Na god sv. Monike, matere sv. Avguština, na Zaplazu obhajamo sveto mašo ob škofijskem romanju bolnikov, invalidov in ostarelih. Pozdravljam vse vas romarje, še posebej bolne in ostarele, ki ste z vero prišli k Mariji, da ji izročite svoje prošnje in zahvale. Dragoceno je, da se zberemo ob oltarni mizi in evharistični daritvi skupaj z vsemi, ki skrbijo za vas, z vami čutijo in vas v življenju podpirajo.

Papež Frančišek je v letošnji poslanici za 30. svetovni dan bolnikov, ki smo ga obhajali 11. februarja, izpostavil pomen bližine vsem, ki trpijo. Kako pomembno je biti blizu ljudem, smo še posebej čutili v času pandemije, ki je osamljenost dodatno povečala. Bolezen človeka izolira in osami. To dejstvo poziva k večji solidarnosti in sočutju do vseh, ki potrebujejo pomoč. Človek zaradi bolezni trpi in posledično doživlja telesno krhkost. Tudi srce postaja tesnobno, poveča se strah, množijo se vprašanja o smislu trpljenja in vsega, kar ob tem doživljamo. Zato je pomembno, poudarja papež, da imamo ob občutju nemoči ob sebi priče Božjega usmiljenja, ki po zgledu Jezusa na rane bolnikov vlivajo olje tolažbe in vino upanja.

Dragi bolni in ostareli! Vse vas podpiram in molim za vas, da bi vam Gospod dal novih moči in upanja ter okrepil vero. Smisel trpljenja lahko zaslutimo le ob premišljevanju Gospodovega trpljenja, ki se ne konča s smrtjo, temveč z vstajenjem in poveličanjem. Gospodov zgled nam pove, da v trpljenju, ki je sestavni del življenja, nismo sami. Gospod je z nami!

Zahvaljujem se vsem zdravstvenim in socialnim ustanovam ter sodelavcem, ki skrbno in z veliko zavzetostjo opravljate svoje poslanstvo v službi najbolj nemočnih. Hvala vsem zdravnikom, medicinskim sestram, negovalkam, terapevtom, prostovoljcem in vsem, ki skrbite za bolne in ostarele, za osebe v stiski, in jim lajšate bolečine. Skrb za starejše v domači družini tudi krepi medgeneracijsko povezanost in prenos vere ter drugih vrednot na mlajše rodove.

V današnjem času večino stvari hitro zavržemo. Življenje ni vedno prepoznano kot vredno. Še posebej ne v bolezni in starosti, da bi ga sprejeli takega, kot je. V tem okolju so zdravstvene in druge ustanove, ki pomagajo bolnim in ostarelim, kot hiše Božjega usmiljenja. Sodelavci teh ustanov pomagajo pomoči potrebnim, jih varujejo in ščitijo. Vsakdo je deležen Božjega dostojanstva. Življenje slehernega človeka, ne glede na zdravstveno stanje, je vredno in neprecenljivo. Dolžni smo ga varovati od njegovega spočetja do naravne smrti.

Papež Frančišek izpostavlja, da je bolnik vedno pomembnejši od bolezni, zato pri zdravljenju ali terapevtskem pristopu ne smemo zanemariti poslušanja bolnika, njegove zgodbe, skrbi in strahov. Tudi kadar bolnika ni mogoče ozdraviti, ga je mogoče slišati, razumeti, tolažiti, občutiti njegovo bližino in ga opogumiti za nadaljnje življenje.

Živimo v času hitrih sprememb, ki nas priganja k skrbi za preživetje sebe, človeštva in planeta. Ob vsakodnevnih skrbeh lahko hitro pozabimo, da smo na poti in da se naš čas izteka. Čas, v katerem živimo, je priložnost, da ga sooblikujemo. Je milostni čas, v katerem vsak od nas, ne glede na starost, izobrazbo, zdravstveno stanje, lahko naredi nekaj dobrega, duhovno raste.

Prilika o talentih iz današnjega evangelija (Mt 25,14–30) izpostavi dve temeljni dejstvi. Vsakomur so podarjeni različni darovi in od vsakega se bo zahtevalo sorazmerno s tem, kar je prejel. Talent zlata ima ogromno vrednost. Predstavlja okrog trideset kilogramov te plemenite kovine! Veliko smo vredni, ker nam je bilo veliko dano. Povabljeni smo, da odkrijemo, s kakšnimi darovi nas je Gospod napolnil, da bi jih dali na razpolago našim bratom in sestram. Ne pritožujemo se nad tem, česar nimamo, temveč se veselimo tega, kar smo prejeli.

Prilika o talentih je v Matejevem evangeliju umeščena med dve drugi priliki: med priliko o desetih devicah (Mt 25,1–13) in priliko o poslednji sodbi (Mt 25,31–46). Vse tri zgodbe usmerjajo ljudi v prihod kraljestva. Prilika o desetih devicah opozarja na budnost in odgovorno življenje. Kraljestvo lahko pride vsak trenutek. Prilika o poslednji sodbi izpostavi, da bomo sojeni po našem odnosu do najmanjših. Prilika o talentih nam daje napotke za rast. Govori o darovih ali karizmah, ki jih prejemamo od Boga. Vsak človek je prejel življenje in druge darove, zna nekaj, česar lahko nauči druge. Nihče ni samo učenec, nihče ni samo učitelj. Učimo se drug od drugega. Evangelij tudi opozori, da je temeljna ovira za duhovno rast strah pred spremembo, ki preprečuje, da bi se odprli za sprejem nove izkušnje Boga.

Gospodar je poklical tri služabnike in jim izročil veliko premoženje. Prvemu je zaupal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega. Premoženje razdeli osebno. Spoštuje sposobnosti posameznika. V času njegove odsotnosti morajo trije zaposleni pomnožiti, kar jim je bilo izročeno. Oni niso gospodarji, temveč upravitelji. Gospodar jih bo po vrnitvi vprašal, kako so upravljali s premoženjem. Prvi je kapital podvojil, enako tudi drugi. Tretji služabnik je v strahu zase in nezaupanju edini talent zakopal.

Talenti predstavljajo konkretno vsakdanje življenje. Zakopan talent pomeni egoistično držo, da nas je strah tveganja in si ne upamo. Pomeni, da nimamo vere, da je Gospod tisti, ki daje rast in preko našega sodelovanja množi talente.

S priliko Jezus opozarja na nevarno miselnost lažnega miru, kjer ni volje po naporu in želje po rasti. Pove tudi, da se nebeško kraljestvo začne v nas uresničevati, ko se odpremo novostim, ki jih prinaša Božje življenje. Na ta način se prejeti darovi, ki jih predstavljajo talenti, pomnožijo. Šibkost bo postala moč, revščina se bo spremenila v bogastvo, žalost v veselje. Po tej evangeljski logiki se bodo na nas uresničile Gospodove besede: »Prav, dobri in zvesti služabnik, v malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil: Pojdi v veselje svojega gospoda« (Mt 25,23).

Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik SŠK