Spoštovani in dragi bratje duhovniki, g. prošt in generalni vikar, kanoniki, dekani, bogoslovci, drage redovnice in redovniki, dragi bratje in sestre, tako rekoč zastopniki vse novomeške krajevne Cerkve.
Obhajanje krizmene maše na pragu praznovanja velikonočnega tridnevja je dogodek, ko krajevna Cerkev začuti svojo povezanost, ko se najbolj razodeva, da smo eno Kristusovo telo, ena družina. Krizmena maša je posebej namenjena duhovniškemu zboru, utrditvi vezi edinosti med duhovniki in med duhovniki in škofom.
1. Kot živa, bratska skupnost pa bomo danes blagoslovili in posvetili sveta olja: krstno, bolniško in sv. krizmo, po kateri je ta maša dobila ime. Ta olja so namenjena za podeljevanje zakramentov v vseh župnijah naše škofije in so vidno znamenje povezanosti s škofom. Po svoji besedi, ki se oznanja pri zakramentih in maziljenju s temi olji, Jezus nadaljuje to, kar je napovedal že prerok Izaija v današnjem 1. berilu: da bo ozdravljal bolne in tiste, ki so tako ali drugače pobitega srca, zvezanim bo delil prostost in rešenje, žalujoče tolažil in krepil slabotne.
2. Dragi sobratje. Tudi mi smo bili pri posvečenju maziljeni. Pri tej krizmeni maši se spominjamo, podoživljamo ob evharistiji tisti dogodek, ko je zbrana množica v stolnici za nas molila, klicala Pridi, Sveti Duh in prosila, da bi tudi nad nas prišel Duh Gospodov. Veliko let je morda že minilo. Prav je, da se danes, na rojstni dan evharistije in duhovništva, vsak v svoji časovni razdalji od tistega dogodka vpraša: »Ali je še Duh Gospodov nas menoj? Kakšen duh je v meni? Duh Vsemogočnega ali duh sveta? Ali je v meni duh modrosti in umnosti, duh svéta in moči, duh vednosti, pobožnosti, duh strahu Božjega pred grehom, ali pa uh malodušja, naveličanosti, brezbrižnosti, razočaranja, duhovniške utrujenosti?«
Duh Gospodov je nad menoj? Zazrimo se v skrivnost duhovništva. Sam Kristus je posegel v naše življenje. On nas je izvolil, poklical, po škofu položil na nas roko in postali smo njegova last. Usposobil nas je, da njega predstavljamo, ponavzočujemo v besedi in obhajanju evharistije in drugih zakramentov, zlasti pri spovedi in zastopamo v pastirski službi. S posvečenjem smo postali vidno znamenje in orodje samega poveličanega Gospoda. Postali smo Kristusov dar iz njegovega večnega in velikega duhovništva Božjemu ljudstvu. Če je tako, če v to verujemo, mora biti naše življenje podobno njemu. Samo v življenjskem prijateljstvu z Njim lahko pristno oznanjamo blagovest ubogim, vračamo slepim pogled, osvobajamo zatirane v prostost in oznanjamo Božje usmiljenje (prim. Lk 4, 18-19).
Duh Gospodov je nad menoj? To je duh Cerkve. Duhovniška služba je služba Jezusa Kristusa in hkrati služba Cerkve. Oznanjati moramo vero Cerkve, delimo zakramente Cerkve. Ko molimo, delamo, govorimo, moli, dela, govori Cerkev. Nihče ne more biti pravi duhovnik, če nima duha Cerkve.
Duh Gospodov je nad menoj! Duh bratske ljubezni, medsebojne povezanosti in povezanosti s škofom. Duhovnikovo mesto je samo v duhovniški skupnosti. Povsod drugod smo lahko samo gostje. Samo v duhovniški skupnosti pa smo doma.
Kako lepe zglede duhovništva, služenja, nam bo Cerkev dala na nedeljo Božjega usmiljenja, ko bo razglasila za sveta papeža Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. Oba junaka neizmerne očetovske dobrote, zvestobe, neustrašenih in pogumnih korakov in veselega služenja Cerkvi.
Dragi duhovniki in bogoslovci, ki se pripravljate, da boste za nami stopili v Gospodov vinograd novomeške krajevne Cerkve. Skrbimo, da bo v nas in med nami Duh Gospodov, duh Cerkve, duh bratstva, duh vesele hvaležnosti za dar poklicanosti, da nam je dana nezaslužena čast, da upravljamo z Gospodovim telesom in krvjo, veselje, da smo v občestvu svete katoliške Cerkve. Bodimo veseli, da nas je Gospod izbral, in da je njegova izbira dobronamerna.
Dragi verniki, ki tukaj v novomeški stolnici predstavljate Božje ljudstvo naše škofije! Pred vami bomo zdaj duhovniki obnovili svoje duhovniške obljube. Naše duhovništvo ni nad vašim krstnim duhovništvom, ampak je za vas. S svojim duhovništvom služimo vam, zato se imenuje »službeno duhovništvo«. Želite si dobre, svete, nesebične duhovnike. Podpirajte nas z molitvijo, sprejmite z razumevanjem, potrpite z našimi slabostmi. Molite tudi za nove duhovne poklice, da po župnijah ne bi primanjkovalo oskrbnikov svetih skrivnosti.
Zdaj pa vas, dragi bratje duhovniki, povabim, da se v duhu povrnemo v tisto uro, ko je bil duh Gospodov nad nami in ko smo bili maziljeni. Obnovimo tesno povezanost, posedanjimo duhovniško zavezo s Kristusom, velikim in edinim duhovnikom.
Amen.
msgr. Andrej Glavan
novomeški škof
