Današnja Božja beseda na soboto pred cvetno nedeljo nas spodbuja, da razmišljamo o edinosti in enotnosti med ljudmi. Rdeča nit današnje Božje besede je namreč Božja obljuba, da bo spet vzpostavil edinost med Božjim ljudstvom, pa ne samo med njegovimi člani, ampak med vsemi ljudmi, saj so vsi njegovi otroci. »Zberem jih od vseh strani …« in »Zedinil jih bom v eno ljudstvo …« smo slišali prerokbo v berilu in v psalmu smo molili: »On, ki je Izraela razkropil, ga bo zbral …« Jezus je moral umreti, da bi zbral razkropljene Božje otroke, pa smo slišali v evangeliju.
Želja po edinosti in miru med ljudmi je stara, kakor je staro človeštvo. A poti do te edinosti so lahko zelo različne, celo v nasprotju med seboj. V današnji Božji besedi vidimo, kako si stojita nasproti dve popolnoma različni zamisli.
Človeška in zgrešena zamisel je tista, po kateri se ravnajo Judje, ki se bojijo Jezusa in ga hočejo umoriti. »Če ga tako pustimo, bodo vsi verovali vanj in prišli bodo Rimljani ter pokončali naš sveti kraj in naš narod.« Namen in cilj rešiti svoje ljudstvo propada se zdita dobra, toda pot do tega je slaba. S slabimi sredstvi pa ni mogoče doseči dobrega namena, po slabi poti ni mogoče priti na dober cilj. Nasilje nad nedolžnim Jezusom, laž in krivica, ki ju bodo njegovi sovražni uporabili, da bi prišli do svojega cilja, jih bosta zapeljala v popolno nasprotje od tistega, kar so želeli doseči. Nekaj let po Jezusovi smrti so Rimljani res prišli in do tal porušili tempelj in uničili sveto mesto, Jude pa so razkropili po vsem svetu.
Povsem drugače pa ravna Bog. Veliki duhovnik Kajfa je to Božje ravnanje pravilno opisal in izpovedal, ne da bi vedel, kaj je v resnici govoril: »Bolje je, da en sam umrje za vse ljudstvo.« Bog ustvarja med nami edinost s tem, da pošlje svojega Sina, da iz ljubezni do nas umre za nas. S tem Bog Oče za vedno postavlja Jezusovo ljubezen za središče, okoli katerega se zbirajo ljudje in sestavljajo novo Božje ljudstvo. Z Jezusom je sredi med nami Bog sam. Jezus stopa na mesto starega templja, kajti v njem, v Jezusu, je navzoč Bog sam s svojo Ljubeznijo. On privablja k sebi vse ljudi in ustvarja novo Božje ljudstvo, prerojeno v vodi in Svetem Duhu v Božje otroke, v člane Božje družine, kjer vlada Božja ljubezen in edinost.
Kristjani smo poklicani, da v našem tako razdeljenem in sprtem svetu pričujemo za to ljubezen, ki edina ustvarja med nami edinost. Za to ljubezen pričujemo s svojim življenjem in s svojo besedo. A najmočnejše in najbolj prepričljivo in verodostojno pričevanje je naša dejavna ljubezen. Oznanjamo Boga, ki je Ljubezen, in ga najbolj verodostojno oznanjamo z dejanji lastne ljubezni do bratov in sester. To je poslanstvo naše Karitas in vseh drugih organizacij krščanske ljubezni in dobrodelnosti, to je poslanstvo vsakega kristjana, ki uresničuje Jezusovo zapoved ljubezni: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.«
Drage sestre in dragi bratje! Zahvalimo se danes najprej Bogu za to, da nam je podaril vero v Jezusa, našega Odrešenika in Kralja miru, zahvalimo se, da nam je poslal Svetega Duha, ki nam pomaga, da lahko verujemo v Jezusa Kristusa, našega Gospoda in mu ostajamo zvesti v svoji službi bratom in sestram v stiski. Velika milost je, da smemo biti Božji sodelavci pri uresničevanju njegove ljubezni v našem svetu, pri vzpostavljanju njegovega kraljestva edinosti, miru in ljubezni. Karitas zbira vse Božje otroke ne glede na to, kaj so in kaj si mislijo. Zbira jih, ker so potrebni sočutja in bratske ali sestrinske pomoči. To je pričevanje za Božjo ljubezen, kateremu se nihče ne more upreti. To je najbolj nepogrešljiva, najbolj prepričljiva, najbolj verodostojna in najmočnejša »nova evangelizacija«. Amen.
msgr. dr. Anton Stres
ljubljanski nadškof metropolit
