Spoštovani bratje in sestre. Nocoj smo se v naši stolni cerkvi zbrali s prav posebnim razlogom. Danes je namreč evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Na današnji dan zaradi tega, ker je leta 2009 Evropski parlament 23. avgust razglasil za evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Na ta dan je bil leta 1939 podpisan pakt Ribbentrop-Molotov med nacionalsocialistično Hitlerjevo Nemčijo in komunistično Stalinovo Sovjetsko zvezo. Kakšne so bile posledice zlitja totalitarizmov, ki v ideološki slepoti ne vidijo umiranja desetin milijonov ljudi, krike žalovanja pa prepovedo, da jih ne bi motili v uživanju osvojenega.

Kje bi lahko iskali vzroke, da ljudje dopustimo, da se v tkivu družbe razvije takšno zlo? Pravzaprav o tem govorijo že prve strani Svetega pisma. Zlo je stopilo v človeka in potem v svet, ko se je človek odločil, da ne bo poslušal Boga in njegove besede. Ko ne bo sprejemal tega, kar je Bog ustvaril in mu vse to zaupal v upravljanje, da bi od tega užival sadove in se zahvaljeval Stvarniku. Zlo je stopilo vanj, ko se je odločil, da bo sam postavljal mejo med dobrim in hudim, da bo svoje življenje v vseh razsežnostih vzel v svoje roke. To je bil prelomni korak. Da bo svoje življenje vzel v svoje roke. Pa ne v duhu odgovornosti do vsega, kar ga obdaja. To bi iz njega naredilo upravitelja sveta, kar je Bog tudi hotel. Ne. Človek je življenje vzel v svoje roke kot gospodar vsega. Od tega koraka pa do trenutka, ko je v svoje roke vzel tudi življenje drugih ljudi, in to dobesedno, je v Svetem pismu dovolj obrniti samo eno stran. Od občudujočega Adamovega vzklika, ko je prvič videl svojo ženo Evo in rekel: »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa,« pa do strahotnega Kajnovega vprašanja: »Sem mar jaz varuh svojega brata?« je samo nekaj korakov. Takoj ko je človek vzel Bogu pravico, da odloča, kaj je dobro in hudo, je bil sposoben obtožujoče uperiti prst na sočloveka in ga spremeniti v krivca za svojo bedo.

In to, dragi bratje in sestre, je skrivnost totalitarizmov vseh časov, ki so svojo skrajno podivjanost pokazali v stoletju, v katerem je človek stopil in luno, isti razum pa je uporabil za množično morjenje svojega brata, sočloveka. Gre ravno za to, da nekoga naredimo za krivca svojega stanja. Resnica pri tem ni pomembna. Resnico skupaj s človekom žrtvujemo za dosego svojega cilja. Nacizem je s prstom pokazal na Jude, na Slovane, na Rome in druge in ustvaril koncentracijska taborišča ter v praksi preizkusil teoretična razglabljanja očetov marksizma o narodih, ki so nosilci razvoja, in o tistih, ki so zaostali in jih bo zato treba iztrebiti. Komunizem pa je v istem duhu s prstom kazal na »kapitaliste«, ki so razlog vsega zla na svetu in jih je zato treba iztrebiti.

Eni in drugi so obljubljali raj na zemlji. Kaj so ti satanski načrti povzročili človeštvu! Treblinko, Auschwitz, Sibirske gulage, in holodomor v Ukrajini, Gonars, Rab, pri nas pa Teharje, Ferdreng, Rog, Hudo jamo, da naštejem samo najhujše. In v narode so vsekali rane, ki še vedno krvavijo, ki še vedno bolijo.

Mi smo nocoj tukaj, ker smo zavezani trem velikim vrednotam, o katerih je pismoukom in farizejem precej trdo spregovoril Jezus. Trdo vsaj za naša s politično in vsakršno drugo korektnostjo napolnjena ušesa. Po Jezusovih besedah so v postavi najvažnejše pravičnost, usmiljenje in zvestoba. Totalitarizmi so vse tri izbrisali iz vseh svojih slovarjev in težko bi jih prepoznali v katerem koli njihovem dejanju. Ne pravičnosti, ne usmiljenja in ne zvestobe niso poznali. Izkušnja nas uči, da brez teh treh vrednot nobena človeška družba ne more živeti, kaj šele, da bi se razvijala. Samo pravičnost lahko med ljudmi in skupinami ustvari razmerje varnosti in zaupanja, v katerih lahko postajamo sodelavci, soustvarjalci in sosedje. Samo usmiljenje daje pravico do bivanja tudi tistim, ki jih je sodobna miselnost po besedah papeža Frančiška uporabila in zavrgla. Kot tretja vrednota pa nas povezuje zvestoba. V nocojšnjem spominu zvestoba do resnice. Zvestoba do resnice zahteva, da našo narodno preteklost pogledamo takšno, kakršna je bila. Pravičnost zahteva, da vse, ki so to zgodovino oblikovali, poimenujemo z njihovimi pravimi imeni. Brez tega se ujamemo v zanko nesmisla. Na eni strani imamo heroje, na drugi izdajalce, ki so postali žrtve revolucionarnega nasilja, nikjer pa nimamo tistih, ki so ta zločin zagrešili. Brez resnice in pravičnosti bomo obtičali sredi koraka. Ujeti bomo v preteklosti.

Zato pa tako močno potrebujemo usmiljenje. Letošnje leto v Cerkvi praznujemo sveto leto usmiljenja, da bi ob zavesti Božjega usmiljenja tudi mi spoznali, da potrebujemo usmiljenje. Usmiljenje potrebujemo zato, da omehča pogled in srce, da se v njem ne naseli sovraštvo. Usmiljenje potrebujemo zato, da nas pravičnost in resnica ne vodita na pot maščevanja, ampak na pot odpuščanja. Usmiljenje potrebujemo zato, da se bodo tisti, ki so ukazali pomore in tisti, ki so pomore izvajali, morali srečati s seboj in svojimi dejanji - če ne prej, takrat, ko bo zanje iz Božjih ust prišlo dokončno vprašanje: Kjer je tvoj brat? Usmiljenje potrebujemo zato, da bomo na to vprašanje lahko odgovorili: Gospod, grešili smo. Bili smo slepi in pohlepni. A glej, potrudili smo se, da smo vse žrtve pokopali, tako da ima sedaj vsaka izmed njih svoj grob. Da nam ne bo treba odgovoriti - moj brat trohni v breznu ali jami - ampak bomo lahko rekli: Moj brat počiva v grobu.

Ta velika trojica: pravičnost, usmiljenje in zvestoba nas bo prenovila. Pravičnost in zvestoba resnici bosta prečistili našo zgodovinsko zgodbo, po usmiljenju pa bomo ob resnici naše preteklosti postali bolj počlovečeni ljudje.

Ta trojica pa nas bo tudi varovala, da ne bomo slepci našega časa odtavali v nove totalitarizme, še bolj krute, še bolj krvave in že bolj solzne. Zato pri tej sveti maši prosim Boga: Gospod, bodi usmiljen z vsemi žrtvami totalitarnih režimov - s tistimi, ki so trpeli in s tistimi, ki so trpljenje povzročali, s tistimi, ki so umirali in s tistimi, ki so morili. Gospod, bodi usmiljen tudi z nami, da bomo po tvojem zgledu sposobni sprejeti križ zgodovine in ga nositi ne v pogubljenje, ampak v odrešenje. Gospod, usmili se našega naroda. Amen.

msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit