Pomenljivo je, da sveto mašo ob občnem zboru Škofijske Karitas Ljubljana obhajamo na praznik svetega Jožefa, moža Device Marije. Njemu je Bog v svoji previdnosti zaupal varstvo Božje Matere Marije in svojega Sina Jezusa. S tem pa je postal tudi kras domačega življenja in steber družin, kakor se mu priporočamo v litanijah svetega Jožefa. Mi pa se danes oziramo vanj v razmišljanju o poslanstvu Karitas v Cerkvi in v svetu.

Življenje sv. Jožefa nam razodeva komaj predstavljivo Božjo ljubezen do človeka. Kljub tolikim človekovim dejanjem nezvestobe, nepokorščine, izdajstva in zatajitev Bog vendarle ni odstopil od svojega prvotnega sklepa, da ljubezni ne bo živel samo znotraj Svete Trojice, ampak jo bo razlival navzven. Izkazoval jo bo svojemu stvarstvu, med vsemi ustvarjeninami pa najbolj človeku, ki edini lahko na ljubezen zavestno odgovori z ljubeznijo.

Srečevanje Božje ljubezni in človekove nezvestobe je šlo še dlje. Ne le, da se Bog ni odvrnil od svoje ljubezni. Ni se odvrnil niti od svojega predrznega zaupanja v človeka. Kljub vedno novim izkustvom človekovega izdajstva je vendarle Bog po človeku stopal v odrešenjsko zgodovino in po človeku izpolnjeval obljubo, da »bo dedič sveta zaradi pravičnosti iz vere«, kakor pravi današnje berilo iz Pavlovega pisma Rimljanom.

Zato je ob koncu časov, ko je za Odrešenika poslal svojega edinega Sina (prim. Jn 1,4,14), varstvo svojega Sina spet zaupal človeku, možu Device Marije, Jožefu. Tudi ta je pokazal, da pri sprejemanju poslanstva, ki mu je zaupano, okleva. Spoznanje njene nosečnosti, za katero ni vedel, ga pripelje do odločitve, da jo skrivaj odslovi. Samo »čudežno« posredovanje Gospodovega angela, ki mu v spanju pravi: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi svoje žene Marije; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha,« ga prepriča, da svojo odločitev prekliče in sprejme poslanstvo Marijinega moža in krušnega očeta Jezusa Kristusa.

Če bi njegovo vlogo presojali po poročilu evangelijev, ni imel pomembnega poslanstva. Evangeliji ga omenjajo samo šestnajstkrat. Nikoli ne izgovori nobene besede. Prav v današnjem evangeljskem odlomku pa spoznamo, kako je bil Jožef sposoben sprejeti poslanstvo, ki mu ga je namenil Bog: »Ne boj se vzeti k sebi svoje žene Marije; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha.« (Mt 1,20).

Ne boj se vzeti k sebi svoje žene, kakor je za Marijo rekel angel, je pomembno povabilo, ki ga morajo vedno znova slišati tudi vsi sodelavci Karitas in sploh vsi kristjani. Še več. To povabilo bi morali vedno znova slišati vsi ljudje. Vsi ljudje namreč stopamo v odnose. Vsi ljudje smo soočeni z negotovostjo, ki je zbegala sv. Jožefa. Marijo je namreč doživel kot čisto drugačno, kot si jo je predstavljal. Tudi mi vedno znova ljudi – svoje domače, sosede, sodelavce in vse druge – spoznavamo kot čisto drugačne, kot pa smo jih spoznali v prvem trenutku. Ali jih bomo sprejeli, bomo postali njihovi bližnji, bomo dovolili, da vstopijo v naše življenje, ali pa bomo postavili mejo in tudi mi na neki način napisali ločitveno pismo ter jih skrivaj odslovili.

Jožef je v odločilnem trenutku poslušal Boga. Sam pri sebi je globoko pretehtal vse razloge, ki so odločitev nagibali v eni ali drugi smeri. Bog sam ve, koliko noči ni spal, ko je v svojem srcu tuhtal, ali naj Marijo, ki je tako drugačna, ali naj Marijo, ki pod svojim srcem nosi življenje, ki ni njegovo, sprejeme za svojo ženo ali ne. In potem, ko je po vsem svojem premišljevanju sprejel sklep, da jo skrivaj odslovi, se mu je v spanju prikazal Gospodov angel in mu rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi svoje žene Marije; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha.« Evangelist nadaljuje, da je Jožef, ko se je zbudil iz spanja, storil, kakor mu je naročil Gospodov angel.

To je veliko sporočilo tudi za vse karitativno delovanje v Cerkvi. Po človeških merilih – po človeških merilih je razmišljal sv. Jožef ob spoznanju, da je Marija noseča in po človeških merilih jo je sklenil skrivaj odsloviti – bi marsikoga, ki potrka na naša vrata, preprosto odslovili. Človeška merila so silno ozka. Človeška merila vedno znova odkrivajo tiste, ki so zunaj. Tiste, ki po takšnih ali drugačnih merilih, ki pa so vedno naša, ne morejo prestopiti našega praga.

Če pa pogledamo drugače, se po človeških merilih ne bi nikoli zgodila Sveta družina, ki jo tolikokrat jemljemo za zgled. Po človeških merilih bi Jožef napisal ločitveno pismo in v skladu z vsemi človeškimi oziri odslovil svojo zakonito ženo Marijo. Po človeških merilih bi nikdar ne imeli Svete družine, ki se ji priporočajo vse naše družine. Po človeških merilih bi se odrešenje sploh ne moglo uresničiti.

Tudi delovanje Karitas ne more sloneti na človeških merilih. Zakaj bi svoj čas daroval za ljudi, ki jih sploh ne poznam? Zakaj bi poslušal vprašanja ljudi, ki ne sodijo v krog mojega zanimanja in moje ljubezni? Zakaj bi prenašal pakete s hrano za tiste, ki mi morda za to ne bodo nikoli hvaležni? Zakaj bi poslušal pritoževanje in velikokrat tudi žalitve ljudi, o katerih ne vem nič drugega, kot da so potrkali na vrata naše Karitas in da najbrž potrebujejo pomoč? Zakaj?

Kako zahteven, naravnost strašljiv je ta zakaj? Po vseh razmišljanjih, iskanjih odgovorov in utemeljevanju drugačnih odločitev je nazadnje edini odgovor, ki vzdrži, ne da bi ga znali utemeljiti v kategorijah tega sveta: »Lačen sem bil, in ste mi dali jesti, žejen sem bil, in ste mi dali piti, tujec sem bil, in ste me sprejeli« (Mt 25,35).

Zato, dragi člani Karitas, se vam danes zahvaljujem, da delate nekaj, česar po logiki tega sveta ne moremo utemeljiti. Človeško sklepanje bi ravnanja nekoga, ki je sodelavec Karitas, ne potrdilo. Toda Bog je izven človeškega sklepanja. Kakor je sv. Jožefa spodbudil, da je sprejel k sebi Marijo, spodbuja tudi nas, naj sprejmemo k sebi ljudi, ki z nami nimajo nič skupnega, potrebujejo pa pomoč.

Dragi člani Karitas, hvala vam za vse. Hvala vam, da nas s svoji delovanjem vzgajate za pomoč ljudem, za katere mislimo, da bi jih morali odsloviti. Naj zgled vaše zvestobe med nami nikoli ne ugasne. Amen.

msgr. Stanislav Zore
ljubljanski nadškof metropolit