zaskrbljujoči pa niso tovrstni izpadi sami na sebi. Zaskrbljujoče je, če državne ustanove in javno mnenje takim spodrsljajem dajejo potuho ali celo javno podporo. To se je zelo očitno zgodilo pred 60 leti tukaj v Novem mestu in še neštetokrat pozneje v podobnih, četudi manj brutalnih primerih.
Jezus je učence jasno pripravljal na to, da bodo zaradi pripadnosti njemu morali trpeti. S svojim zgledom pa je tudi pokazal, kako naj to sprejemajo in v tem je bil svetniški škof Vovk njegov zvesti učenec.
Prvič, nasproti razburjeni drhali, ki je z znašanjem nad bolnim in težko ranjenim škofom teptala svoje človeško in ne škofovo dostojanstvo, stoji na zunaj nemočni škof vzravnano in mirno. Na sovražni bes odgovarja dostojanstveno. Udarci s pestmi, s palicami, klofute ali kepe umazanega snega, ki jih mečejo vanj, ga ne zamajejo v njegovem notranjem miru in trdnosti. Podobno kot pri Jezusu v trpljenju tudi v škofovi drži ni čutiti sovraštva ali maščevalnosti, temveč kvečjemu zgroženost nad zaslepljenostjo in žalost ob dejstvu, da ne poznajo resnice, da ne poznajo ne Jezusa in ne njegovega Očeta.
Drugič, nobena nevarnost in nobena grožnja Jezusa ni odvrnila od zvestobe njegovemu poslanstvu. Kakor smo slišali v prvem berilu, so tudi apostoli ostali zvesti in neustrašeni, še več, celo veseli so bili, da so smeli kaj pretrpeti za Jezusa. Enako apostol Peter v današnjem drugem berilu naravnost poziva kristjane, naj se radujejo, če jim je dana možnost, da v preizkušnjah za vero pričujejo in utrjujejo zvestobo. Če nam pripadnost kakšni skupini ljudi prinaša koristi, ta pripadnost ni veliko vredna in tudi ne traja dolgo. Resnična pripadnost Jezusu Kristusu se pokaže šele tedaj, ko nas to nekaj stane. Škofa Antona Vovka je zvestoba Jezusu in Cerkvi veliko stala, vendar je bila ta visoka cena trpljenja, ki jo je plačal, cena zaradi katere je bilo njegovo pastirsko delovanje še bolj verodostojno, prepričljivo in blagoslovljeno ter obramba temeljnih pravic Cerkve in vseh njenih članov.
V današnjih razmerah, ki jih vsi poznamo in prenašamo, naj bo to tudi naša dostojanstvena drža: zvestoba Jezusu Kristusu v Cerkvi ter pogumno in požrtvovalno prizadevanje na vseh ravneh našega osebnega in družbenega življenja za medsebojno spoštovanje, katerega ni brez resnice, pravičnosti in ljubezni. Amen.
msgr. dr. Anton Stres
ljubljanski nadškof metropolit
1 Prim. Anton Vovk: V spomin in opomin. Osebni zapisi škofa Antona Vovka od 1945 do 1953. Uredil Blaž Otrin, Družina, Ljubljana 2003.
