»Gospod, naš Bog, brez tvoje pomoči ti ne moremo ugajati. Usmiljeno vodi naša slabotna srca in nam vselej pomagaj,« smo prosili v glavni mašni prošnji.

Post se je prevesil v drugo polovico in nas vabi, da so ozremo v Kristusa in preverimo, če naši koraki sledijo našemu pogledu, ali pa morda gledamo v eno smer, hodimo pa v drugo, razmišljamo o enih vrednotah in živimo druge.

Obenem je današnji občni zbor Škofijske karitas Ljubljana povabilo k hvaležnosti. Vsem, ki ste zaposleni na Škofijski karitas Ljubljana, vsem duhovnikom, ki si prizadevajo za dejavno karitativno skupino v svoji župniji, vsem prostovoljcem, brez katerih karitas sploh ne bi bilo, se iskreno zahvaljujem. Zahvaljujem se vam, da s svojim delovanjem vzgajate vse nas, vse kristjane, da k življenju naše vere nujno sodi tudi karitativna razsežnost. Brez nje je naša vera šepava – ostaja zaprta sama vase in ne more stopiti v življenje. Ko pa dobrodelnost postane del naše vere, ko postane zunanji izraz našega krščanstva, takrat naša vera v Boga dobi noge, s katerimi se približa bratom in sestram ter tako zmanjša razdalje med ljudmi. Takrat naša vera dobi roke, s katerimi pomaga bratu, ga objame in mu pomaga. To dejanje je v veliko primerih lahko prvo oznanilo dobrote, ki nam jo je izkazal Bog, ko se je v Jezusu Kristusu, pravem Bogu in pravem človeku, napotil med nas in si dal prebosti roke in stran, da bi nam izkazal ljubezen do konca.

Skupaj z vami se zahvaljujem dobremu Bogu, da nas je dovolj obdaril, da lahko izkustveno doživljamo ugotovitev svetega Pavla: »Večja sreča je dajati kakor prejemati« (Apd 20,35). Ta misel nas morda v prvem trenutku nekoliko zmede. Mislimo namreč, da dajati ni tako samo po sebi umevno lahko. Včasih je tudi dajati težko, saj se nam zdi, da tistega, kar bomo dali, sami ne bomo imeli, da bomo za to prikrajšali sami sebe. Da bi kljub temu spoznali resničnost Pavlove misli, se moramo postaviti na drugo stran mize, na drugo stran vrat. Postaviti se moramo v vlogo tistega, ki trka na vrata, tistega, ki stoji pred mizo in čaka, da bo dobil paket, po katerega je prišel. Kje je laže biti, na naši ali na njegovi strani mize, na naši ali na njegovi strani vrat?

V imenu vseh, ki so na drugi strani vrat in na drugi strani mize pa se zahvaljujem tudi vsem vam, prostovoljci karitas, in vsem dobrotnikom, ki na različne načine prispevajo, da karitas lahko vrši svoje plemenito poslanstvo dajanja pomoči tistim, ki so jo najbolj potrebni. Prav zaradi tega, ker vedo, da je na drugi strani nekdo, ki prosilca ne čaka samo s paketom na mizi, ampak najprej z evangelijem Jezusa Kristusa v srcu in z molitvijo k Očetu za vse brate in sestre, je njegovo trkanje manj boleče, vstopanje pa ni več poniževalno. Zato se tako dobrotnikom kot prostovoljcem in zaposlenim iskreno zahvaljujem.

V naše razmišljanje danes vstopa prerok Jeremija, ki spregovori o težkem času preizkušnje. Na eni strani so zli naklepi: »Nisem vedel, da so kovali zle naklepe proti meni: 'Pokončajmo drevo z njegovim sadom vred in iztrebimo ga iz dežele živih, da se ne bo več omenjalo njegovo ime.'« Na drugi strani pa je zaupanje v Gospoda: »Gospod nad vojskami, ti sodiš pravično, preiskuješ obisti in srca; daj, da vidim, kako se boš maščeval nad njimi, zakaj tebi sem zaupal svojo pravdo.«

