Spoštovani bratje in sestre, dragi bratje duhovniki, spoštovane sestre redovnice.
Zbrali smo se v romarskem svetišču Svetega Jožefa, da bi uresničili željo in pobudo papeža Frančiška, ki jo je izrazil v posinodalni apostolski spodbudi Amoris Laetitia, kjer pravi: „Posebno sposobnost razlikovanja je treba posvetiti pastoralnemu spremljanju ločenih, razvezanih in zapuščenih“ (AL 242). V svetišču svetega Jožefa, ki je steber družin, smo se zbrali zato, da bi ob priprošnji in zgledu njega, ki večkrat v življenju ni vedel, kaj naj stori, kako naj se odloči in kako naj ravna, da bi bilo najbolj prav. V tej negotovosti pa mu je vedno znova naproti prihajalo razodetje Božje volje, ki jo je sprejel, čeprav je bila zahtevna, jo živel in tako postal mož Marije, »iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus“ (Mt 1,16).
V tem trenutku sem v določeni zadregi, saj govorim ljudem z izkušnjo, ki je sam ne poznam in nikoli ne bo moja izkušnja. Nisem šel skozi stiske in negotovosti, skozi katere ste šli vi. Nisem doživljal zavrženosti in izdanosti, ki ste jo doživljali vi. Nisem sprejemal udarcev in nisem bežal pred nasiljem, kakor ste prejemali udarce in bežali pred nasiljem nekateri izmed vas. Nisem doživljal osamljenosti in praznine, ki je postala del življenja nekaterih izmed vas. V sebi tudi nisem nosil jeze in zamere, ki ste jo do svojega nezvestega življenjskega sopotnika ali sopotnice v sebi morebiti nosili vi. Nisem razmišljal o maščevanju in pravičnem povračilu za to, kar vam je prizadel človek, ki vam je bil najbližji v življenju, ki je poznal vaše dihanje in vaše najgloblje občutke. Vse to ni bilo del moje poti, zato stojim pred vami poln spoštovanja do vaših ran, pred vami pa stojim tudi z vsemi prošnjami in molitvami, ki jih Gospodu Jezusu, ki je naš brat in odrešenik, izrekam vsak dan za vse tiste, ki jim je zakon razpadel. Posebej namreč prosim za tiste, ki bi se radi poročili, posebej za tiste, ki se borijo za svoj zakon, in posebej za tiste, ki jim je zakon razpadel. Z vsemi temi molitvami danes stojim pred vami in vam želim spregovoriti besede upanja.
Ko rečem, da bi vam rad spregovoril besede upanja, ne pomeni, da bom govoril besede, ki bi jih morda radi slišali. Ne bom rekel, da v vašem življenju in v vaših odnosih ni nobenih težav, nobenih problemov, nobenih ovir. Če bi govoril na ta način, ne bi bil pošten ne do vas in ne do Kristusove Cerkve. Besede upanja vam želim spregovoriti v smislu, da Bog čez nikogar od vas ni naredil znamenja križa in se obrnil proč. To je za nas, ljudi, neverjetna in nedoumljiva ljubezen našega Boga. Ko mi doživimo razočaranje, ko smo deležni izdajstva – kako blizu nam je vse to – takrat pogosto podremo mostove. Ker si takšen ali takšna, zaradi tega tvojega dejanja, zaradi takšnega odnosa, te ne poznam več. Obrnemo se proč in nočemo nič več slišati ali karkoli vedeti o tistem, ki nas je prizadel. Bog pa ne ravna tako. On nas je ustvaril. Naš Oče je. Oče pa, ki v resnici ostaja oče, nikoli ne neha biti oče. Nikoli se ne odpove očetovstvu in nikoli se ne odpove ljubezni. Zato lahko mi naredimo kar koli, Bog nas ne neha ljubiti. Bog ne neha biti naš oče in ne neha ostajati v naši bližini. Res je, da Božja bližina velikokrat pomeni tudi bolečino, saj nam Božja bližina razodeva tudi naš greh, našo nezvestobo, naš delež odgovornosti za stanje, v katerem živimo, istočasno pa nas želi prijeti za roko in nas popeljati naprej, v nov korak, v novo prihodnost, v življenje. Na ta način se uresničuje povabilo posinodalne spodbude Radost ljubezni, da čutimo, da smo del Cerkve, da nikakor nismo izobčeni in na nas tudi nihče ne gleda kot na izobčene, čeprav je res, da si bomo morali za takšno sprejemanje drug drugega še dolgo prizadevati (prim. Al 243).
