Krhkost kot prostor milosti!

Spoštovani romarji, dragi bratje in sestre!

Na praznik rojstva Janeza Krstnika smo se zbrali pri Mariji pomagaj na Brezjah. V organizaciji sodelavcev založbe Ognjišče in Marijinega svetišča na Brezjah obhajamo jubilejno 55. romanje bolnikov, invalidov in ostarelih. V letošnjem letu praznujemo tudi 50. letnico delovanja Bratstva in prijateljstva bolnikov in invalidov.

Z današnjo sveto mašo se zahvaljujemo Bogu za vse prejete milosti. Hvaležni smo začetniku romanj, očetu Francu Boletu, ki je imel preroškega duha in je v romanjih za bolne in starejše prepoznal nov način pastoralne za tiste, ki so še posebej potrebni naše pozornosti. Na ta način so se starejši lahko srečevali med seboj, prejeli zakramente, skupaj molili in se okrepili v veri in bratstvu. Ko bomo blagoslovili spominke, bomo blagoslovili tudi poseben mozaik, v katerem je upodobljen začetnik romanj msgr. Franc Bole. Izdelan je iz semen in si ga boste po maši lahko ogledali.

Hvala Radiu Ognjišče za prenos svete maše, bratom frančiškanom, zdravstvenim delavcem in drugim prostovoljcem, ki spremljate starejše in bolne in vsem ste pripravili današnjo romarsko slovesnost. Bolni boste danes lahko prejeli tudi zakrament bolniškega maziljenja.

Papež Frančišek je za 30. svetovni dan bolnikov, ki smo ga obhajali 11. februarja letos, izpostavil, kako naj se soočimo z boleznijo, ki je del človeške izkušnje. V tej preizkušnji nihče ne sme biti sam. Kadar starost ali onemoglost doživljamo v osamljenosti in v odsotnosti sočutja, bolezen lahko postane nečloveška. Današnja slovesnost je priložnost za razmislek o našem odnosu do bolezni in izkušnje krhkosti, kjer se lahko naučimo prepoznati in sprejeti milostni trenutek Božjega obiska.

Odnos do bolnih in do starosti je še posebej na mestu v času razprave ob predlogu »Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja«. Morebitno sprejetje tega zakona odpira pot ločevanju med življenjem, ki je »vredno« in tistim »nevrednim« ki bi ga pod določenimi pogoji kar končali. S tem bi se seveda uvedel popolnoma nov pogled na življenje, ki ga na noben način ni mogoče sprejeti.

Kakor sem opozoril že pri sveti maši za domovino – in menim, da je treba to vseskozi ponavljati – obstaja velika nevarnost v tem, da bi se ob sprejetju takega zakona ostareli, bolni in drugi ranljivi začeli v svoji okolici počutiti »odveč«. »Zakaj bi vdano prenašal trpljenje, ko pa se lahko umaknem,« bodo razmišljali.

Krščanska vera nas uči, da ima tudi trpeči človek neprecenljivo vrednost in neodtujljivo dostojanstvo. Takrat je podoben samemu Gospodu, ki je trpel za nas. Kakor sta pod Gospodovim križem stala Marija in Janez, pa vsak človek v trenutkih trpljenja potrebuje ob sebi ljubečo osebo, ki ga podpira in razume.

O tem, kako je dragoceno vsako življenje, spregovori tudi današnje praznično prvo berilo iz preroka Izaija: »Gospod me je poklical ob rojstvu, mi dal ime že v materinem telesu« (Iz 49, 1).  Njegova ljubezen do nas se kaže v tem, da ima Bog za nas vedno načrt. Poklicanost in poslanstvo Janeza Krstnika nas opominjata, da je vsakemu človeku zaupana naloga, da izpolni svojo vlogo in ta svet naredi malo lepši, boljši, bolj Božji.

Bolezen nas vedno preseneti. Nanjo, kot poudarja papež Frančišek, nismo nikoli pripravljeni. Tudi težko sprejemamo pojemanje moči zaradi starosti. Krhkost in nemoč je lahko za nekoga trenutek obupa, za verujočega pa prostor Božjega usmiljenja in milosti ter krepitve vere. Tisti, ki spremljajo umirajoče, to izkušnjo jasno povedo.

Gospod našemu življenju daje smisel, ki ga odkrivamo v vztrajni hoji za njim in tudi v sprejemanju preskušenj. Značilnost Janeza Krstnika je tudi v tem, da ne uveljavlja svoje volje, temveč išče Gospodov načrt zanj. Prepusti se njegovi besedi.

Vzemimo si sv. Janeza Krstnika za zgled: tudi bolni in ostareli imate svojo vlogo v tem svetu, nihče ni odvečen in nevreden: vsakogar Gospod kliče po imenu! Na drugi strani pa zdravi in krepki prepoznajmo v svoji okolici tiste, ki so osamljeni in zapuščeni. Ustavimo se ob njih kot usmiljeni Samarijani in jih krepčajmo s sprejemanjem, sočutjem in ljubeznijo.

Stiska bolnih in trpečih nas poziva ne le k molitvi zanje, temveč tudi, da kot družba, Cerkev in posamezniki, ozavestimo svoj odnos do njih in jim omogočimo človeka vredno življenje do konca. Hvala vsem, ki skrbite zanje in jih imate radi.

Marija Pomagaj, naj prosi za nas. Amen.