Gospod sodi pravično, ker preiskuje obisti in srca. Ker ne gleda na zunanjost, ampak gleda na srce, je njegova sodba drugačna, pogosto nepričakovana in presenetljiva. Tudi sodelavci in dobrotniki karitas morajo pogosto sodbo prepustiti Bogu. Po človeški logiki bi se lahko zgodilo, da bi jih obšla jeza in obsodba, saj se dogaja, da ta ali oni izkorišča dobrodelne ustanove in neupravičeno prihaja po pomoč. Če bi dovolili temu črvu, da vstopi v srce in da v njem rije po notranjem miru in ga razjeda, bi kmalu na vsakega, ki bi vstopil v prostore karitas, pogledali z nezaupanjem, morda kar s pravim sumničenjem. Kako težko bi bilo v takem primeru biti prostovoljec in pomagati ljudem. Kako težko bi bilo vzdržati to razdvojenost srca in obraza, saj bi v srcu bil dvom, obraz pa bi se vseeno skušal pokazati prijazen. Gotovo je pomembno, da je pomoč urejena in pregledna. Sodba pa naj vseeno ostaja Božja, saj naše oko pogosto ne more seči dlje, kot do zunanjosti, Gospod pa, kot rečeno, gleda na srce.

Evangelij pa nam spregovori še o drugi obliki dobrodelnosti, ki je nikakor ne smemo pozabiti. Prizadevanje za dobro mora namreč pokrivati kar največ področij, da bi lahko pomagali čim več ljudem. Seveda si ne moremo postaviti cilja, da bomo iztrebili vsako revščino in da na koncu med nami ne bo nihče več potreboval pomoči. Pomislimo na dogodek v Betaniji, v hiši Simona Gobavca. Tam je bil Jezus s svojimi učenci. Pristopila je žena, ki je Jezusu na glavo izlila posodico dragocenega dišavnega olja. Učenci so ženi – morda posredno tudi Jezusu – očitali potrato, češ da bi se olje lahko prodalo in izkupiček dalo ubogim. Jezus jim pove: »Uboge imate vedno med seboj, mene pa nimate vedno« (Mt 26,11). Nikdar ne bomo uspeli oblikovati družbe, v kateri ne bi bilo ljudi, ki potrebujejo neko obliko pomoči.

Kljub temu pa moramo kot sodelavci karitas danes na poseben način slišati besedo Nikodema, ki se je v krogu velikih duhovnikov in farizejev postavil na Jezusovo stran. Od najvišjega vodstva naroda je zahteval, da se tudi v Jezusovem primeru držijo postave in predvidenih postopkov: »Ali mar naša postava koga sodi, če ga prej ne zasliši in ne poizve, kaj dela?«

Nikodem se je zelo izpostavil. Bil je eden izmed farizejev in vendar je zahteval pravične postopke tudi za Jezusa. Jezus sam namreč ni mogel spregovoriti v krogu tistih, ki so kovali naklepe zoper njega. Iz teh krogov je bil izločen. Zato je tam Nikodem postal njegov glas.

Tudi ubogi danes običajno nimajo glasu. Njihov glas je prešibak, da bi se slišal v dvoranah, kjer se sprejemajo zakoni in v uradih, ki naj bi za uresničevanje teh zakonov skrbeli. Med enimi in drugimi je včasih večji prepad, kot je bil prepad med Lazarjem v Abrahamovem naročju in bogatinom, ki je bil pokopan. Zato je ob vseh dobrodelnih akcijah, ki jih vodijo ustanove karitas po naši državi, vedno potrebno tudi v kar največji meri skrbeti za to, da se sprejemajo zakoni in da se ustvarja takšno socialno in družbeno okolje, v katerem si bo čim več ljudi lahko preskrbelo tisto, kar potrebujejo za življenje zase in za svoje. Kakor je karitas za te ljudi upanje, kadar so v stiski, tako mora karitas postati tudi glas vseh teh ljudi, ki jih je absolutno preveč, vendar se njihov glas ne sliši oziroma se ne sliši na pravih mestih.

Materi Mariji, ki je s Sinom hodila pot njegovega javnega delovanja in tudi pot njegovega trpljenja, križa in smrti, priporočimo vse, ki morajo v naši okolici nositi križe in tolikokrat tudi padajo pod njimi. Ob njeni priprošnji postanimo Simoni in Veronike, ki lajšajo stisko in bolečino. Ob močnih Simonovih rokah in blagem Veronikinem prtu je potrebno še mehko, sočutno srce, ki v resnici podpre padajočega in vrača dostojanstvo ponižanemu. Mati Marija, pomagaj nam, da bomo v vsakem izkazovanju dobrote najprej sočutni. Amen.

msgr. Stanislav Zore OFM,
ljubljanski nadškof metropolit