Besedo upanja pa bi vam rad spregovoril tudi zaradi Kristusove navzočnosti med nami, ki jo vse prevečkrat pojmujemo in sprejemamo neverjetno zoženo.
Večkrat sem že slišal in morda tudi vi v sebi nosite to misel, da Cerkev prepoveduje dostop do evharistije tistim, ki so se ločili. Dogaja se, da nekdo doživi ločitev svojega zakona in misli, da zaradi tega ne more več v polnosti sodelovati pri sveti maši. Kdor doživi brodolom svojega zakona, pa kljub temu še naprej živi svojo zakonsko zvestobo, ki jo je obljubil ob poroki in zato ne vstopi v novo zvezo, pač pa po svojih najboljših močeh živi obljube, dane pri sklenitvi svetega zakona, sme povsem upravičeno prejemati tudi obhajilo. Seveda pa mora preveriti, če je odpustil to, kar se mu je zgodilo. Njegovo srce mora biti vedro in čisto, brez zamer, brez sovraštva, brez maščevalnih misli. To mora biti srce, ki se ga je v svoji usmiljeni ljubezni dotaknil Gospod in ga očistil. Takšni ljudje lahko v polnosti sodelujejo pri sveti maši in prejemajo tudi sveto obhajilo.
Težje je vprašanje za tiste, ki so po ločitvi stopili v novo zvezo in jo živijo v vseh njenih razsežnostih. Ti imajo največkrat občutek, da jim Cerkev onemogoča življenje s Kristusom v evharistiji, čeprav pri tem mislijo na obhajilo – ne morejo prejemati zakramentalnega obhajila.
Najprej mora biti jasno, da gre pri tem razmišljanju za hudo zoženje evharistije. Kaj pravzaprav je evharistija? Naj vam to ponazorim s primerom, ki se je zgodil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Franciji, kjer je zagrizen nasprotnik Cerkve in Boga zaradi bolezni pripeljal ženo v Lurd. Žena je šla v kopeli in dogovorila sta se, da se bosta dobila v cerkvi. Šel je v cerkev in tam je bila ravno takrat sveta maša. Prvič v življenju je zašel slediti dogajanju pri maši. Sam opisuje svoje razmišljanje ob posameznih delih maše. Ko je prišlo povzdigovanje in je duhovnik nad hostijo izgovoril Jezusove besede: To je moje telo, je ta človek z vso jasnostjo spoznal: To je Jezus. Kruh na oltarju je postal Jezusova navzočnost v lurškem svetišču. Takoj po maši je sledil duhovniku v zakristijo in prosil za krst.
To je Jezus. Sveta maša, med katero se po Božji volji zgodi veliki čudež spremenjenja, je evharistija v polnem pomenu besede. Brez svete maše bi bili naši tabernaklji prazni, brez svete maše naši bolniki ne bi mogli prejemati obhajila, brez svete maše sploh ne bi bilo nobenega obhajila. Maša je torej čudoviti dogodek, kateremu smo lahko priče vsi kristjani, pri katerem lahko sodelujemo vsi kristjani in ki lahko napolnjuje z vero in čudenjem vse verujoče. Biti z vero in ljubeznijo pri sveti maši torej pomeni biti deležen čudeža Jezusove ljubezni, njegovega prihajanja med nas. Zato, dragi bratje in sestre, ki ne morete prejemati zakramentalnega obhajila, prosite za močno vero v čudež, ki se zgodi pri maši. Ta čudež je največ, kar je Bog naredil, in tudi največ, kar dela na naši zemlji.
Kaj pa takrat, ko vas morebiti nekaj vleče, da bi pristopili k obhajilu, sami v sebi pa čutite, da bi to ne bilo prav. Kardinal Ouellet pravi, da v tistem trenutku lahko postanete vzgojitelji vseh sodelujočih pri maši za spoštovanje discipline zakramentov. Če ljudje po eni strani poznajo vaše prizadevanje za povezanost z oltarnim občestvom, z župnijo, po drugi strani pa vedo za brodolom vašega zakona in vašo ponovno zvezo, jim bo vaše ostajanje v klopi, medtem ko se drugi pristopajo k obhajilu, postavilo vprašanje: „Ali sem sam res boljši kristjan, bolj zvest in predan Kristusu, bolj zvest v svojem zakonskem življenju, kot pa je ta par, ki ostaja v klopi? Postali boste tudi vzgojitelji duhovnikov, mašnikov, za zvestobo in zavzetost. Ko bo namreč duhovnik videl, da ste ostali v klopi, se bo moral tudi sam vprašati, kako je z njim in njegovo duhovniško zvestobo: „Ali sem jaz, ki v tem trenutku delim zakrament Jezusove navzočnosti, res v polnosti pripravljen na to poslanstvo? Verjamem, da bo moral marsikdo zmoliti kesanje za svoje ravnanje, čeprav mu formalno nihče ne more nič očitati.
Vedno večkrat se, hvala Bogu, tudi dogaja, da ljudje, ki se ne morejo udeležiti zakramentalnega obhajila, ne ostanejo v klopi, ampak se med obhajilom postavijo v vrsto, ko pa pridejo pred duhovnika, s prstom na ustih ali z rokami, prekrižanimi na prsih, pokažejo, da so prišli prosit blagoslova – kakor otroci, ki še niso bili pri prvem obhajilu. V tej gesti se razodevata ponižnost in prošnja, ponižnost, ki se zaveda svojih meja, in prošnja za blagoslov, ki ga Bog nikomur ne odreka.
S tem je povezano tudi stalno iskanje svojega mesta v cerkvenem občestvu. Pred človeka, ki je ločen in je zaživel ponovno zvezo, postavlja izziv, kaj bo sedaj storil s svojo vero: jo bo skušal živeti v okviru možnosti, ki jih ima, ali pa se bo povsem odvrnil od občestva. Po drugi strani pa je to tudi spodbuda za občestvo, da za takšne pare postane kot Jezus na poti v Emavs. Jezus se je na tisti poti pridružil učencema, čeprav sta se oddaljevala od Jeruzalema in bežala od občestva, ki je bilo njun dom skozi tri leta. Ni ju zaustavil na poti, ampak je hodil z njima, dokler ga v Emavsu nista spoznala. Tudi krščansko občestvo mora hoditi s takimi pari in jim pomagati do spoznanja tistega poslanstva, ki ga v danem trenutku lahko živijo znotraj cerkvenega občestva, znotraj župnije. Cerkev je namreč več kot obhajilo in življenje v Cerkvi je več kot samo udeležba pri obredih.
V evangeliju smo slišali Jezusovo priliko o vinski trti in o vinogradniku. Beseda je tekla o očiščevanju in o obilnejšem sadu. Podobe te prilike so zgovorno pomenljive tudi za nas. Čeprav vse mladike rastejo iz iste trte, nimajo vse istega mesta na trti. Vse pa živijo iz sokov, ki tečejo po trti in iz teh sokov tudi postajajo rodovitne. A vsaka na svojem mestu.
Jezus govori tudi o očiščevanju. Ne bi bilo prav, če bi na tem mestu spregovoril o različnih vrstah očiščevanja. Prosimo Svetega Duha za razsvetljenje, da bi vsak izmed nas na svojem mestu in ob priznavanju svojih grehov prišel do spoznanja, na kakšen način ga v konkretnih življenjskih razmerah Bog očiščuje. Sveti Duh naj nam tudi pomaga do spoznanja, da to očiščevanje, ki je včasih boleče in se nam lahko zdi nesmiselno, ne pomeni nič drugega, kot uresničevanje Božje volje, da bi vsak izmed nas obrodil še več sadov. Bog lahko tudi tiste, ki so doživeli razpad svojega zakona in vstopili v nov odnos, očiščuje, da bi ob svojem času – tega pozna samo Bog sam – obrodili še več sadu.
Naj nam tudi današnje srečanje pomaga, da bomo odkrivali neomajno zvestobo Božje ljubezni in tisto rodovitnost svojega življenja, ki nam jo lahko podari samo Bog. Marija, Mati Cerkve. Prosi za nas. Sv. Jožef, varuh svete Cerkve, prosi za nas. Amen.
msgr. Stanislav Zore OFM
ljubljanski nadškof metropolit
